Kritiki zakona v njem vidijo poskus iskanja vseh potencialnih igralcev na srečo v Sloveniji in odpiranje vrat tujim prirediteljem predvsem na področju športnih stav; takšno širjenje igralniške dejavnosti, ki ni zgolj ena izmed običajnih gospodarskih dejavnosti, bi po mnenju kritikov prineslo več škode pri naraščanju odvisnosti od iger na srečo kot morebitnih davčnih prilivov v državni proračun.

Na predlog zakona, o katerem bodo dokončno glasovali v sredo prihodnji teden, se je že v začetni fazi sprejemanja odklonilno odzvala Slovenska karitas, te dni pa v skupni izjavi prav tako Slovenska karitas (v njenem imenu predsednik, nadškof Alojzij Cvikl) in Slovenska škofovska konferenca (v njenem imenu predsednik, nadškof Stanislav Zore). Eno osrednjih sporočil obeh izjav je povezano prav s svarilom pred naraščanjem odvisnosti z igrami na srečo, ki bi jo še dodatno stopnjevala liberalizacija tega področja. Gre za obliko nekemične zasvojenosti, ki bi zlasti z še večjim razmahom spletnega igralništva dobila nove, za družbo izredno slabe, za posameznika pa celo pogubne razsežnosti.

V ozadju teh odklonilnih stališč so strokovno utemeljeni pomisleki. Vpogled vanje v okviru širšega razmisleka o zdravljenju (digitalne) zasvojenosti ponuja tudi prispevek dr. Uroša Perka, ki smo ga objavili v januarski številki Družinine priloge Slovenski čas. Avtor prispevka je doktoriral na Fakulteti za vede o zdravju na temo duševnih motenj v športu. Zaposlen je v Zavodu Pelikan – Karitas. Je specializant geštalt terapije, v Zavodu Mitikas nudi pomoč ljudem v stiski po socialno-andragoški metodi.

Perkovo strokovno analizo kot prispevek k poglobljeni javni razpravi o (ne)širjenju zlasti spletnih iger na srečo, ki pogosto vodijo v digitalno zasvojenost, v nadaljevanju objavljamo v celoti.

Po besedah terapevta Miha Kramlija, ki se že dvajset let posveča zdravljenju pacientov z nekemičnimi zasvojenostmi, naj bi danes več kot 50 odstotkov otrok in mladostnikov preživelo prosti čas v virtualnem svetu.

»Vem, da mi lahko pomaga edino komuna« 

Pametne elektronske naprave so dodobra osvojile naše domove. Poleg mnogih koristi se kažejo tudi številne negativne posledice njihove uporabe. Po besedah terapevta Miha Kramlija, ki se že dvajset let posveča zdravljenju pacientov z nekemičnimi zasvojenostmi, naj bi danes več kot 50 odstotkov otrok in mladostnikov preživelo prosti čas v virtualnem svetu. Posledice so med drugim vidne v šoli, kjer otroci ne zmorejo slediti pouku, imajo velike težave s pozornostjo in so izrazito motorično nemirni. Moderna, otroku prijazna pedagogika ob pomanjkanju avtoritete in z delovanjem po principu ugodja (delamo tisto, kar nam je fajn) vodi do neobvladljivih otrok. Po besedah nemškega nevroznanstvenika in psihiatra Manfreda Spitzerja je uporaba digitalnih naprav za pomiritev otrok močno škodljiva in predvsem nesprejemljiva. Kramli trdi, da imamo v Sloveniji na tisoče uničenih ljudi, predvsem mladih.

Število digitalnih zasvojencev iz leta v leto narašča in dejansko gre za problem, s katerim se bo morala spopasti celotna civilizacija (digitalna zasvojenost je skupni izraz za zasvojenost z modernimi tehnologijami, kamor spadata zasvojenost s spletom oz. specifično spletno vsebino, kot npr.: zasvojenost z družbenimi omrežji, računalniškimi (on-line) igrami, kompulzivnim brskanjem po spletu, spletno pornografijo in spletno hazarderstvo ter zasvojenost z računalniškimi igrami).

Pred dobrimi dvajsetimi leti je bila večina pacientov zasvojenih s trdimi drogami, danes pa že prevladujejo nekemične zasvojenosti.

V centru za zdravljenje zasvojenosti v Novi Gorici so se prvi v Sloveniji začeli ukvarjati z zdravljenjem digitalno zasvojenih. Na začetku, pred dobrimi dvajsetimi leti, je bila večina pacientov zasvojenih s trdimi drogami, danes pa že prevladujejo nekemične zasvojenosti. S podobnim trendom se srečujemo zaposleni v Skupnosti Srečanje (Don Pierinova komuna). Heroinskih zasvojencev skoraj ni več, vedno več je napol norih uživalcev marihuane, prevladovati pa so začeli za zdravljenje zelo trdovratni digitalni zasvojenci. Najpogosteje gre za mlade odrasle, zasvojene s spletnim hazardiranjem in pornografijo, ki so ob vstopu v komuno precej razčlovečeni, v visokih dolgovih in popolnoma nefunkcionalni.

Zdravljenje zasvojenosti

Strokovnjaki so enotni, da različne oblike zasvojenosti predstavljajo isto bolezen z enakimi glavnimi značilnostmi. Zato menijo, da pri različnih oblikah zasvojenosti lahko uspešno delujejo enake metode zdravljenja. Kljub vsemu pa se je razvilo več metod in programov. Programi zdravljenja zasvojenosti se v grobem delijo na nizkopražne (ni zahtevana abstinenca) in visokopražne (zahtevana abstinenca) ter na kratkoročne in dolgoročne. Izvajajo se lahko v ambulantni, bolnišnični ali pa zunajbolnišnični obliki. V celoti to velja za zdravljenje kemičnih zasvojenosti (alkohol, droge, zdravila ipd.).

Nekemične zasvojenosti je trenutno v Sloveniji uradno mogoče zdraviti ambulantno, v centru za zdravljenje zasvojenosti v Novi Gorici.

Nekemične zasvojenosti je trenutno v Sloveniji uradno mogoče zdraviti ambulantno, v centru za zdravljenje zasvojenosti v Novi Gorici. Sicer je res, da je bila omenjena ambulanta, ki deluje od leta 1995, ena izmed prvih tovrstnih ambulant v okviru javnega zdravstva v Evropi, vendar smo v zadnjih letih nekoliko zastali in so nas npr. sosedje Hrvati pošteno prehiteli. Kot kaže, se bolje zavedajo nevarnosti novodobnih zasvojenosti, saj so že leta 2017 odprli dnevno bolnišnico, namenjeno digitalnim zasvojencem, ki dobijo v sklopu obravnave 90 dni bolniške in 3–5 ur dnevne pomoči v obliki terapije/psihoterapije.

Dr. Uroš Perko. FOTO: osebni arhiv

Glede na hitro naraščanje vseh vrst zasvojenosti in velike razlike med zasvojenimi posamezniki (starost, trajanje zasvojenosti, osebne lastnosti, socialne razmere, motivacija itd.) je povsem smiselno, da obstaja več načinov zdravljenja. Žal pa še vedno ni znanstvenih dokazov, ki bi potrdili, kateri program zdravljenja je bolj uspešen. Vendar se jasno kaže, da so bolj uspešni programi: kjer posameznik uspe vzpostaviti daljšo abstinenco, ki vključujejo učenje življenjskih veščin, kjer sodeluje družina, ki zagotavljajo oskrbo po končanem zdravljenju (skupine za samopomoč). Razumljivo je, da nizkopražni in kratkoročni programi omenjenega ne morejo ponuditi. Če je cilj popolna in dolgotrajna abstinenca s temeljito spremembo življenjskega sloga, lahko resnični uspeh prinesejo le dolgoročni visokopražni programi, ki morajo biti tudi ustrezno zahtevni in naporni. Glede na zahtevnost in kompleksnost digitalnih zasvojenosti se v nadaljevanju besedila osredotočam na le-te.

V zadnjih letih se za zdravljenje v komunah zanima vedno več mladih, zasvojenih z moderno tehnologijo.

Kako merimo uspešnost zdravljenja?

V zadnjih letih se za zdravljenje v komunah zanima vedno več mladih, zasvojenih z moderno tehnologijo. Deloma je razlog lahko tudi dejstvo, da so komune najbolj (pravzaprav edini) učinkovit program zdravljenja zasvojenosti od trdih drog in težjih primerov alkoholizma. Kot kažejo zadnje izkušnje, lahko zraven prištejemo tudi skupino digitalnih zasvojencev. Zapisano potrjuje komentar uporabnika, zasvojenega s spletnim hazardiranjem, ki je ob vstopu v komuno dejal: »Poskusil sem že mnogo različnih programov zdravljenja, vendar sem povsod lahko manipuliral in nemoteno hazardiral dalje. Dojel sem, da nimam več kontrole in da nevzdržno drsim proti dnu. Globoko v sebi vem, da mi lahko pomaga edino komuna.«

Mnogo je razlogov za visoko učinkovitost zdravljenja v komuni. Najprej je treba ponovno poudariti, da poenotenih podatkov glede uspešnosti zdravljenja zasvojenosti ni. Kriteriji, s katerimi bi lahko določali uspešnost zdravljenja zasvojenosti, uradno sploh niso dogovorjeni. Izkušnje kažejo, da je uspešnost zelo nizka, sploh če upoštevamo dejstvo, da se izredno malo zasvojencev odloči za zdravljenje, od teh pa le redkim uspe. Uradna psihiatrija sicer trdi nasprotno, saj pravijo, da so pri zdravljenju zasvojenosti (predvsem alkoholizma) zelo uspešni. Vendar bi lahko rekli, da je letvica postavljena zelo zelo nizko. Uspešnost zdravljenja se pogosto meri s tem, koliko mesecev po končanem zdravljenju posameznik uspe zdržati brez recidiva. Sam recidiv pa naj bi bil celo nujen za uspešno zdravljenje. Vsak z malo zdrave pameti ve, da je mogoče samo dvoje: ali piješ/se drogiraš ali pač ne.

Vsi, ki delamo z zasvojenimi, dobro vemo, da zgolj prenehanje uživanja substance (katerekoli) še ničesar ne pomeni. Dejansko je to še najlažji del zdravljenja.

Nadalje vsi, ki delamo z zasvojenimi, dobro vemo, da zgolj prenehanje uživanja substance (katerekoli) še ničesar ne pomeni. Dejansko je to še najlažji del zdravljenja. To zelo dobro vedo mnoge žene alkoholikov, ki pogosto povedo, da je bilo bolje prej, ko je njihov mož še pil, saj je bil precej manj siten. Prav tako je veliko narkomanov, ki so lahko po zdravljenju v komuni kar dolgo trezni, vendar imajo popolnoma enak življenjski slog kot prej. To pa lahko pomeni le dvoje: mučenje samega sebe, ko s trmo vztrajajo pri abstinenci, in na dolgi rok zagotovljen recidiv. Eno substanco pogosto zamenjajo z drugo in mnogi zdravljeni alkoholiki prezgodaj umrejo zaradi prevelike teže, prevelikih količin kave in nikotina. Podobno je z narkomani.

Tako ni jasno, kaj (poleg abstinence) pomeni uspešno zdravljenje. Zgolj abstinenca ali morda celostna sprememba življenjskega sloga: napredovanje v izobrazbi, službi, telesna aktivnost, duhovna rast, ureditev partnerskih in družinskih odnosov ipd.? Zdi se, da je vse drugo razen abstinence tako težko doseči, da strokovnjakom niti ni v interesu, da bi določili in poenotili skupne kriterije uspešnega zdravljenja in tako vzpostavili nekakšen zlati standard, s katerim bi lahko z raziskavami dejansko enotno ovrednotili uspešnost nekega programa ali metode zdravljenja. Tako ima lahko vsak program precej manevrskega prostora pri interpretaciji uspešnosti.

Na koncu so edini pravi pokazatelj opisi primerov posameznikov, ti so redki, vendar pomembni, mnogi navdihujoči in pretresljivi, a kažejo, da se je vredno truditi. Opise posameznih primerov najdemo v več knjigah dr. Janeza Ruglja in dr. Andreja Perka ter med posamezniki, ki so izkusili in uspešno prestali katero izmed komun. Tudi uradna psihiatrija ima kar nekaj opisov primerov uspešnega dviga posameznikov, primerjavo pa prepuščamo bralcu.

Način življenja pripelje v zasvojenost, ne obrnjeno

Omenili smo že, da zdravljenje zasvojenosti poteka na več ravneh. Prva raven je program ambulantnega zdravljenja, ki deluje v okviru psihiatričnih bolnišnic in dispanzerjev v zdravstvenih domovih. Primeren je takrat, ko ima zasvojeni dobro socialno podporo, je visoko motiviran in ima trdno voljo. Takih zasvojencev pa je izjemno malo, če sploh so. V poštev pridejo tisti (predvsem mladi), pri katerih zasvojenost še ni v polnosti razvita. Dobro je, ker je tak posameznik lahko normalno vpet v vsakdanje življenje, redno dela ali se šola.

Drugi nivo je program bolnišničnega zdravljenja, ki poteka v psihiatričnih bolnišnicah in traja od enega do šest mesecev. Namenjen je posameznikom z dolgoletno in težjo obliko odvisnosti. Problem teh programov je naravnanost psihiatrične stroke na biološki model zdravljenja psihiatričnih bolezni (bolezen determinirajo biološki dejavniki). To pa vsaj pri zdravljenju zasvojenosti ne more biti učinkovito. Mnogo bolj učinkovit je socio- in deloma psihoterapevtski pristop, kar so (in še) nazorno demonstrirali Hrvati, pri nas pa socialno- andragoška metoda dr. Ruglja in različne komune. Že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je znani češki psihiater Jaroslav Skala dejal, da telesna aktivnost v naravi prispeva neprimerno več h korekciji vedenja kot terapevtska skupina, ki sedi in govori.

Drugi problem bolnišničnega zdravljenja je relativna kratkoročnost programa, kar potrjuje dejstvo, da mnogi po končanju takega programa poiščejo pomoč še v kakšni izmed komun.

Različne zasvojenosti je mogoče zdraviti tudi v zunajbolnišničnih programih, ki običajno potekajo v obliki terapevtskih skupin.

Različne zasvojenosti je mogoče zdraviti tudi v zunajbolnišničnih programih, ki običajno potekajo v obliki terapevtskih skupin. Te skupine so pod vodstvom terapevta (pri nas visoko učinkovita socialno-andragoška metoda dr. Ruglja) ali pa kot skupine za samopomoč (komune, anonimni alkoholiki, narkomani, hazarderji itd.), ki so zelo učinkovite ravno zato, ker v njih ni strokovnih delavcev ali pa imajo precej stransko vlogo.

V odprtem tipu zdravljenja je praktično nemogoče uspešno zdraviti samske, narkomane, hazarderje ter težje zasvojenosti z alkoholom. Vedno bolj se to izkazuje tudi za digitalno zasvojenost.

Pri zdravljenju zasvojenosti veljajo nekatera dognanja, ki jih velja upoštevati. Če želimo dejansko doseči trajne spremembe, je treba spremeniti/ponuditi druge vsebine namesto substance, kajti način življenja je napačen in pripelje v zasvojenost, in ne obrnjeno. V odprtem tipu zdravljenja je praktično nemogoče uspešno zdraviti samske, narkomane, hazarderje ter težje zasvojenosti z alkoholom. Vedno bolj se to izkazuje tudi za digitalno zasvojenost. To nas ne sme presenečati, saj gre za težko zasvojenost, ki je vsaj primerljiva, če ne težja kot zasvojenost s trdimi drogami. To pogosto potrdijo tudi sami narkomani, ki običajno digitalnih zasvojencev ob vstopu v komuno ne jemljejo resno. No, ko slišijo njihovo zgodbo, mnenje hitro spremenijo in so enotni, da so mnogo bolj oškodovani kor oni in precej na slabšem.

Zasvojeni z digitalno tehnologijo so mnogo bolj poškodovani, kot je, vsaj tako se zdi, splošno mnenje.

FOTO: Tatjana Splichal

Zakaj komune?

Mnogo je razlogov, zakaj omenjenih skupin ni mogoče uspešno zdraviti v odprtih programih, če je cilj popolna dolgotrajna abstinenca. Prvi je vzdrževanje in nadzor nad abstinenco, ki je praktično nemogoč pri omenjenih skupinah. Tukaj izrazito izstopajo digitalni zasvojenci, ki jih je v zunanjem okolju povsem nemogoče nadzirati. Drugi razlog pa je stopnja poškodovanosti zasvojencev. Zasvojeni z digitalno tehnologijo so mnogo bolj poškodovani, kot je, vsaj tako se zdi, splošno mnenje. Pri narkomanih je do neke mere enostavno, saj po odtegnitveni krizi, to je po približno tednu dni, lahko začnejo precej normalno delovati. Razumejo navodila in pravila. Pri digitalnih zasvojencih pa ni tako. Po prihodu v komuno so še dolgo v svojem svetu in bežijo v sanjarjenje. Ne razumejo koncepta pravil in se niso sposobni držati reda ter opravljati običajno že najlažjih fizičnih opravil.

Nadalje velja, da tako narkomani kot digitalni zasvojenci, vsaj v primerjavi z alkoholiki, izjemno hitro propadejo. Alkoholiki imajo praviloma ob začetku zdravljenja še družino, ki je sila pomemben dejavnik uspešnosti zdravljenja. Narkomani in digitalni zasvojenci pa so pogosto sami, vsaj tisti, stari nad 20 let. Poleg izredno močne in trdovratne želje po substanci tako nimajo nobene podpore. Izgubili so stike z družinskimi člani, prijatelji, so pogosto na ulici, kradejo, manipulirajo z drugimi in so v slabem psihofizičnem stanju. Za zdravljenje se odločijo šele, ko so dovolj na dnu in nimajo več prostora za manipulacijo, ali pa vedo, da bodo, če nečesa ne bodo ukrenili, umrli.

Za zasvojene je dokaj značilno, da imajo travmatično preteklost v obliki psihičnih, fizičnih in spolnih zlorab ali pa pretirane razvajenosti.

Za zasvojene je dokaj značilno, da imajo travmatično preteklost v obliki psihičnih, fizičnih in spolnih zlorab ali pa pretirane razvajenosti. Posamezniki tako ne zmorejo obvladovati stresnih situacij in imajo nizko frustracijsko toleranco, so nesamozavestni, imajo zelo slabo samopodobo in samospoštovanje, niso sposobni komunikacije (mnogi imajo razvito socialno fobijo), prezirajo socialne norme, so sanjavi in predvsem nagnjeni k lagodnemu načinu življenja in iskanju užitkov. Ni treba poudarjati, da je za spremembo omenjenih lastnosti potrebno večletno zdravljenje, kjer je poudarek na spreminjanju življenjskega sloga in vrednot. Do omenjenih sprememb pa težko pride brez pomoči skupine, v kateri vlada hierarhičen (vertikalen) nadzor.

Na koncu še dejstvo, da čim dlje posameznik uspe abstinirati, tem bolj uspešno bo zdravljenje. In ravno v komunah posamezniki uspejo sploh prvič vzpostaviti in dlje vzdrževati popolno abstinenco.

Komune so uspešne tudi zato, ker spodbujajo samostojnost, posvečajo pozornost vedenju v skupini in v konkretnih življenjskih situacijah. Osnovni princip je temeljita sprememba življenjskih navad preko sprememb in razvoja socialnih veščin, izobraževanja, čustvenega dozorevanja, razvijanja samostojnosti in sprejemanja odgovornosti. Temeljna metoda komune je intenzivno individualno in skupinsko delo, kjer se predvsem spoznava pomen prijateljstva in solidarnosti, zgrešenega prejšnjega načina življenja in usvajanja novih vrednot. Glavna terapevtska sredstva pa so fizično delo, premišljevanje, branje knjig, pogovori o mestu posameznika v življenju in družbi, pisanje dnevnika, šport ipd. V prvem letu se posameznik privaja na treznost, pravila in komunski red. V drugem letu utrjuje pridobljene veščine. V tretjem pa vrača skupnosti. Nadvse pomembno je prav to vračanje. Kajti uspešni posamezniki ali t. i. zdravo jedro so najpomembnejši dejavnik in zgled nekomu, ki je na začetku poti.

Komune delujejo kot samopomočne skupine in so se do zdaj pokazale kot najbolj učinkovit program zdravljenja zasvojenih, ki potrebujejo dolgoročno zdravljenje zaprtega tipa.

Komune delujejo kot samopomočne skupine in so se do zdaj pokazale kot najbolj učinkovit program zdravljenja zasvojenih, ki potrebujejo dolgoročno zdravljenje zaprtega tipa. Seveda tudi tukaj rezultati niso bleščeči, vendar je nekaj zelo uspešnih primerov posameznikov, ki so tudi opisani. V drugih programih, razen pri socialno-andragoški metodi, takšnih opisov celostnega dviga posameznika (še) ni zaslediti.

Nujno pa se je treba zavedati, da je posameznik, ko konča triletni program zdravljenja v komuni, šele na začetku poti. Znajde se v stanju, ko lahko začne z enim izmed programov odprtega tipa. Čim zahtevnejši je le-ta, tem boljši bodo obeti za dolgoročno treznost, urejene odnose in osebno rast posameznika.

Dobro sodelovanje bi prineslo dobre rezultate

Glede na zapisano se pojavlja logično vprašanje, zakaj trenutno v Sloveniji ni dobrega medsebojnega sodelovanja različnih služb na primarni zdravstveni ravni, v šoli in centrih za socialno delo, kjer se srečujejo z mladimi »modernimi zasvojenci«, in na drugi strani komunami. Terapevt Kramli pogosto javno izpostavi, da bi potrebovali več ambulant za zdravljenje nekemičnih odvisnosti (sem spada tudi in predvsem digitalna zasvojenost). Velika škoda je, da se ne izpostavi možnosti zdravljenja v komunah. V Sloveniji jih je kar nekaj in so, glede na zgoraj opisano problematiko, vsaj za resnejše primere digitalne zasvojenosti precej bolj primerne kot ambulante.

Prepričani smo, da bi dobro sodelovanje med ambulantami, bolnišnicami in komunami prinašalo dobre rezultate in bi rešilo marsikaterega mladega pred propadom.

Prepričani smo, da bi dobro sodelovanje med ambulantami, bolnišnicami in komunami prinašalo dobre rezultate in bi rešilo marsikaterega mladega pred propadom. Predvsem pa ne bi izgubljali dragocenega časa in dopuščali posamezniku, da poglablja svojo zasvojenost, medtem ko išče pomoč pri odprtih tipih zdravljenja, predvsem psihoterapiji, ki zaradi omenjenih dejavnikov pač ne more biti uspešna, vsaj dokler zasvojeni ne konča visokopražnega dolgoročnega zaprtega programa.

Pomembno bi bilo tudi, da se k problemu pristopi interdisciplinarno in se v prvi vrsti ozavešča starše, ki pri mladih s postavljanjem meja odigrajo ključno vlogo tako pri preprečevanju nastajanja zasvojenosti kot tudi, kolikor hitro se zdravljenje zasvojenega posameznika začne.