Igor Pirkovič: Če kaj, naj nas prav domovina združuje pod istim dežnikom. FOTO: Tatjana Splichal



Igorja Pirkoviča večinoma poznamo kot novinarja in urednika na TV Slovenija, v javni prostor pa vstopa še v drugih vlogah, nespregledljivo tudi kot pesnik, zavezan domovinski poeziji, objavljeni v zbirkah Slovenska pesem (2013), Zbudi se, Slovenija! (2017) in Skupaj (2020). Ob kulturnem prazniku smo ga povabili k pogovoru o tej razsežnosti njegovega ustvarjanja.

Pesniška zbirka Skupaj, ki je povod za ta pogovor, je že tretja zbirka domoljubnih pesmi. Kako je dozorela odločitev za takšno, domovinsko pesniško usmeritev?

Pri meni nič ne zori, tudi ne iščem navdiha, ne čakam, da se porodi ideja, misel – pri meni je to preprosto stvar odločitve. Pri pesnjenju je, gledano na splošno, treba imeti navdih ali domišljijo. Jaz uporabljam drugo – domišljijo. Imam eno uro časa in se odločim, da bom napisal pesem …

… toda zakaj je ta pesem ravno domovinska?

Ta zbirka je nastala iz dveh »zunanjih« razlogov. Prav je, da se tudi tako spomnimo 30-letnice neodvisne in samostojne Slovenije. Zbirka, o kateri se zdaj pogovarjava, bi lahko nastala tudi leto dni pozneje, a sem z njo pohitel ravno zaradi te obletnice. To je darilo Sloveniji! Drugi razlog zanjo pa je prvi koronski val: veliko časa, brezdelje, bivanja doma, čakanje … Pa sem si rekel: prav je, da se ravno v takem času kaj ustvari za naprej! Marca in aprila lani sem tako napisal pesmi za zbirko, nekaj časa je bilo potem še potrebno, da sem jo dokončno uredil.

A sprašujete me po vsebinskem razlogu za moje domovinske pesmi. Zakaj torej? Zato, ker je do domovine treba imeti odnos, ker je ta odnos za vsakogar, tudi če si to morda ne prizna, pomemben. Jaz ta odnos imam. Lahko sem do domovine tudi kritičen, a skozi pesmi, skozi vezano besedo hočem izraziti tisto, kar v odnosu do domovine čutim sam in kar čutijo tudi tisoči drugih ljudi po Sloveniji. Toda tovrstne literature tako rekoč ni, predvsem pa je ni v nekih sistemih – težko namreč z njo prodreš v knjigarne, knjižnice, sploh pa ne moreš prodreti v šolski sistem. Jaz pa sem kljuboval. Rekel sem si: takšno pozornost si domovina zasluži, zaslužijo si jo tudi bralci, ki jo imajo radi in so edino merilo, ali je to, kar pišeš, vredno ali ne.

Zbirka Skupaj torej vstopa v čas praznovanja 30. obletnice državnosti. Kako ste sami doživeli tisti čas demokratizacijo in vzpostavljanje slovenske države? V času afere JBTZ, ki je bila leta 1988 eden ključnih demokratizacijskih sprožilcev, ste bili, če sem prav računal, stari 18 let …

To je že kar daleč … Takrat sem bil v srednji šoli v Sežani. Za tiste čase sem bil precej napreden – seveda ne »napreden«, kot to besedo danes razumejo tisti »svobodomiselniki«, ki pacajo fasade in ležijo na tleh, da jih morajo odstranjevati policisti. Takrat je bilo to nekaj drugega – bil je upor proti prejšnjemu režimu. Spomnim se, s kakšnim ponosom sem nosil bedž s prekrižanim 133. členom (tj. tistim členom jugoslovanskega kazenskega zakonika, ki je določal verbalni delikt; op. B. Š.). Bili smo sicer na periferiji, ne v središču dogajanja, a doma smo bili ostri nasprotniki takratnega režima. Čutili smo tudi vpliv Zahoda; živel sem blizu italijanske meje, redno sem poslušal Glas Amerike. Slovenska pomlad me je takrat navdihovala z velikim upanjem, iz tega upanja pa se je, kot pri mnogih drugih, rodil pogum, ki se je nato uresničil v samostojni državi.

Kako pa je s tem upanjem in pogumom danes? Ali ne ugašata? Ali morda želite prav s svojimi pesmimi ta tleči ogenj zavzetosti za domovino vnovič razplamteti?

Res je! Dokazati hočem, da je domovinska tematika tudi danes še kako aktualna. To ni stvar neke preživete tradicije. Ta občutenja želim skozi poetični jezik iztrgati pozabi, ljudi spomniti, da obstajajo, da so gradniki ne le naše preteklosti, temveč tudi sedanjosti in prihodnosti. Res je, pregovorno smo bili v časih vzpostavljanja države enotni, zdaj pa se enako pregovorno zelo delimo. A vedeti morate: delimo se lahko zato, ker nam je demokratična, samostojna in neodvisna Slovenija sploh prinesla možnost raznolikih mnenj. Prej je vladalo enoumje, kdor se je preveč »delil«, je lahko hitro občutil maščevanje sistema. A današnje delitve ne bi smele biti nekaj usodnega, nepomirljivega. Zato sem zbirki dal naslov Skupaj – da bi na nek način poenotil različno misleče ljudi, da bi si ne bili sovražniki, temveč kvečjemu nasprotniki, tekmeci, kar še vedno omogoča sodelovanje. Ta zbirka želi zato biti zbirka za ves slovenski narod, kajti, kot pravim: Močni smo, kadar smo skupaj. / Isto, vsi moji, objema nas gnezdo. / Prej k cilju odpelje nas pot, / ko stopa kot eden naš rod.


Igor Pirkovič: Pozivam vse pesnike: pišite o domovini, kajti niti dve pesmi ne bosta enaki! FOTO: Tatjana Splichal


Res spodbudno. A če se ozremo v realne razmere teh dni, v politične, ideološke in še kakšne napetosti, ki se ves čas stopnjujejo, je občutek nepremostljive razklanosti tisti, ki prevladuje, ne občutek skupnosti …

Zato, ker je del skupnosti odstopil od idej, ki so pred 30 leti vodile k uporu proti nedemokratičnemu režimu in k nastanku samostojne države! Prav imate, te delitve niso več »hec«, so hromeče – posebej takrat, ko pri tem sodelujejo mediji oziroma skozi njih ljudje s funkcijami in odgovornostmi, ki imajo vpliv na ljudi. Delitve postajajo vedno bolj destruktivne. Tudi če je neka politika premočrtna in vodi v nek napredek, jo je po mnenju nekaterih treba uničiti zgolj zato, ker jo vodi sovražnik. Namesto da bi si pomagali! Pa to ni prazno govorjenje. Vzemimo primere iz drugih držav, kjer so politiki v epidemijski stiski stopili skupaj. To nikakor ne pomeni, da so tisti v opoziciji v vsem hvalili tiste na poziciji in obrnjeno, so pa vsi nastopali pozitivno, vsak na svoj način, vsak iz svojega položaja. Pri nas pa se zdi, kot da bi bili nekateri pripravljeni uničiti državo in njeno prihodnost, samo da nekomu, ki ga imajo za političnega sovražnika, ne bi uspelo.

Ali niste tudi sami prav zaradi svojega poudarjenega domoljubja in domovinske zavesti tarča takšnega destruktivnega, uničujočega odnosa – če prav vem, celo groženj s smrtjo?

(odkima) Res je, dobil sem nekaj takih groženj, a ne dam veliko na to. Če si v tem poslu, namreč poslu javnega nastopanja, imajo ljudje mnenje o tebi – in to mnenje je lahko takšno ali drugačno. Hvala Bogu, da ima velika večina pozitivno mnenje, nemogoče pa je in ne nazadnje bi bilo tudi čudno, da bi ti bili v javnem prostoru vsi stoodstotno naklonjeni. Tudi ob grožnjah je zato treba iti pogumno naprej. Večji problem pa je, da sem imel težave zaradi drugačnega mišljenja od tistega, ki prevladuje v medijih, tudi tam, kjer delam, torej na RTV Slovenija. A to je že druga zgodba.

Ostaniva zato še pri vaši domovinski poeziji. Zdaj to seveda ni mogoče, prejšnji pesniški zbirki pa ste seveda predstavljali po različnih krajih Slovenije. Kdo so ljudje, ki so vam najpogosteje prisluhnili? Medijski mainstream bi jih najbrž opisal kot zaostale podeželane. Kako pa jih vi vidite?

Kot tiste, ki mi dajejo spodbudo! Zadnje zbirke res ne morem predstavljati po Sloveniji, imel pa sem zaradi nje že nekaj medijskih nastopov. Res nisem pričakoval tako izjemnega in hvaležnega odziva! Ljudje to očitno iščejo in potrebujejo. Misliti si ne morete, koliko podpore doživljam – pa ne le na podeželju, temveč vse več po mestih, tudi v Ljubljani. Ljudje so siti enostranskega prikazovanja dejstev, siti so tudi enostranskega promoviranja samo ene vrste kulture in kulturniških institucij. Ljudje se poistovetijo tudi s takšno knjigo, kot je moja zbirka. Bolj kot pozitivne kritike me je presenetila hvaležnost – očitno ljudem dajem nekaj, kar čutijo kot svoje, pa ne dobijo drugod. V svojih občutjih so odrinjeni na rob, zdaj se čutijo nagovorjeni. To je dokaz več, kako je prostor medijsko prevladujoče kulture enostransko usmerjen in enostransko podprt. Tu pa je težko doseči spremembe. Pokaže se, kako ima tudi zamenjava oblasti kot normalen demokratičen vzvod omejen doseg. Nič se ne reši zgolj z novo oblastjo – ta lahko postavi le nekaj ljudi na vrhu, problem pa je zakoreninjena »podstat«, kjer že desetletja vlada kontinuiteta …

Večkrat ste uporabili besedo hvaležnost. Zdi se, da je prav hvaležnost ena temeljnih prvin vaših pesmi, iz te hvaležnosti za domovino pa raste tudi odgovornost zanjo.

Natanko tako! Ko se bomo zavedali, da to, da imamo samostojno domovino, ni kar tako, da bi je lahko tudi ne imeli, bo naš odnos drugačen. Odnosa do domovine pa ne smemo enačiti z odnosom do aktualne politike. Pri nas je prav to problem – nekateri domoljubje označujejo kot lastnost le desne politične opcije. To preprosto ni res. Domoljubje sam vidim v zelo različnih družbenih skupinah. Če kaj, naj nas prav domovina združuje pod istim dežnikom. Glede drugih stvari se lahko kregamo, ko gre za domovino, pa moramo stopiti skupaj. Tudi iz zavesti priznanja do vseh tistih, ki so si za samostojno domovino prizadevali, o njej sanjali, pa je niso doživeli. Ali kot pravim: Čeravno vam ni bilo dano, / da tistega junija z njo bi vstali, / ker šli v Gospodov objem ste prerano, / vam hvala, ker njeno ste pot tlakovali.

Veliko ljudi, ki jim posvečate te verze, je živelo zunaj matične Slovenije. Ali se torej v svojo poezijo zazirate v celoten slovenski kulturni prostor?

Seveda! Vedeti morate, da ljubiti domovino ni pridržano le tistim, ki živijo znotraj nekih administrativnih meja. Mi imamo s svojimi ljudmi domovino tudi v Italiji in Avstriji, na Hrvaškem in Madžarskem, pa v Bosni, Argentini, Avstraliji, Severni Ameriki … Vsi tisti, ki živijo zunaj slovenskih meja, a so slovenskih korenin, so še kako pomembni, kajti Slovenija ste tudi vi. / In tega nikoli nihče vam ne vzame. / Pa kaj če se kdaj orosijo oči / ob žametnih slikah očeta in mame. Res ne smemo nikoli pozabiti na celovit slovenski kulturni prostor. Samo čudimo se lahko – in to sem doživel na lastne oči! –, kako se tega zavedajo denimo otroci v Argentini. O Sloveniji, njeni zgodovini in geografiji vedo več kot otroci tu, čeravno jim, če bi gledali »pragmatično«, to prav malo koristi. Večina jih nikoli ne bo živela v Sloveniji, morda jo bodo enkrat ali dvakrat v življenju obiskali. Pa saj ne gre za to! Srce je tisto, ki vleče naprej! Potem pa pridejo nekateri, ki bi radi to v imenu nekakšne multikulturnosti in globalizma uničili, potacali, češ da so država, nacionalnost, pripadnost … preživeti pojmi. Ni res! Tudi o teh temah govori ta pesniška zbirka.

Ali obstaja nevarnost, da bi domoljubje, ki ljubi svoje in spoštuje tuje, zdrsnilo v nacionalizem, ki povzdiguje svoje in ponižuje tuje?

Ne zanikam te nevarnosti. Toda zelo redki takšni pojavi, ki so tako kot v drugih družbah navzoči tudi v naši, služijo kot povod neki skrajni levici, da obračunava z vsem, kar diši po domoljubju, češ, poglejte, kam domoljubje »nujno« vodi. To pa je laž. Sam sem odločno proti vsaki skrajnosti, biti domoljub, če hočete tudi nacionalist v pozitivnem pomenu besede, pa ne pomeni nič drugega kot to, da: Od nekdaj spoštujemo tuje pomladi / in radi imamo vsa sonca sveta, / a najbolj ognjišča se človek navadi. / Le njega imamo, saj tu smo doma. Vsako zaničevanje drugega zaradi svojega bi pomenilo, da si absolutno na krivih poteh. Domoljubje pomeni, da imaš rad svojo domovino, tudi če ta kdaj zdrsne v kakšno krizo ali za trenutek zaide na napačna pota. Takrat je ne smeš zapustiti. In kdo se tega najbolj zaveda? Tisti, ki so si morali nekoč reševati življenje z begom iz njim tako ljube domovine. Čeprav jim je bila vzeta ta fizična domovina, so jo v svojih srcih prenesli tja, kjer so našli nov dom, in so vsa desetletja do danes gojili domovinsko zavest.


Igor Pirkovič: Nima vsak narod take sreče, da ima jezik, s katerim se da toliko izpovedati, ubesediti toliko čustev tudi v odnosu do domovine. FOTO: Tatjana Splichal


Toda etikete nacionalizma se vendarle lepijo ob vsakršni omembi domoljubja, postale so del prevladujoče »politične korektnosti«. Kako izstopiti iz tega vsiljenega vzorca?

Predvsem tako, da pod dežnik domoljubja na lep način povabimo tudi tiste, ki razmišljajo na tak način, kot pravite, ki jim domoljubje ni intimna opcija. Pokazati in dokazati je treba, da domovinska drža ni izključevalna. Pravi domoljubi se ne smejo zapirati pred drugimi. Problem pa je politika – ta iz sebičnih interesov pogosto skrega ljudi. Spomnim se primerov, ko sem pomagal pri festivalih slovenske domoljubne pesmi Mati domovina. Povabljene so bile vse politične opcije. Edini, ki je znal preseči bregove različnosti in se je odzval vabilu, je bil predsednik države Borut Pahor. Predsedniki drugih strank političnega pola, iz katerega prihaja predsednik republike, so intimno sicer priznali, da je to krasna glasba, da bi radi prišli, a tega niso zmogli – ker njihovo »občinstvo« menda ne bi bilo zadovoljno, če bi jih videli zraven. To je jasen znak, da so stvari s političnimi delitvami res šle predaleč.

So pa ti ljudje, morda z malce stisnjenimi zobmi, bili na kakšni državni proslavi, ki ste jo sooblikovali kot scenarist – denimo na lanski proslavi ob dnevu državnosti. Morda so spremljali tudi vaš scenaristični program, s katerim je Slovenija v svetovni medijski prostor pospremila decembrsko postavitev smreke iz kočevskih gozdov na Trgu sv. Petra v Vatikanu …

Pa še kaj drugega bi se našlo, pa se za to ne ve, ker mi je prišlo na uho, da menda ni dobro, če pripravljam preveč takih stvari.

Kaj je vaše temeljno vodilo pri pripravi takih javnih dogodkov?

Poglejva primer proslave ob dnevu državnosti – to je bila v najširšem smislu povezovalna proslava. Avtorji in izvajalci so bili, če privoliva v politično etiketiranje, levičarji, liberalci, desničarji … – skratka ljudje z zelo različnimi pogledi. Za proslavo je prihajalo ogromno čestitk iz vseh krogov, tudi levih, liberalnih – seveda zasebnih čestitk. Nihče razen trdovratnih anarhistov ni imel drugačnega mnenja kot pohvalnega. Temeljno vodilo proslave je bilo združevalno in je bilo doseženo. Takšne, torej povezovalne državne proslave preprosto morajo biti ne glede na to, kdo jih pripravlja. Proslave morajo biti vesele, ljudje jih morajo razumeti, ne pa da se stalno sprašujejo, kaj je umetnik s tem ali onim sploh hotel povedati. Kajti komu so namenjene državne proslave: tistim nekaj ljudem, ki se na ta račun »okoristijo«, ali ljudem? Seveda ljudem! Najbolj je redke kritike omenjene proslave bolelo ravno to, ker so jo ljudje lepo sprejeli – pa to niso bili »desničarji«, temveč ljudje različnih svetovnih nazorov, različnih izobrazb, z različnih koncev države … Zakaj je proslava uspela? Saj ni bila nič posebnega, a prav zato je bila nekaj posebnega – po dolgem času je bila to normalna proslava, kot si jih ljudje zaslužijo.

Dejali ste, da so se redki obregnili ob to proslavo. A ne morem si kaj, da ne bi ugotavljal, kako so ti redki in morda celo najglasnejši kritiki prihajali prav iz vrst vaših sodelavcev na RTV Slovenija. Saj ne prosim za komentar teh izpadov, bolj me zanima načelno stališče: Kako vidite vlogo nacionalne radiotelevizije v razmerju do domoljubja – je to pojem, ki naj ga nacionalka ignorira, morda celo smeši, ali vendarle promovira?

Lahko je 90 odstotkov ljudi naklonjenih domovinskemu diskurzu in je samo 10 odstotkov proti, a če je teh 10 odstotkov najglasnejših usmerjevalcev javnega mnenja, je to velik problem. To je opis stanja tudi na RTV Slovenija. Morda vodstvu RTV proslava ob dnevu državnosti ni bila najbolj ljuba, a če so ljudje na tvoji strani, si zmagovalec. A sprašujete po načelni vlogi RTV Slovenija v razmerju do domoljubja. Na deklarativni ravni, v programskih načelih so stvari zapisane. A povejte mi: Kje so festivali slovenske pesmi? Kje je Slovenska popevka – je samo še Popevka, da ne bi zvenelo preveč domoljubno. Kdo goji narečno glasbo, narečni festival? Kje so revije slovenskih pevskih zborov? Kako pokrivamo dogodke iz življenja naših izseljencev, tistih iz čezoceanskih držav in tistih iz Evrope? Tega odnosa ni. Je pa res, da se na veliko pridružujemo jadikovanju in trpljenju tistih, ki so zasedli prostore nekdanjega Roga v Ljubljani. V prihodnje pričakujem drugačen odnos …

Najbrž bi bil res potreben. Spomnimo se samo zbadljivk, ki jih je bila iz RTV-jevskih vrst deležna vaša kolegica Jadranka Rebernik, ko je pred časom komentatorsko oddajo Utrip sklenila z domoljubno mislijo.

Če kaj pove: to je bil njen zadnji Utrip …

Ali je pesniško ustvarjanje povezano z vašim novinarskim delom?

Ne, tega res ni bi mogel reči. Pesnjenje je dar, ki ga s seboj prineseš na svet, za to res nisi ne vem kako zaslužen. Seveda se s prakso stvari izboljšujejo, pilijo. Stvari, ki sem jih napisal pred 15 leti, za moj današnji okus niso več dovolj dobre. Morda se zdi na prvi pogled večji problem, kako napisati 50 različnih pesmi o isti stvari, o domovini. A snovi tu ne zmanjka, le videti jo je treba. Zakaj ne bi recimo napisal pesmi o himni, se poistovetil z občutki, ki jih imamo ob njenem poslušanju? Ko zaslišim Zdravljico, mi samozavest / poskoči v nebo in naprej, / da kakor utrinek dotakne se zvezd, / v zavetju neskončnih idej.

Vaša motivika sega tudi po sakralnem.

V več razsežnosti, seveda tudi v smislu slovenskega kulturnega izročila – to spada zraven ne glede na to, ali je nekdo veren v konfesionalnem smislu. Tudi to je del slovenstva; to je nekaj lepega, povezovalnega, dobrega! Veliko besedil sem napisal tudi za festival Ritem Duha oziroma Ritem srca, zato mi je ta razsežnost zelo blizu. Pred očmi imam slovenskega katoliškega človeka, ki se spominja cerkvice v svojem kraju: Kjer cerkvica stoji / je moja vas domača. / Spomin na mlade dni / v meni še živi. // Kjer cerkvica stoji, / srce se rado vrača / in solzico spusti, / kjer cerkvica stoji.

Naj zdaj še jaz navedem vaš verz: Pesmi o njej ni nikdar zadosti … Lahko torej v prihodnosti pričakujemo še kakšno domovinsko zbirko?

(nasmeh) Hotel sem reči, da je domovina resnično neusahljiv pesniški vir. Morda se zdi, da je domovinske tematike mogoče našteti na prste ene roke: ljudje, zemlja, odnos do prostora, opevanje lepot domovine, povezanost posameznikov z njo … Ampak na kakšen način to poveš? To je neusahljiv vir možnosti! Zahvala za to pa gre žlahtnosti slovenskega jezika. Slovenski jezik je izredno mehak, speven, nikakor robat, kot včasih slišimo govoriti zlasti glasbenike, ki raje segajo po hrvaškem ali angleškem jeziku. Če bi v resnici poznali slovenski jezik, pa ga očitno ne, za kar je najbrž delno kriv tudi šolski sistem, bi videli in vedeli, da to ni res. Nima vsak narod take sreče, da ima jezik, s katerim se da toliko izpovedati, ubesediti toliko čustev tudi v odnosu do domovine. Da, pesmi o njej ni nikdar zadosti – zato pozivam vse pesnike: pišite o domovini, kajti niti dve pesmi ne bosta enaki!
_ _ _

*Pogovor je bil sprva objavljen v tedniku Družina (6/2021).*

*Družina na facebooku TUKAJ.*

*Družina na twitterju TUKAJ.*