O Kocbeku in Pahorju ter Udbi je že pred leti izdal dve obsežni knjigi. Zdaj je objavil nekaj novega gradiva, predvsem iz 70. let, ko je Boris Pahor objavil Kocbekovo pričevanje o pomoru domobrancev leta 1945, o Kocbekovih zadnjih letih in ko je zbolel za demenco.

Povsem novo pa je gradivo, kako je Udba sredi 70. let zasledovala in tudi pripravila teren za obtožbo takrat še mladega pisatelja Draga Jančarja, ker je ilegalno prinesel s Koroške knjigo V Rogu ležimo pobiti o pomoru domobrancev v Kočevskem rogu leta 1945.

Udba je dosegla, da je komunistično sodišče Jančarja obsodilo na zaporno »kazen«, ki jo je nato del tudi moral prestati.

Omerza je v knjigi objavil tudi kratki historiat slovenske Udbe, o čemer smo v Družini objavili z njim pogovor.

V Sloveniji imamo to žalostno dejstvo, da zgodovina naše tajne komunistične policije sega celo do 15. avgusta 1941.

Zdaj imate o komunistični tajni policiji Udbi že, kar se vidi tudi v knjigi, zelo jasno sliko. Kaj je torej bila Udba?

Udba je bila predvsem tajna politična policija komunističnega vrha Jugoslavije. Naziv Udba, ki ima skrajno negativno konotacijo, je ponarodel po celi večjezični jugoslovanski federaciji že za časa delovanja te tajne policije in se tudi še danes vsesplošna uporablja. Gre za izpeljavo iz kratice njenega dolgoletnega uradnega naziva v srbskem jeziku, namreč UDB – Uprava državne bezbednosti (v slovenščini UDV – Uprava državne varnosti). UDB se je najprej imenovala OZNA – Odeljenje za zaštitu naroda oz. slovensko Oddelek za zaščito naroda (s Titovim ukazom ustanovljena 13. maja 1944), in šele marca 1946 je dobila ime UDB. Konec leta 1966 so jo preimenovali iz UDB v SDB (Služba državne besbednosti), v slovenščini v SDV – Služba državne varnosti. Pod to zastavo je v Sloveniji tudi propadla, seveda skupaj z jugoslovanskim socialističnim režimom nasploh in posamično tudi v različnih datumih po njegovih republikah. V Sloveniji imamo še to žalostno dejstvo, da zgodovina naše tajne komunistične policije sega celo do 15. avgusta 1941, ko je vrhovni slovenski komunist (takrat vneti stalinist) Edvard Kardelj ustanovil VOS (Varnostno-obveščevalno službo), ki je predhodnica slovenske OZNE oz. Udbe.

Komunisti so total(itar)no pristopili že takoj na začetku okupacije dežele.

Slovenska VOS je nastala po vzoru stalinistične tajne policije in šele mesec dni po junijskem napadu Hitlerja na Sovjetsko zvezo (junij 1941), čeprav se je okupacija Jugoslavije in s tem tudi Slovenije zgodila že aprila 1941. Naši stalinisti so VOS prikazovali kot tajno organizacijo za preganjanje okupatorjevih sodelavcev, v resnici pa je bil VOS morilski stroj predvsem za likvidiranje (stalinistični knjigovodski izraz za umore) domačih političnih sovražnikov – nasprotnikov ti kruti in brezobzirni ljudje niso poznali. Za vodilne komuniste so bili vsi, ki se niso strinjali ali so ogrožali politiko komunistične stranke, sovražniki, ki jih je bilo potrebno brezobzirno fizično ali kako drugače uničiti. Tako niso ravnali samo v vojnem času, ampak še bolj v prvih letih po končani svetovni moriji in temu se niso odrekli, čeprav so z leti omilili direktno represijo, skorajda do svojega bridkega konca v letu 1990.

VOS tudi ni bila vpeta v jugoslovanski okvir, ampak je bila avtonomna slovenska asociacija. Pozneje, ko se je prelevila v OZNO za Slovenijo in še pozneje v slovensko Udbo, pa je že bila le del jugoslovanske tajne komunistične policije.

Igor Omerza. FOTO: Ivo Žajdela

Za kaj so komunisti Udbo uporabljali?

Njena prvenstvena naloga ni bila obveščevalnega ali kontraobveščevalnega značaja, ampak predvsem boj proti domačim cerkvenim strukturam (v Sloveniji proti rimsko-katoliški Cerkvi), notranji opoziciji (resnični ali potencialni ali umišljeni), politični emigraciji (slovenski, hrvaški, srbski, makedonski, bošnjaški, črnogorski, albanski) in proti informbirojevcem (ime za tiste, ki so se v spopadu Tito–Stalin leta 1948 opredelili za zadnjega). Poleg tega so posebni zvezni in republiški udbovski ekonomski sektorji desetletja množično izvajali državni šverc cigaret, mamil, orožja, alkohola, kave, dragih kamnov, zlata, tujih valut. V povezavi z mafijo je slovenska Udba Italijo dobesedno zasula z neobdavčenimi tobačnimi izdelki in prav tako v povezavi z mafijo vodila donosno posojilno službo v slovenskih igralnicah.

Na notranjem področju zatiranja resničnih ali potencialnih ali celo umišljenih oponentov so republiške Udbe pokrivale vsaka svoje območje in seveda o vseh pomembnih zadevah poročale zvezni Udbi, še podrobneje pa republiškim partijskim vrhovom. Jugoslavija je bila pravzaprav nekakšna fevdalna država, z republiškimi fevdi, pod strogim političnim nadzorom diktatorja Tita in po njegovi smrti pod nadzorom kolektivnega vrha zvezne komunistične partije in vodilnih komunističnih generalov jugoslovanske vojske.

OZNA in Udba sta, tako kot poprej VOS, neposredno zrasli iz organizacije, metod in vsebine Stalinove tajne politične policije. 

Zato ni nič presenetljivega, da je po končani svetovni vojni prav Udba (takrat še OZNA), po odločitvi Tita in njegovih najožjih partijskih tovarišev, med njimi tudi treh Slovencev Edvarda Kardelja, Borisa Kidriča in Ivana Mačka, tehnično sodelovala pri izvedbi množičnega umora tisočev domačih razrednih sovražnikov.

Vse mednarodne operacije Udbe, npr. umori, ugrabitve, podstavljanje bomb, tajne preiskave, pridobivanje agentov v tujini itd., so bile strogo nadzorovane in vodene iz Beograda, čeprav so jih operativno izvajale večinoma republiške Udbe. Npr. številne umore hrvaških političnih emigrantov po svetu so bile operativno v glavnem na plečih hrvaške Udbe. Ali pa, štiri bombne atentate na dvojezičnem (avstrijskem) Koroškem (1977–1979) so izvajali pod taktirko slovenske Udbe, prav tako poskus ugrabitve slovenskega emigranta Franca Jeze v Trstu in tudi npr. tajne preiskave hiše slovenskega pisatelju Borisa Pahorja v Trstu, torej v Italiji, in slovenskega emigrantskega duhovnika Ignacija Čretnika v Parizu, vse to je izvedla slovenska Udba. So bile pa tudi nekatere skupne akcije republiških tajnih policij, npr. ugrabitev srbskega poslovneža Bate Todorovića v Italiji, ki sta jo, po direktnem nalogu Tita in pod nadzorom zvezne Udbe, skupaj načrtovali slovenska in srbska tajna politična policija.

Na konferenci o Pučniku, o tem, kako je Udba zasledovala Jožeta Pučnika. FOTO: Ivo Žajdela

Udba je delovala do leta 1990.

Slovenska Udba je delovala državno-teroristično praktično do konca prejšnjega in propadlega socialističnega režima. Tako npr. je sodelovala pri pripravi umora Albanca Enverja Hadrija v Bruslju (februar 1990) in šele 4. maja 1990, dobrih deset dni pred nastopom nove in demokratične Demosove vlade, je prenehala zalezovati političnega emigranta Ljuba Sirca. Poleg tega so udbovci na sam dan prisege nove nesocialistične Demosove vlade v parlamentu (16. maja 1990) še vedno uničevali dokumentacijo o svojih zavržnih rabotah in tako so v zgodovino odšli tako, kot so vanjo prišli, namreč kot zločinci in kriminalci v službi vrha komunistične stranke.

Koga so najbolj zasledovali?

Najbolj zalezovan posameznik v udbovski zgodovini Slovenije je bil Edvard Kocbek, pesnik, pisatelj in eden izmed voditeljev medvojnega upora proti nacifašizmu, najbolj nadzorovana institucija pa slovenska Katoliška cerkev oz. njeni pripadniki. Tudi Kocbekovi prijatelji, sodelavci, sorodniki in znanci (tudi iz tujine) so bili pod raznoraznimi režimi t. i. tajnih operativnih metod in sredstev.

Leta 1987 je v dvomilijonski Sloveniji Udba strogo nadzorovala »sovražno delovanje« 1.096 oseb in še 15.516 z njimi bolj ali manj povezanih posameznikov.

Udba je spremljala tako rekoč vse?

Naj predstavim samo nekaj podatkov za leto 1987. Gre za zadnje leto, ko je Udba v Sloveniji še delovala s polno močjo in hermetično skrita pred javnostjo, kajti leta 1988 smo Udbo zaradi sodelovanja pri preganjanju Janeza Janše, Ivana Borštnerja, Davida Tasiča in Francija Zavrla (znana afera in proces JBTZ) spravili na svetlo in njena neomejena moč se je začela topiti kot maslo na soncu. Leta 1987 je v dvomilijonski Sloveniji Udba strogo nadzorovala »sovražno delovanje« 1.096 oseb in še 15.516 z njimi bolj ali manj povezanih posameznikov. Poleg tega so opravili še 6.659 popolnih preverk in 94.048 delnih preverk. Skupaj so torej, v enem letu, obdelovali in obdelali slabih 120.000 oseb. To »delo« je opravljalo okoli 700 udbovcev in okoli 3.500 špicljev. Niso bili daleč za Stasijem, še posebej ker je to številčni prikaz delovanja samo ene uprave iz zelo razvejanega notranjega ministrstva. Namreč, tudi javna policija je bila po potrebi podaljšek tajne in poleg Udbe smo imeli v jugoslovanski vojski še eno po vsej Jugoslaviji razpredeno vojaško tajno politično policijo (imenovano KOS), ki je močno silila tudi na civilno področje.

Igor Omerza. FOTO: Ivo Žajdela

Komu je vse to koristilo?

V poročilu o uresničitvi programskih nalog slovenske Udbe za leto 1987 je navedeno, da so tajni politični policaji izdelali 1.262 obvestil političnemu vodstvu, namenjenih političnemu razreševanju in preprečevanju nadaljnje sovražne aktivnosti. Torej več kot tri na dan. Če odštejemo še vikende in praznike, takrat večinoma teh stvari niso pošiljali, pridemo na fantastično količino dnevne delovne komunikacije med komunističnim političnim vodstvom in njegovo tajno udarno pestjo. Ob tem moramo seveda vedeti, da je šlo tudi za pogosto telefonsko in neposredno govorno komunikacijo med vodstvom Udbe oz. notranjim ministrom in voditelji slovenske komunistične stranke. Seveda nas ta prepletenost ne sme začuditi, saj je šlo za politično policijo, torej za službo izključno v lasti vodstva edine dovoljene politične stranke.

Kako je Udba delovala?

Udba je uporabljala številne preiskovalne, zasledovalne, nadzorovalne in tudi klasične zločinske metode. Tako npr. so vodili operativne razgovore, informativne razgovore, razčiščevalne razgovore in opozorilne razgovore. Vse te navedene pogovore so tajno snemali. Čeprav so jih udbovci imenovali »razgovore«, je šlo večinoma, razen v primeru, ko so dajali svojim konfidentom operativne naloge, za zasliševanja in ustrahovanja državljanov in državljank.

Zelo pomembna je bila uporaba registriranih virov in sodelavcev (po domače špiclji, ovaduhi, v vojski smo jim pravili cinkaroši). Razlika med virom in sodelavcem je bila v tem, da je vir samo poslušal ali opazoval, medtem ko je bil sodelavec višja ovaduška kategorija, ker je tudi provociral, širil dezinformacije, napeljeval k določeni aktivnosti, sodeloval pri nekaterih akcijah doma in v tujini ipd.