V najnovejši knjigi Milan Kučan in Udba. Kronologija tajnega poročanja in pojavljanja (1969–1990) je publicist Igor Omerza kljub uničevanju Udbinih arhivov v času demokratične spremembe leta 1990 uspel nazorno prikazati vso zločinsko razsežnost početja komunistične tajne »policije« Udbe (Službe državne varnosti). Bila je v službi komunistov in je za njih podrobno zbirala informacije o vseh tistih, ki so jim bili kakor koli nevarni. Poročila je pošiljala najvišjim predstavnikom komunističnega režima in med njimi je bil od svojih mladih let naprej tudi Milan Kučan.

Udba – zasebna tajna »policija« komunističnega vrha Slovenije

Knjiga je zajetna in obsega 557 strani, od tega 50 strani fotografij in faksimilov dokumentov, v imenskem kazalu je več kot tisoč oseb.

Avtor je tudi tokrat prikazal številne prvič objavljene dokumente slovenske tajne politične »policije« Udbe. Na kratko je predstavil tudi partijsko dokumentacijo, zato, da je lahko izdelal okvir, v katerem bolje razumemo poročanje Udbe partijcu Milanu Kučanu. Kot je ob tem spomnil, je bila Udba »zasebna tajna policija komunističnega vrha Slovenije«.

Kako in kaj je Udba poročala Kučanu

Gre za dvojno knjigo, saj opisuje, kako in kaj je Udba poročala Kučanu, ter kaj je Udba pisala o samem Kučanu, seveda ga ni zalezovala, le beležila je, kaj so o njem mislili drugi npr. tuji novinarji, nemška obveščevalna služba ipd.

Kronološko je knjiga enotna, ne glede na to ali je Udba poročala Kučanu ali je zapisovala, kaj so drugi mislili o njemu. Vse to je Omerza prikazal kronološko od leta 1969 do 1990. Zato je vsa poglavja od prvega do štirinajstega kronološko opredelil že v naslovu.

V operativnih oziroma terenskih poročilih Udbe se je Kučan pojavljal kot osebnost, o kateri se govori, premišljuje in se jo analizira. Govorjenje o Kučanu in tajno udbovsko povzemanje tega je bilo zanj ugodno, predvsem v obdobju razpadanja socialistične Jugoslavije.

Predstavitev knjige Igorja Omerze Milan Kučan in Udba. FOTO: Ivo Žajdela

Udba je (za Kučana) grobo kršila osnovne človekove pravice

Milan Kučan seveda ni bil žrtev Udbe, pač pa prejemnik številnih njenih poročanj. Kot pravi avtor, je bilo zanj manj ugodno to, da si je Udba pri poročanju njemu pomagala z mikrofoni v stenah in s telefonskim prisluškovanjem, z zalezovanjem, s tajnimi preiskavami, tajnim fotografiranjem, tajno poštno kontrolo in s številnimi ovaduhi.

Na ta način je Milan Kučan izvedel veliko o domačih, zamejskih in emigrantskih demokratih (nekateri med njimi so tudi, kot jih imenuje Omerza, velikani slovenske osamosvojitve, npr. Dimitrij Rupel, Igor Bavčar, Janez Janša, France Bučar, Franc Jeza), domačih in tujih novinarjih, duhovnikih ter odvrženih slovenskih in jugoslovanskih komunistih (npr. Ranković, Kavčič, Djilas).

Prvo poročanje Udbe Kučanu je iz novembra 1969

Prvo poročanje Udbe Kučanu je iz novembra 1969. Tega leta je pisatelj Boris Pahor v Trstu izdal knjigo Odisej ob jamboru, ki je govorila o nacionalnem vprašanju in tam je kritiziral Edvarda Kardelja. »Ker je bil Kardelj zaščitena žival v matici, so Pahorju, prvič, od takrat naprej nadeli kodno ime zalezovanja Jambor in drugič, začeli knjigo pleniti na meji, po poštah, po domovih. Veliko je Omerza o tem že pisal v obsežni knjigi Boris Pahor v žrelu Udbe.

»Organi« so proti Jančarju »ustrezno ukrepali«

Vrh slovenske komunistične stranke ni dobival operativnih dokumentov (terenskih dokumentov), ampak skrajšana poročila iz teh operativnih dokumentov. Dnevno so se v ljubljanski center Udbe v Slaviji zlivali dokumenti iz trinajstih centrov Udbe. Največji je bil Ljubljana-mesto. Potem so iz te množice poročil delali krajša dnevna poročila za politično vodstvo, mesečna, trimesečna in letna poročila in še posamezne analitične dokumente za posebne vsebine.

Prikazal je primer takega dnevnega poročanja, ki je zanimivo zato, ker je šlo za poročanje o Dragu Jančarju. To poročanje je bilo tudi začetek Jančarjeve poti v zapor, saj so eni točki na koncu zapisali: »Organi za notranje zadeve bodo zaradi razširjanja emigrantske literature zoper Jančarja ustrezno ukrepali.« Udbovci so o tem obvestili Sergeja Kraigherja, Andreja Marinca, Franceta Popita, Franca Šetinca, Mitjo Ribičiča, Staneta Markiča, Franca Tavčarja - Roka, Rudolfa Hribernika - Svaruna, Milana Kučana in Janeza Vipotnika. Draga Jančarja so udbaši zalezovali v tajni obdelavi pod kodnim imenom Skupaj. Več o tem je Omerza pisal knjigi Kocbek, Pahor, Jančar in Udba.

Pred predstavitvijo knjige Igorja Omerze Milan Kučan in Udba. FOTO: Ivo Žajdela

Dve razmeroma »bogati« leti

Omenil je, da je leta 1979 in 1980 Uprava za analitiko, ki je bila nekakšen analitski podaljšek Udbe, saj je svoje Informacije izdelovala na podlagi udbovske terenske dokumentacije, ustvarila leta 1979 33 informacij, ki obsegajo 436 strani, leta 1980 pa 76 informacij na 851 straneh. Prav vse je dobil, poleg ostalih slovenskih komunističnih prvakov, tudi Milan Kučan. Vseh 1.287 strani teh informacij pa ni mogel »stlačiti v eno knjigo«. Zato se je znašel v nenavadnem položaju, saj drugače pri opisovanju Udbe manjka gradiva, so ga večino uničili, tu pa je bil primoran delati selekcijo. O tem obdobju je že pisal v knjigi Jovanka in Udba in se bo, kot je napovedal, na to obdobje še vrnil v eni izmed prihodnjih knjig z naslovom Umiranje Tita in Udba.

Kocbek je bil po Udbi najbolj zalezovan posameznik

V tem obdobju Udba ni poročala samo o Titu ali okoli njega, ampak tudi o zadevah, ki niso bile povezane z njim. Tako so npr. Kučan in druščina bili 11. februarja 1980 obveščeni, da je »dne 10. 2. 80 pater Hieronim Žveglič odpeljal Edvarda Kocbeka (spremljala sta ga žena Zdravka in inž. Jože Strgar) na zdravniški pregled v München. Iz ZRN se bodo vrnili predvidoma 13. 2. 80.«

Tudi o tem oziroma o Kocbeku in Udbi si lahko preberemo veliko več v Omerzovi obsežni knjigi Edvard Kocbek. Osebni dosje št. 584, saj je bil Kocbek po Udbi najbolj zalezovan posameznik v komunistični Sloveniji.

Komunisti so z Udbo zalezovali tako rekoč vse

Omerza je dejal, da je slovenska Udba zalezovala tudi odstavljenega Aleksandra Rankovića in njegovo družino, čim so prišli v Slovenijo. To pa je bilo pogosto, saj je bila njegova soproga Slavica Slovenka. V letu 1982 najdemo tako 10. februarja Informacijo o bivanju Aleksandra Rankovića v SR Sloveniji. Ta štiri stranska pisarija je bila dostavljena Viktorju Avblju, Francetu Popitu, Milanu Kučanu, Sergeju Kraigherju, Stanetu Dolancu in Andreju Marincu. »Navajam jo v celoti, da pokažem, kako vestno so naši udbovci sledili Rankovića, tudi še potem, ko je umrl paranoični diktator Tito, ki je skupaj, s prav tako paranoično soprogo Jovanko dal, z izmišljenimi razlogi, odstraniti drugega človeka Jugoslavije, tega sicer kot pes zvestega sodelavca in tudi velikega povojnega klavca ali če hočete množičnega morilca. Da ne bo pomote, tudi Tito je bil množični morilec! Tu sta si bila brata po krvi, in kri, prelita na njun ukaz, napolnila bi jezero!«

Igor Omerza med predstavitvijo knjige Milan Kučan in Udba. FOTO: Ivo Žajdela

Udbovska »državna varnost, uradna tajnost, strogo zaupno«

Leta 1976 se je Milan Kučan prvič pojavil v udbovskih dokumentih z imenom in priimkom, in to ne kot prejemnik, ampak kot nastopajoča oseba. Drugače pa je veliko razmišljal o Kučanu nemški novinar Viktor Meier, po Udbi zalezovan pod imenom Toper (pred tem Žurnalist). Bil je rdeča cunja za slovenski (in tudi jugoslovanski) režim in njegovo Udbo, čeprav je o Kučanu pisal z naklonjenostjo, a seveda hkrati kritiziral nedemokratični režim in se celo zavzemal za samostojno Slovenijo. V tem smislu je slovenskim novinarskim sogovornikom govoril o vzpostavitvi slovenske valute. S Kučanom je tudi, za znameniti Frankfurter Allgemeine Zeitung, skrajšano FAZ, opravil pogovor 26. oktobra 1987. Šef slovenske tajne politične policije Ivan Eržen je 25. novembra 1987 posebno poročilo o pogovoru Kučana in Meierja poslal, pod varovalnimi atributi »državna varnost, uradna tajnost, strogo zaupno« zvezni Udbi v Beograd.

Nova revija, Smole in uredniki občil

V knjigi ves čas beremo o komunistični totalitarni »pameti«. Avtor je tako precej pisal tudi o Kučanu in 57. številki Nove revije. »O tem v knjigi pišem obširno, tu bi pa rad samo malo aktualiziral to vsebino. Namreč, pred kratkim je Dimitrij Rupel v Konzorciju predstavil svojo novo knjigo o štirih voditeljih Slovenije. Prisotni Kučan je dejal, da je ob izidu 57. številke Nove revije citiral znanega francoskega filozofa (mislil je na Voltaira), 'da bom naredil vse, da se te ideje lahko slišijo'. S tem je hotel nekako amortizirati Ruplovo uvodno konstatacijo, da je Kučan menil ob izidu sedeminpetdesetke, da se bo trudil, da se te ideje ne bodo uveljavile v družbeni praksi. Hm, ali je Kučan res naredil vse za slišnost idej 57. številke?! Seveda ne! Prav nasprotno! Takoj ob izidu so se 16. februarja 1987 pri predsedniku slovenskih komunistov Milanu Kučanu zbrali Miloš Prosenc, Boris Majer, Jože Smole, Ciril Zlobec, Bogo Gorjan, Matjaž Kmecl, Adolf Bibič, Peter Bekeš, Josip Košuta, Bojana Hudales (opravičil se je Ciril Ribičič) in med drugim sklenili: 'Tovariš Smole', takrat šef socialistične fronte, 'se mora dogovoriti z glavnimi in odgovornimi uredniki naših osrednjih občil, da izida nacionalne številke 'Nove revije' ne bodo najavljali oz. o njej poročali.'«

»In še veliko več kot to. Bil je, skupaj s sekretarjem ZKS Milošem Prosencem, glavni redaktor 'Informacije' vodstva slovenskih komunistov o 57. številki, ki je bila 6. marca 1987 poslana v Beograd, v kateri piše, da proučujejo pravne možnosti za uvedbo kazenskega pregona zoper nekatere avtorje spornih prispevkov v 57. številki (mislila sta na Iva Urbančiča, Jožeta Pučnika, Franceta Bučarja). Ali to izgleda kot Kučanov trud, da bi se ideje 57. številke slišale? Prepoved poročanja o številki in razmišljanje o kazenskem pregonu avtorjev vsekakor ne spadata v demokratičen repertoar!«

Ko je Ciril Žebot Mladinski knjigi ponudil v tisk spomine

Seveda ni šlo brez Cirila Žebota. »Februarja 1988 je Ciril Žebot poslal Slavku Preglu, direktorju Mladinske knjige, predlog da bi Mladinska knjiga tiskala njegovo knjigo Neminljiva Slovenija. Seveda je to povzročilo nemir pri Preglu. Žebot je bil namreč najpomembnejši in režimu najnevarnejši politični emigrant, in se je zato Pregl posvetoval s slovenskim ministrom za informiranje Marjanom Šiftarjem, kaj mu je storiti. Ta je v nadaljevanju o tem povprašal predsednika vlade Dušana Šinigoja, ta pa naprej šefa partije Kučana, šefa SZDL Jožeta Smoleta in šefa Sveta za Udbo Andreja Marinca. Smole je odgovoril: 'Dušan, mislim, da Mladinska knjiga nikakor ne more tiskati Žebotove knjige.' In Marinc: 'Isto misli tov. Kučan s pripombo, da bi bilo dobro priti do rokopisa.«

Ob tem je omenil, da je o Cirilu Žebotu že napisal knjigo Velikani slovenske osamosvojitve in Udba, s podnaslovom Ciril Žebot - Peter, prvi del. V pripravi ima še drugi in tretji del te knjige.

Seveda se v knjigi ukvarja tudi z afero JBTZ in dokazuje, da so Kučan in ostali komunistični voditelji vedeli, da so udbaši našli v tajnih preiskavah pri Janši nek vojaški dokument in da so vedeli, da se pripravlja aretacija Janeza Janše.

Težko si predstavljamo, kako poblaznelo in primitivno je bilo »delovanje« komunistične Udbe. FOTO: Ivo Žajdela

Je Kučan sodeloval z vojaško KOS?

Omerza piše (str. 523) o izjavi Aleksandra Vasiljevića - Aca, dolgoletnega kosovca, nekaj časa celo načelnika KOS (tajne vojaške politične policije) v Mladini 10. januarja 1995, s katero je razkrinkal Kučana kot konfidenta KOS, njegov psevdonim naj bi bil Plavi. »To je pozneje ponovil tudi v hrvaškem časopisu Ferral tribune 17. marca 2006. O tem je pisal tudi general Marijan Kranjc v knjigi Balkanski vojaški poligon (leta 1998).

Ob tem je potrebno povedati, da je na predstavitvi Repetove knjige o Milanu Kučanu v Cankarjevem domu (27. november 2015) Kučan dejal: (Svet 24): »Ne more biti dokaza o tem, da sem bil agent. Sklicujejo se na izjave generalov JLA, kontraobveščevalne službe, ki so imeli svojo vlogo v procesu proti četverici. Če kdo potem so imeli oni interes, da me kompromitirajo. In kaj je bolj enostavno kot povedati: on je bil naš agent.«

Kar zelo moti pri celi zadevi je to, da je Kučanov demanti prišel šele po skoraj 21 letih od prve izjave Vasiljevića v Mladini o tej Kučanovi agenturi. Zdaj smo pred izbiro, ali verjeti (za Kučana) neverodostojnemu lažnivcu Aleksandru Vasiljeviću ali verjeti zapoznelo odkritosrčnemu Milanu Kučanu. Tisti, ki Kučana ne marajo, bodo verjeli prvemu, tisti, ki ga imajo radi, bodo verjeli drugemu. Kdo ima prav, pa se bo videlo po odprtju arhivov KOS, kar pa je dejanje, ki se bo dogodilo šele daleč v prihodnosti.«

Igor Omerza s knjigo Milan Kučan in Udba. FOTO: Ivo Žajdela

Sledi za zadnjim obdobjem »dela« je Udba v veliki meri počistila

Na predstavitvi knjige Milan Kučan in Udba. Kronologija tajnega poročanja in pojavljanja (1969–1990) je Igor Omerza znova opozoril, da so bila zadnja leta propadlega slovenske, socialističnega režima strahotno počiščena. »Če sem se v letu 1980 otepal s preobilico dokumentov poslanih Kučanu, se že v letu 1987 to število drastično zmanjša. Tako iz poročila za leto 1987 vemo, da je naša tajna policija dostavila slovenskemu komunističnemu vrhu 1.262 obvestil. Takrat je bil Kučan najvišje rangirani slovenski komunist. Ta obvestila so bila 'namenjena političnemu razreševanju in preprečevanju nadaljnje sovražne aktivnosti'.

No, v opisu dokumentov, ki sem jih našel v arhivu in ki jih je Milan Kučan prejel od Udbe leta 1987, vidimo, da jih nisem našel niti toliko, kolikor je prstov na eni roki. In kje so ostali! Tisoč in še več njih? Ja kje neki, vzela jih je udbovska noč in megla! Spremenili so se v papirno kašo ali pa izpuhteli v zrak (v prozoren zrak, kot bi rekel mojster Shakespeare) v množičnem uničevanju arhivov slovenske Udbe pred prvimi povojnimi demokratičnimi volitvami oziroma vse tja do nastopa Demosove vlade sredi maja 1990!«

Knjiga Milan Kučan in Udba se dobi na naslovu: www.dobra-knjiga.si ali na štev. 040 538 588.

1/6