Jože Pučnik je bil, politično gledano, najbolj izrazit disident v času komunističnega režima v Sloveniji. Zaradi njegove izjemno pokončne drže pri kritiki komunističnih političnih nesmislov konec 50. let se je režim nad njim hudo znesel. Tudi za zastraševanje drugih ga je za dolga leta zaprl v zapor, kjer je bilo veliko nasilja in razčlovečenosti, po zaporu, sredi 60. let, pa mu je onemogočil življenje v domovini, zaradi česar je moral emigrirati v Nemčijo. Konec 80. in v začetku 90 let, ob demokratizaciji, je imel ključno vlogo pri demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije.

Naslovnica nove knjige. 

Potem, ko je pred leti o njem napisala odlično biografijo dr. Rosvita Pesek, je zdaj Igor Omerza v knjigi prikazal še udbovsko zločinstvo nad Pučnikom.

Kot je pojasnil uvodoma v predstavitvi knjige Jože Pučnik – Psevdomarksist je Psevdomarksist v naslovu oznaka udbovske obdelave Jožeta Pučnika v 60. letih. Kronološko se je Pučnik v udbinih dokumentih pojavil prvič 14. maja 1958 in zadnjič 20. aprila 1990. Gre torej za slabih 32 let zalezovanja Pučnika.

Lojze Peterle in Igor Omerza med predstavitvijo knjige o Pučniku in Udbi. FOTO: Ivo Žajdela

Udba je Pučnika najbolj intenzivno »obdelovala« v letih 1958–1965

Za obdobje od leta 1958 do 1965 je ohranjenih veliko udbovskih omenjanj Pučnika in popolnoma vsi dokumenti v tej knjigi za to obdobje so prvič javno objavljeni. Za obdobje 1966–1990 je tudi večina še neobjavljenih, razen nekaj, ki jih je že objavil v svojih številnih knjigah o Udbi in propadlem socialističnem režimu.

Po letu 1965 se začnejo udbovske informacije o Pučniku redčiti, nikoli več ne dosežejo intenzivnosti obdobja 1958–1965. Tako stanje je gotovo posledica tudi velikega uničevanja udbovskih dokumentov, predvsem marca, aprila in maja 1990, in to predvsem za zadnja leta propadlega socialističnega režima.

Jože Pučnik kot gimnazijec. Vir: knjiga

Udba je svoje partijske šefe zalagala z neverjetno količino poročil

Omerza je tudi pojasnil, da je Udba »producirala pretežno dve vrste dokumentov. Največ je seveda bilo operativnih dokumentov, jaz jim pravim tudi terenski dokumenti, ki so jih udbovci-operativci sestavljajo na podlagi pogovorov s svojimi konfidenti, ali na podlagi mikrofonskih in telefonskih prisluškovanj, kontrole pošte, sledenja itd. Iz te množice operativnih dokumentov iz izpostav, pozneje 13 udbaških centrov v socialistični Sloveniji, so analitiki dnevno ali tedensko ali mesečno ali na letni ravni pripravljali in pošiljajo komunističnemu vrhu splošne dokumente (biltene, letna poročila, varnostne ocene, analitična gradiva ipd.).

V njih so sumirali in skrčili reko podatkov iz terenskih dokumentov. Konkreten primer: V letnem Poročilu za leto 1987 je navedeno, da so tajni politični policaji izdelali 1.262 obvestil političnemu vodstvu, namenjenih političnemu razreševanju in preprečevanju nadaljnje sovražne aktivnosti. Torej več kot tri na dan. Če odštejemo še vikende in praznike, takrat večinoma teh stvari niso pošiljali, pridemo na fantastično količino dnevne delovne komunikacije med komunističnim političnim vodstvom in njegovo tajno udarno pestjo. Ob tem moramo seveda vedeti, da je šlo tudi za pogosto telefonsko in neposredno govorno komunikacijo med vodstvom Udbe oz. notranjim ministrom in voditelji slovenske komunistične stranke. Seveda nas ta prepletenost ne sme začuditi, saj je šlo za politično policijo, torej za službo izključno v lasti vodstva edine dovoljene politične stranke.

Več o tem lahko najdete v moji knjigi Kocbek, Pahor, Jančar in Udba, v Prologu z naslovom Udba za začetnike.«

Jože Pučnik v mlajših letih, partijska fotografija. Vir: knjiga

Izmišljotina, da Pučnik organiziral zaupnike v ilegalno organizacijo za »izvedbo revolucije«

Že junija 1952 se je gimnazijec Jože Pučnik prvič srečal z Udbo, in to z mariborsko, zaradi sodelovanja in pisanja v dijaškem listu Iskanja.

Pučnik je v partijo vstopil je 8. januarja 1958 in že v tem letu je, paradoksalno, postal ena izmed najpomembnejših »strank« tajne politične policije slovenskega komunističnega vrha oziroma Udbe. V tajnem udbovskem Biltenu so Pučnika sredi maja 1958 prvič in samo bežno omenili v okviru Revije 57.

Udba je Pučnika aretirala 31. oktobra 1958, a novembra o tem udbovci političnim šefom še niso poročali, le to, da je zaradi spornega članka Naša družbena stvarnost in naše iluzije »prišlo do ostrih nasprotij med člani uredništva in nekaterimi sodelavci Revije 57 /.../ Kozak Primož je na primer ob tem članku dejal, 'da je Pučnik skorajda agent provokator, ki tira vse /.../ v zapor, itd.' Janko Kos pa je izjavil, da se z idejo članka sicer strinja, ne strinja pa se s taktiko, s tem, da gre Pučnik 's kolom' nad Partijo.«

Udbovci so decembra 1958 slovenskemu komunističnemu vodstvu poročali o naslednji izmišljotini: »V preiskavi proti Jožetu Pučniku se je ugotovilo, da je že več kot leto dni zavestno zbiral in organiziral zaupnike v ilegalno organizacijo za 'izvedbo revolucije' /.../ Postopoma so nameravali prevzeti v svoje roke razne družbene organe in na koncu tudi politično policijo.«

Po zaključku razprave so nekateri stopili k obsojenemu Pučniku in mu čestitali 

V Udbinem Letnem poročilu za leto 1958 piše: »Preiskava je trajala 55 dni. Zaslišanih je bilo 73 prič« in sicer 48 v Ljubljani, 28 v Mariboru, 3 v Celju, 3 v Gorici, 2 v Beogradu in l v Bileći. »Tožilstvu so bili predani: Jože Pučnik in Jože Močnik (oba v zaporu), Veljko Rus, Taras Kermauner in Veno Taufer (vsi trije na svobodi).«

Jože Pučnik po zaporu. Vir: knjiga

Udbovci so 15. aprila 1959 poročali o sojenju Jožetu Pučniku: »V porotni dvorani je bilo mnogo študentov in skoraj vsi uredniki Revije 57. Posamezniki med njimi so dajali med razpravo cinične pripombe /.../ češ, da je razprava ena sama komedija itd. Protestirali so, ko je sodišče prekinilo filozofiranje Veljka Rusa, skušali pa so protestirati tudi, ko se je javni tožilec zanimal, zakaj si je Pučnik nabavljal Novo pot s Kocbekovimi članki. Po zaključku razprave je Breda Vrhovec (hčerka upokojenega polkovnika Slavka Vrhovca) prva stopila k obsojenemu Pučniku in mu čestitala k njegovemu zadržanju, za njo pa so to storili vsi uredniki in sodelavci Revije 57, razen Primoža Kozaka in Janka Kosa, ki zaključnemu delu razprave nista prisostvovala. Pučnik sam je potem samozavestno odšel v celico in se glasno poslovil od preostalih poslušalcev.«

Udba »preroško« o Pučniku kot neomajnem kritiku komunistične »politike« 

Omerza je povedal, da je po maju 1959 okoli Pučnika, ki je bil v sodnem zaporu v Ljubljani, zavladal nekakšen mir, vsaj tako izgleda po dostopni udbovsko-biltenski tajni dokumentaciji. Celo o julijski pravnomočnosti njegove »devetletne« obsodbe so udbovci molčali. Šele konec novembra 1959, ko je bil že slabe tri mesece v mariborski kaznilnici, je našel udbovske novice o Pučniku. »Ker gre za zelo natančna vsebinska ter nepopustljiva in preroška stališča Jožeta Pučnika, to pomeni, da so ga udbovci v zaporu obiskovali in ga spraševali o njegovih stališčih.«

Zakaj preroška, se je vprašal Omerza. »Zato, ker je tajnim policajem v zaporu dejal, da takoj, ko pride iz zapora, bo 'pisal članke in razgaljal nepravilnosti tiste kaste, ki v imenu Programa Zveze komunistov dela samovoljno in pravi, da ga od tega cilja ne more nič odvrniti, pa čeprav bo čez nekaj mesecev spet v arestu /.../'. In tako se je tudi v resnici zgodilo.«

V udbovskem biltenu iz konca februarja 1961 je našel štiri in pol stransko poročanje o »zaporskem« obisku Dominika Smoleta pri Pučniku. »Iz zapisa o tem pogovoru, ki je trajal približno uro in pol je razvidno, da so ga udbovci v zaporu posneli in glede na določeno konfuznost in nelogičnost pogovora, se zdi, da sta oba sogovornika vedela, da jima prisluškujejo.«

Jože Pučnik med obiskom družine po šestih letih zdomstva v ZRN. FOTO: Vir: knjiga

Josip Vidmar o Pučniku: »To je popoln norec.«

Notranji minister Vladimir Kadunc je 12. marca 1963 na razgovor povabil Veljka Rusa, Primoža Kozaka in Tarasa Kermaunerja. O tem je Udba poročala, da preden je Veljko Rus odšel od doma k ministru, očitno so imeli prisluškovalne naprave pri družini Rus doma, je »mati tarnala, kaj bo, če bo Veljko zaprt, oče pa je dejal: 'Prava reč, kaj pa je to. Začelo se je. Če se je začelo, se je pač začelo /.../ Komunist je šele drug /pravi/ komunist, ko je enkrat zaprt. Sedaj bo tudi tako postalo' /.../ 'Je bilo in bo tako na svetu. Jezus je bil tudi 13 let star, pa je vse stare učil.'«

Omerza je dejal, da Udba »začuda ni poročala, da je 17. junija 1963 Pučnik prišel na 'pogojno' svobodo«. Kmalu je začel pisati za revijo Perspektive in v njej je v začetku decembra 1963 objavil tudi članek O dilemah našega kmetijstva in si s tem maja 1964 »sam trasiral pot nazaj v zapor«.

Udba je decembra 1964 zapisala komentar Josipa Vidmarja na Pučnikov »kmetijski« izdelek: »To je popoln norec. Kar zahteva v svojem članku je tako tuje socializmu – zahteva namreč restavracijo nekdanje kmečke situacije – da jo bo fant nujno moral dobiti po glavi.«

Udba je bila privatna politična policija komunistične partije

Leta 1964 je Udba najbolj intenzivno poročala o Pučniku in Perspektivah, veliko tudi o gledališki predstavi Marjana Rožanca Topla greda, o kritičnem pesniku Tomažu Šalamunu itd.

Januarja 1964 so tajni policaji poročali o sestanku perspektivašev in Staneta Kavčiča: »Ker jim je tov. Kavčič citiral odstavke iz članka številke, ki še ni izšla /.../ so prišli do zaključka, da je tov. Kavčič povezan z UDV /Udbo/. To jih je presenetilo.«

To je Omerza komentiral: »O sveta preproščina 'umetnikov', saj Stane Kavčič ni bil samo 'povezan' z Udbo, ampak so jo on in njegovi pajdaši v vodstvu partije nadzirali in usmerjali. Bila je v službi pri njih. Bila je njihova privatna politična policija.«

Udbovci so 8. maja 1964 poročali: »Včeraj, 7/5–1964, je bilo uredništvu Perspektiv vročeno pismo Državne založbe Slovenije, s katerim prekinjajo dosedanje obveznosti pri izdajanju revije.«

23. maja 1964 so poročali: »Zaradi sovražne propagande v že objavljenih člankih Jožeta Pučnika v Perspektivah in v pesmi Tomaža Šalamuna Duma 64 /.../ smo uvedli kazenske poizvedbe z zaporom proti Jožetu Pučniku in Tomažu Šalamunu /.../.«

Lojze Peterle in Igor Omerza med predstavitvijo knjige o Pučniku in Udbi. FOTO: Ivo Žajdela

Če bo šlo tako naprej, bomo imeli prej spomenik Udbi, kot pa osamosvojitvi

Igor Omerza je povedal, da je Janez Stanovnik 21. decembra 1964, na razpravi o revijalnem življenju v Študentskem naselju, pred 600 študenti, dejal: »Če pa želimo, da slovenski kulturni delavec postane dejansko tvorec kulture slovenskega naroda, potem pa mora on biti z narodom integriran in narodu odgovoren, kjer pa ta zveza odgovornosti narodu manjka, ima pa njegova politična organizacija pravico svoje intervencije.«

To je komentiral: »Torej 'politična organizacija' oziroma vrhovni partijci imajo po Stanovniku pravico 'intervencije', v letu 1964 je to bila npr. ukinitev revije Perspektive, prepoved gledališke predstave Topla greda, zapor za Pučnika! Res Stanovnik je pravi človek, med drugim je bil tudi udboljubec in fanatični nasprotnik osamosvojitve, da se mu v demokratični in samostojni Sloveniji postavljajo spomeniki! Podmladek politične stranke je resno predlagal, da se Letališče Jožeta Pučnika preimenuje v Letališče Janeza Stanovnika! Če bo šlo tako naprej bomo, spomnimo se samo državne počastitve Tomaža Ertla, vojaške počastitve Janeza Zemljariča, ukinitve Muzeja osamosvojitve, paradiranje Svetlane Makarovič na državni proslavi z zvezdo, ki nas razdvaja, torej, če bo šlo tako naprej, bomo imeli prej spomenik Udbi, kot pa osamosvojitvi, saj ima v Ljubljani npr. udbovski špicelj, ki je ovadil Borisa Pahorja, Peter Božič, že dva spomenika.«

Leta 1964 je Udba v zvezi s Pučnikom prisluškovala v štirih stanovanjih

V Letnem poročilo Udbe za leto 1964 je Udba zapisala: »V obdelavi Psevdomarksisti koristimo zdaj tehnična sredstva na 4 stanovanjih nosilcev obdelav. Samo iz enega, najbolj komunikativnega mesta smo prejeli preko 1.000 strani poročil.«

Jožeta Pučnika je Udba 6. aprila 1966 predčasno izpustila iz zapora na Dobu. O tem Omerza ni našel direktnega poročanja Udbe pač pa samo posredno omembo v udbovski Informaciji 10. maja 1966, kjer je Udba obdelovala obisk Hansa – Petra Rullmanna, beograjskega dopisnika zahodnonemške revije Der Spiegel v Ljubljani: »Med ostalim se je Rullmann pri Kocbeku zanimal, kaj je s Pučnikom sedaj, ko je izpuščen iz zapora.«

Poročilo Udbe, poročevalca Žana, o Jožetu Pučniku, 20. aprila 1990. Vir: knjiga 

Jože Pučnik je zaradi udbovskega preganjanja moral domovino zapustiti

Udba je konec maja 1967 poročala: »Bivši perspektivaš Jože Pučnik /.../ se trenutno nahaja v ZR Nemčiji. Je štipendist hamburške univerze (prejema 500 nemških mark mesečno), kjer hkrati dela kot demonstrator pri profesorju Hausmannn-u. Politično se jo popolnoma pasiviziral /.../ Zagrizel se je v študij /.../.«

Iz udbovskega biltena konec septembra 1967: »Pred odhodom iz Ljubljane se je Pučnik razšel s skoro celotnim krogom perspektivašev. Povod za to je dal Dominik Smole, ko ni hotel skrivati nekega Pučnikovega prijatelja, ki je pobegnil iz mariborskega zapora. Na Smoletovo stališče se je postavil tudi Taras Kermauner. Pučnika je to zelo prizadelo in je očital Smoletu, da je nemoralen.«

Konec maja 1974 so tajni policaji povzeli tretji pogovor mariborskih udbašev s Pučnikom v okviru akcije Dopust (zalezovanje zdomcev). V razgovoru je bil Jože Pučnik presenetljivo spravljiv, verjetno ni hotel imeti težav z obiski domovine in družine.

Pomembna vloga Pučnika pri Novi reviji, predvsem njeni 57. številki

Pomemben je tudi del knjige o Pučniku in Udbi, kjer Omerza obdeluje vlogo Pučnika pri Novi reviji in predvsem njeni 57. številki in kako bi pri tem bil skoraj zopet kazensko ovaden in tudi njegovo vlogo v »ustavni« številki Nove revije. Tu kombiniram udbovske dokumente, tudi s tožilskimi in partijskimi dokumenti.

Prikazal je kopijo udbinega dokumenta (prvi dve strani) z datumom 20. april 1990, kjer je visoki udbovec Marko Zore poročal o kontaktu s sodelavcem Žanom. To je bil že čas po prvih demokratičnih volitvah po 50 letih.

Igor Omerza je edini, ki raziskuje zločinsko vlogo Udbe v slovenski družbi 45 let. Za zgodovinarje ne ta kot tudi ne mnoge druge teme o protislovenstvu komunističnega režima kot da ne obstajajo. FOTO: Ivo Žajdela

V njem so tudi zapisali, da je nemški obveščevalec Werner Ravens (Udba ga je spremljala pod kodnim imenom Erika), dvojnega agenta Udbe Žana (pravo ime Aleksandar Grnjak) aprila 1990 spraševal: »vse v zvezi s kazensko ovadbo /vojske/ proti Pučniku«. To je bilo, kot je Omerza dodal, zadnje udbovsko omenjane Pučnika.

Iz popisa dosjejev v Arhivu Slovenije razvidno, da je vseboval Pučnikov dosje Pučnik dr. Jože (številka 5854) 664 posnetkov in da so ga »črtali«, kot veliko drugih.

Mračna združba, ki je desetletja neusmiljeno in brezsramno posegala v življenje drugih

Igor Omerza je za konec predstavitve dejal, da se bo morda » z leti še kaj našlo, a tudi to kar je ohranjeno, obsežno udbovsko zalezovanje Pučnika v letih 1958 do 1965, podaja dokaj dobro sliko o 'proti-pučnikovskem' delovanju te mračne in tajne stalinistično-socialistične združbe, ki je desetletja (od leta 1941 do 1990) tako neusmiljeno in brezsramno posegala v življenje drugih, jih ob tem fizično uničevala ali onemogočala ali šikanirala ali psihirala ali pognala iz Slovenije ali preprečevala njihovo obiskovanje domovine.«

In še. »Koliko je pri tem trpelo Pučnikovo srce, ki ga je prekmalu pustilo na cedilu, je nemogoče oceniti, je pa gotovo, da je to gromozansko in dolgoletno 'udbovsko-zaporsko' nasilje skrajšalo življenje Jožeta Pučnika, tega izjemnega človeka in velikana slovenske osamosvojitve.«

Demokracija, Osamosvojitveni velikan Jože Pučnik in Udba, 23. 3. 2023