Knjiga Igor Bavčar – Deviacija je četrta v knjižni seriji Velikani slovenske osamosvojitve in Udba, ki jo izdaja raziskovalec in publicist Igor Omerza. Prva je bila Ciril Žebot – Peter (prvi del), druga France Bučar – Tikveš, tretja pa Jože Pučnik – Psevdomarksist.

Udba je osamosvojitelje zalezovala, ker je njihovo delovanje ogrožalo zatiralski socialistični režim

V naslednjem letu bo izdal še dve knjigi iz te serije: Dimitrij Rupel - Negativ, oktobra 2024 pa še Franc Jeza - Separatist, ki jo bo, kot napoveduje, premierno predstavil v Trst, na simpoziju o njem ob 40. obletnici njegove smrti. Zakaj v Trstu? Ker je Jeza po emigriranju iz komunistične Slovenije leta 1948 tam delal, živel pa je na Opčinah. Vsa imena, od Petra do Separatista, so kodna imena, po katerih je propadla Udba zalezovala velikane slovenske osamosvojitve.

Zakaj jih je Udba zalezovala doma in v tujini? Zato, ker je njihovo delovanje, ne samo »osamosvojitveno«, tudi njihovo prizadevanje za demokratično družbo, ogrožalo nedemokratični, enostrankarski in zatiralski socialistični režim, katerega glavna zaščitnica je bila Udba, pojasnjuje Omerza.

Predstavitve knjige o njem in Udbi se je 15. decembra 2023 v Muzeju slovenske osamosvojitve v Ljubljani udeležil tudi Igor Bavčar. FOTO: Ivo Žajdela

Udba je bila braniteljica monopolne oblasti komunistov

Ker serija nosi skupni naslov Velikani slovenske osamosvojitve in Udba je na ljubljanski predstavitvi 13. in 15. decembra 2023 najprej na kratko opisal Udbo in osamosvojitelje.

»Po mojem večletnem in dnevnem raziskovanju in pisanju o Udbi bi jo opredelil takole: Udba je bila predvsem tajna politična policija komunističnega vrha Jugoslavije ter taistih regionalnih vrhov v republikah in obeh avtonomnih pokrajinah. Pravzaprav zasebna policija vodilnih komunistov. Ni bila branik države, ampak braniteljica monopolne oblasti komunistov.

Ime ima skrajno negativno konotacijo

Pojasnil je tudi od kod ime Udba. Ime ima »skrajno negativno konotacijo, je ponarodel po celi večjezični jugoslovanski federaciji že za časa delovanja te tajne policije in se tudi še dandanes vsesplošna uporablja. Gre za izpeljavo iz kratice njenega dolgoletnega uradnega naziva v srbskem jeziku, namreč UDB – Uprava državne bezbednosti (v slovenščini UDV – Uprava državne varnosti).

UDB se je najprej imenovala OZNA – Odeljenje za zaštitu naroda oz. slovensko Oddelek za zaščito naroda (s Titovim ukazom so jo ustanovili 13. maja 1944). Marca 1946 so jo preimenovali v UDB, v Sloveniji UDV. Konec leta 1966 so jo spet preimenovali, tokrat v SDB (Služba državne bezbednosti), v slovenščini v SDV – Služba državne varnosti. »Pod tem imenom je v Sloveniji tudi propadla, seveda skupaj z jugoslovanskim socialističnim režimom nasploh in posamično tudi v različnih datumih po njegovih republikah. V Sloveniji imamo še to žalostno dejstvo, da zgodovina naše tajne komunistične policije sega celo v 15. avgust 1941, ko je vrhovni slovenski komunist (takrat vneti stalinist) Edvard Kardelj ustanovil morilsko VOS (Varnostno-obveščevalno službo), ki je predhodnica slovenske OZNE oz. Udbe. VOS še ni bil vpet v jugoslovanski okvir, slovenska OZNA in UDBA pa sta že sestavni del jugoslovanske tajne službe s sedežem v Beogradu.«

Predstavitve Omerzove knjige o Igorju Bavčarju in Udbi 15. decembra 2023 v Muzeju slovenske osamosvojitve v Ljubljani. FOTO: Ivo Žajdela

Udba je komunističnim prvakom poročala več kot trikrat na dan

Opisal je organizacijo slovenske Udbe. V Ljubljani je imela uprava Udbe s svojimi oddelki prostore v Slaviji, imela pa je tudi 13 centrov Udbe po večjih mestih Slovenije.

Predstavil je tudi mesto Udbe v političnem vrhu v Sloveniji, npr. leta 1987. V poročilu o uresničitvi programskih nalog slovenske Udbe za leto 1987 so zapisali, da so tajni politični »policaji« izdelali 1.262 obvestil političnemu vodstvu, takrat torej Milanu Kučanu in ostalim »vrhovnikom«, namenjenih političnemu razreševanju in preprečevanju nadaljnje »sovražne aktivnosti«. Torej več kot tri na dan. »Če odštejemo še vikende in praznike, takrat večinoma teh stvari niso pošiljali, pridemo na fantastično količino dnevne delovne komunikacije med našim komunističnim političnim vodstvom in njegovo tajno politično udarno pestjo. Ob tem moramo seveda vedeti, da je šlo tudi za pogosto telefonsko ter neposredno govorno komunikacijo med vodstvom Udbe oz. notranjim ministrom in voditelji slovenske komunistične stranke. Seveda nas ta prepletenost ne sme začuditi, saj je šlo za politično policijo, torej za službo izključno v zasebni lasti vodstva edine dovoljene politične stranke.«

Katere osamosvojitelje obravnava v zvezi z Udbo?

Igor Omerza, kot je pojasnil, loči osamosvojitelje na tiste, ki so o tem samo premišljevali in na tiste, ki so poleg osamosvojitvenega razmišljanja zanjo tudi operativno delovali ter v tem delovanju priborili prebivalcem Slovenije mednarodno priznano državo. »Ti zadnji seveda zato, ker se jim je ponudila enkratna zgodovinska priložnost in so jo znali izkoristiti. Omenjena Ciril Žebot in Franc Jeza spadata v prvo, jaz ji pravim 'idejno' skupino, omenjeni France Bučar, Jože Pučnik, Igor Bavčar in Dimitrij Rupel pa v drugo, jaz ji pravim 'idejno-operativno' skupino.«

Edina izjema v tem preprostem razlikovanju velikanov slovenske osamosvojitve, kot je pojasnil, je Janez Toplišek, kodno zalezovan kot Potres, ki je ne samo razmišljal, ampak je tudi operativno skušal delovati. Opremljen z orožjem in propagandnim materialom je 15. avgusta 1963 ilegalno vstopil v socialistično Slovenijo, zaradi izdaje so ga ujeli takoj za mejo v Karavankah, ga »obsodili«, in 15. novembra 1965 pri »pobegu« iz kaznilnice Stara Gradiška umorili. Ustrelili so ga tako od spredaj kot od zadaj, imel je 27 strelnih ran. Omerza: »Hotel je nič več in nič manj, žal v popolnoma neprimernem obdobju za kaj takega, nasilno vreči komunistični režim in vzpostaviti samostojno in demokratično republiko Slovenijo. Njemu, popolnoma pozabljenemu, sem se že oddolžil s knjigo Od Belce do Velikovca ali Kako sem vzljubil bombo, natančneje v prvem delu te knjige, ki nosi naslov Tragično življenje Janeza Topliška.«

Knjiga Igor Bavčar – Deviacija

Deviacija v naslovu knjige Igor Bavčar – Deviacija, kot je pojasnil, pomeni tajno ime obdelave, v kateri so udbovci zalezovali Bavčarja.

Bavčarja je tajna policija prvič omenila kot Baučerja oktobra 1984, ko so ga omenili v zvezi s kongresom ZSMS v Novem mestu in zadnjič 19. aprila 1990. Vmes je pogostost pojavljanja Bavčarja v ohranjenih virih Udbe precej neenakomerna, kar je posledica njegovega večjega ali manjšega pomena za Udbo v določenem obdobju oz. bolj verjetno »pošastnega uničenja udbovske dokumentacije. To dokumentacijo so uničevali še 16. maja 1990, na dan skupščinske prisege Demosove vlade.«

Omerza je »obdelal« prav vse najdene udbovske dokumente, kjer se v njih pojavi ime Igorja Bavčarja, pa če so te omembe bežne in nepomembne ali pa izčrpne in pomembne.

Natančen prikaz afere in procesa JBTZ

V knjigi je včasih uporabil tudi partijske dokumente in tudi podrobno predstavil širše okoliščine nekega pomembnega dogajanja kot je npr. afera in proces JBTZ (ta del je nasploh zelo natančno opisana in napeta »zgodba«), kot tudi nastanek, kot ga imenuje, »veličastnega« Odbora za varstvo človekovih pravic oziroma ponarodelo Bavčarjevega odbora.

Iz knjige je razviden precej sovražen odnos vrha slovenske partije do Igorja Bavčarja (v začetku leta 1988) in to zaradi njegovih javnih napadov na Franceta Popita in ostale akterje odstranitve liberalnega komunista Staneta Kavčiča leta 1972.

Ta sovražen odnos se je potem razširil na jugoslovanski politični vrh in prvič kulminiral na seji Zveznega sveta za varstvo ustavne ureditve 25. oktobra 1988 in to zaradi Bavčarjevega delovanja v funkciji vodje Odbora za varstvo človekovih pravic. Ta svet je bil usmerjevalec in nadzornik jugo Udbe. Omerza ga poimenuje kar Svet za Udbo.

Igor Omerza je knjigo Igor Bavčar – Deviacija predstavil posebej novinarjem 13. decembra 2023. FOTO: Ivo Žajdela

V Beogradu so zahteva ostro »ukrepanje« proti Bavčarju

Drugi, jugoslovanski vhunec sovraštva do Bavčarja, se je potem zgodil 19. januarja 1989 na seji predsedstva SFRJ v Beogradu, kjer je zaradi nastopa Igorja Bavčarja v stari Gorici (12. december 1988), s tega dogodka so poročali udbovci in kosovci (KOS je bila obveščevalna služba JLA, podobna Udbi), državni vrh Jugoslavije zahteval od predsedstva socialistične RS in predsedstva slovenske partije, da proti Bavčarju ukrepajo.

Temu v knjigi sledi februarsko razmišljanje Udbe, poslali so ga komunističnemu prvaku Milanu Kučanu, kaj bi pomenilo procesiranje Bavčarja, Igorja Omerze, Romana Leljaka, Mirana Lesjaka in Melite Zajc. Teh aretacij potem ni bilo. O tem zakaj do njih ni prišlo, čeprav so jih v Beogradu strogo zahtevali, ni našel nobene razlage, ne v slovenskem partijskem in ne v slovenskem udbovskem arhivu. Tudi v obsežni biografiji Boža Repeta o Milanu Kučanu o tem ni našel nobene omembe.

»Morda se bo to našlo v beograjskih arhivih Udbe in Kosa, ki pa so zaenkrat večinoma nedostopni. Brezbrižnost Cerarjeve vlade v zaključevanju kulturnega poglavja v približevanju Srbije Evropski uniji je onemogočilo slovensko pridobitev dokumentacije zvezne Udbe in dokumentacije Kosa ljubljanske armade. V današnjih časih skeniranje originalne dokumentacije pač ne bi predstavljalo velike težave.«

Kako je zgodovinar dr. Dušan Biber poročal Udbi

Omerza loči operativne oziroma terenske dokumente od splošnih, ki so jih udbovski analitiki sestavljajo glede na reko papirjev, ki se je vsak dan iz 13 regionalnih centrov zlivala na Upravo Udbe v Slaviji. Ljubljana je npr. imela kar dva centra, Ljubljana – mesto in Ljubljana – okolica. Pove, da so operativni dokumenti bolj zanimivi, saj so v njih navedeni udbovski sestavljalci, njihovi konfidenti (sodelavci) in metode, ki so bile v zalezovanju uporabljene.

Navedel je primer operativnega dokumenta: Udbovski konfident, zgodovinar dr. Dušan Biber (kodno ime Trn, pozneje Kaktus) je slovenski tajni politični policiji 1. avgusta 1988 sporočil, da bo tega dne v Ljubljano z Dunaja pripotoval znani novinar in kost v grlu Udbe, Viktor Meier (tajno zalezovan kot Toper) ter da se bo on, torej Biber, z njim sestal.

Ohranjen je dokument o sledenju Topra 1. in 2. avgusta 1988. Poročilo o tem sledenju je podpisal udbovec Janez Žagar, po pooblastilu načelnika VI. oddelka (operativna tehnika) Antona Bratuša. V njem izvemo, da se je Toper oziroma Meier najprej zvečer 1. avgusta sestal z Bibrom. O tem je Udba zapisala: »Ob 22.43 uri sta rahlo vinjena prišla ven /iz Smrekarjevega hrama/ in odšla na Miklošičevo, kjer sta se usedla pri vhodu v hotel Holiday Inn /.../ Ob 22.55 uri sta oba vstala, odšla do točilne mize in naročila dva gin – tonica /.../ Do 00.00 ure, ko smo kontrolo prekinili nista zapustila Unionskega vrta.«

Naslednji dan se je Toper najprej ponovno dobil z Bibrom. Ob »15.54 je pripeljal z avtomatikom /mopedom/ pred hotel Igor Bavčar, nato pa odšel proti vhodu, kjer se je srečal s 'Toprom' se z njim rokoval. Igor je imel s seboj rjav diplomatski kovček. Skupaj sta odšla v restavracijo. Ob 17.14 uri sta skupaj prišla v recepcijo, se vsedla in živahno pogovarjala. Ob 17.27 uri sta vstala, odšla pred hotel, kjer sta se še cca. minuto pogovarjala, nato pa rokovala in ločila. Igor se je z avtomatikom odpeljal v smeri Tromostovja, 'Toper' se je z dvigalom odpeljal v sobo, v roki je imel notes A 5 formata.«

Igor Bavčar s knjigo Igor Bavčar – Deviacija 13. decembra 2023. FOTO: Ivo Žajdela

Ertl: »Tu je bela garda, domobranci, vse kar je ostalo po vojni.«

Omerza je še povzel beograjski nastop Tomaža Ertla, ki je bil kot slovenski notranji minister poveljnik tudi naše Udbe, ki je bila v sestavu njegovega ministrstva, 23. marca 1990, na seji, kjer je omenil tudi, ne da bi to vedel, svojega ministrskega naslednika Igorja Bavčarja. »Čez 14 dni so bile v Sloveniji prve povojne parlamentarne volitve in njegovo objokovanje tega pred zveznim in republiškimi ministri za notranje zadeve je potekalo takole«: »Sedaj so odprta vrata. Kdor zbere 20 ljudi, lahko ustanovi stranko /.../ Danes so vse radikalne parole antijugoslovanske, antisocialistične, antikomunistične /.../ To so nekakšni šarlatani, nezadovoljneži, ki so vedno samo rušili, imeli le neko vizijo, in nikoli niso vedeli, kako se kaj naredi. Tu je bela garda, domobranci, vse kar je ostalo po vojni.«

Ertl v Beogradu: »morda bodo mene prvega vlekli za lase po Titovi cesti«

Ertl: »Pogosto se sliši tu Rupel – daleč od tega, da je ta Rupel najslabši /.../ Gre tudi za revanšizem proti posameznim tovarišem. Tovariši, sojenje Titu ni sojenje Titu, ampak nam živim. To moramo vedeti /.../ Dobro, morda bodo mene prvega vlekli za lase po Titovi cesti, toda ne dajte se tolažiti, vi boste tretji ali peti. In drugič, mi smo tu napravili napako. Mi smo popustil zamašek na tej flaši in zelo nam je žal, kdo ga bo sedaj tlačil nazaj, ne vem. Jaz ne verjamem, da se bo Jugoslavija razpadla. Ne verjamem zaradi tega, ker mislim, da to v tujini ne bo imelo podpore /.../«

»Da je resnično proces demokratizacije, v redu – dobrodošel. Ampak tu bo revanšizma, lahko bo tudi krvi in vsega ostalega. To, kar se sedaj dogaja na politični sceni, to je skrajno neracionalno, umazano, brez kakršnihkoli moralnih in drugih ovir. Vsakdo skrbi samo za svojo popularizacijo. Nam demokracijo sedaj urejata Bavčar in Janša in vemo, v kakšnem položaju so sedaj organi za notranje zadeve.«

Omerza je to komentiral, da je bilo paradoksalno, da Ertla niso vlekli za lase po Titovi cesti, ampak je nasprotno, od predsednika republike Danila Türka novembra 2009 celo dobil državno odlikovanje.

Igor Bavčar s knjigo Igor Bavčar – Deviacija 13. decembra 2023, na sredini Dimitrij Rupel, desno Igor Omerza. FOTO: Ivo Žajdela

Namesto pregon vrhovnega udbaša, državno odlikovanje

Ali so Ertla zaprli, ubili, vlačili po cesti za lase, se je vprašal Omerza in dodal, da je po oblikovanju demokratične in samostojne države Slovenije, za katero se ni niti zavzemal, kaj šele boril, dobil »za predjed« častno občanstvo na Jesenicah in potem še »glavno jed«, državno nagrado iz rok predsednika republike Danila Türka. »In to, med drugim, tudi za zlagano desetletno strokovnost, odgovornost in patriotizem, in vlogo v osamosvajanju, kot je to navedeno v Türkovi obrazložitvi!«

»Čudna dežela, kjer največji slovenski politični protiosamosvojitelj Janez Stanovnik dobiva od države, ki jo ni hotel, državno priznanje (beri od Kučana) in od borčevske organizacije že dva spomenika in kjer sta dva naša vrhovna udbaša Ertl in Zemljarič, ki sta vneto zalezovala doma in na tujem osamosvojitveno in demokratično misel, bila počaščena, od, za njiju, nezaželene samostojne in demokratične države Slovenije.«

K temu je dodal, da so bili, 17. maja 1990, ko je prvič prišel v službo Demosov notranji minister Igor Bavčar, v pisarni ministra vsi predali prazni. »Tomaž Ertl je izginil po francosko in ni opravil nobene primopredaje z Bavčarjem, čeprav je bilo v teku plenjenje orožja teritorialne obrambe po policijskih postajah s strani jugo vojske. Bavčar je, ko je za to izvedel, takoj ustavil to armadno plenjenje.«

19. aprila 1990 še zasledovan, čez mesec že šef zasledovalcev

Igor Omerza je predstavitev nove knjige o Udbi končal z besedami, da je tako »po nedoumljivih in zapletenih poteh zgodovine Igor Bavčar, ki je še 19. aprila 1990 nastopal v tajnem dokumentu kot predmet zanimanja Udbe, mesec dni pozneje postal šef te mračne in tajne združbe.« Takoj po nastopu funkcije je uslužbencem Službe državne varnosti odvzel pooblastila in orožje, upokojil vse, ki so delali na t. »notranji problematiki«, blokiral t. i. vmesne delilnike na slovenskih poštah, kjer so prisluškovali telefonskim linijam, vanje brez Bavčarjevega (in kasneje brez dovoljenja preiskovalnega sodnika) SDV-jevci niso mogli več vstopati. Potem je dal v parlament predlog zakona o ustanovitvi Varnostno-informativne službe (VIS), ki je bil v zakonodajnem telesu potrjen.

»Skratka, Udba je pod njegovim vodenjem takoj odvrgla politično prevleko in postala normalna obveščevalno-varnostna služba v obliki, kot jo pozna vsaka demokratična država, slovenska milica (kasneje preimenovana v policijo), pa je postala, prav tako pod Bavčarjevim vodstvom, prava in mogočna osamosvojitvena sila, kar je v polnosti in veličastno dokazala v zmagoviti vojni za Slovenijo.«

Reporter, Igor Bavčar pod lupo Udbe, 11. 12. 2023 Demokracija, Mag. Igor Omerza, 11. 1. 2024

Še vedno vlada nepravilen odnos do temeljev države, Novi glas, 28. 3. 2024

1/7