Peto knjigo v zbirki Velikani slovenske osamosvojitev in Udba (založba Mladika, Trst) je Igor Omerza posvetil časnikarju, pisatelju in mislecu Francu Jezi (Spodnja Hajdina pri Ptuju, 1916–Trst, 1984). Bil je krščanski socialist, pripadnik komunistične OF, zaprt v italijanskih zaporih in nemških taboriščih. Po vojni je emigriral v Trst, kjer ga je Udba tesno zalezovala ter ga celo poslušala ugrabiti zaradi njegovega nepopustljivega zavzemanja za demokracijo v matici in samostojno slovensko državo. Pod udbovsko lupo je prišel takoj po umiku iz slovenskega komunističnega kotla septembra 1948. Nastanil se je na Opčinah in delal v Trstu, kjer se je Udba »sprehajala« skoraj tako kot po Ljubljani. S to knjigo je Omerza postavil pisni spomenik idejnemu osamosvojitelju Jezi, prepričan je, da mu bo slejkoprej sledil pravi spomenik v Ljubljani.

Tudi seznam kodnih imen konfidentov in nadzorovancev Udbe

Kot je pojasnil, je knjiga o Udbi in Francu Jezi peta oz. šesta, in ne zadnja, v njegovi seriji Velikani slovenske osamosvojitve in Udba. Udba je ponarodela skrajšava, kot je že dobro znano, za tajno politično policijo komunističnega vrha propadle Titove države.

»V primeru Jeze in ostalih slovenski velikanov osamosvojitve moramo vedeti, da je glavno zalezovanje in šikaniranje Jeze opravljala slovenska Udba in pri tem sodelovala po potrebi z drugimi republiškimi tajnimi policijami, z vojaško tajno politično policijo (ponarodelo KOS), s tajno politično policijo zunanjega ministrstva (uradna okrajšava SID) in seveda o svojih izsledkih in načrtovanih akcijah poročala zvezni Udbi v Beograd.«

Na koncu knjige je objavil tudi seznam kodnih imen konfidentov in nadzorovancev Udbe. Ta seznam se nanaša samo na knjigo o Udbi in Jezi, če bi k temu dodal še podoben »zamejski« seznam za njegovi knjigi o Pahorju in Udbi (Pahor je bil zalezovan kot Jambor in Ljubljančan) in o Dragi in Udbi (kodno ime nadzora nad Drago je bilo Karla), potem bi bil ta seznam še mnogo bolj »impresiven«.

Franc Jeza leta 1969. VIR: knjiga

Ko je ideja slovenske države izgledala kot popolna utopija

Za kodno ime zalezovanja Franca Jeze je Udba določila kodno ime Separatist, »kajti glavna značilnost njegovega delovanja je nepopustljivo, direktno in preroško zavzemanje za popolnoma samostojno in suvereno slovensko državo,« je poudaril Omerza. »Mislim, da slovenska nacionalna zgodovina ne premore bolj gorečega in neomajnega oznanjevalca ideje o samostojni Sloveniji, kot je to bil 'tržaški' Jeza. Seveda tega v Sloveniji sploh ne bi mogel početi. Sodobnikom je izgledal kot fantast, danes pa lahko mirno rečemo, da je bil prerok v času, ko je ideja slovenske države resnično izgledala kot popolna utopija.

Poroka z Justino leta 1950. VIR: osebni arhiv

Jezova ostra kritika nedemokratičnega režima v Jugoslaviji

Poleg tega se ostanki (zaradi uničevanja gradiva) udbovske pisarije (v arhivu) o Jezi ubadajo z njegovo ostro kritiko nedemokratičnega režima v Jugoslaviji (Sloveniji) in z njegovim zaničevanjem komunističnega diktatorja Tita in njegovega rdečega dvora.

Ob tem je Omerza omenil dvoje. Prvič, zaradi strahotnega uničenja udbovske dokumentacije v prvih mesecih leta 1990 (uničevali so še 16. maja 1990, ko je prisegla nova, Demosova vlada), ni mogoče reproducirati vsega, kar je o Jezi napisala Udba in je ta knjiga zato samo fragmentaren prikaz tega tajnega zalezovanja.

Drugič, kljub gnusnosti udbovskega vtikanja v življenje drugih pa je danes vendarle ohranjeno precej tega, preko poročanj ovaduhov ali s pomočjo tehničnih sredstev, tudi o Jezi in drugih nadzorovancih, kar bi drugače nepovratno izginilo v temni jami zgodovine, kot se slikovito izraža avtor knjige.

Franc Jeza z ženo. VIR: osebni arhiv

Lambert Ehrlich in Ciril Žebot

Omerza loči idejne in operativne osamosvojitelje, čeprav so nekateri bili v dvojni funkciji. Zanj je bil prvi idejni osamosvojitelj prof. Lambert Ehrlich, ki ga je maja 1942 umorila udbina predhodnica, Kardeljeva oziroma komunistična Varnostno obveščevalna služba.

Profesor Ehrlich, je novembra 1941 napisal kratek opis in postavil meje samostojne slovenske države. Toda tudi on in pozneje Ciril Žebot sta si želela, zaradi zunanje nevarnosti, da bi bila ta država v bolj ali manj ohlapni povezavi še z nekaterimi drugimi državami, le v skrajnem primeru, če ne bi bilo mogoče vstopiti v tako povezavo, sta predvidela popolnoma samostojno državo.

Danes bi lahko rekli, da se je najprej, po zaslugi velike generacije (kot jo je poimenoval Dimitrij Rupel), uresničila popolnoma samostojna in mednarodna priznana slovenska država. Pozneje je Slovenija vstopila v EZ in NATO in si tako zagotovila trajno varnost v tem nemirnem in vse bolj nevarnem svetu. Ehrlichov umor je Omerza podrobno opisal v poglavju Dvojni umor pod gradom v knjigi o Žebotu in Udbi.

Knjigo Franc Jeza – Separatist sta predstavil Ivo Jevnikar in Igor Omerza 14. maja 2024 v prostorih Slovenske matice v Ljubljani. FOTO: Ivo Žajdela

Prvega v seriji o osamosvojiteljih je opisal emigranta Janeza Topliška

Prvi v seriji Velikani slovenske osamosvojitve in Udba je nastopil emigrant Janez Toplišek. »Takrat, leta 2011, sicer še nisem uvedel termina serija, a po vseh karakteristikah ga štejem med osamosvojitelje, ki je celo, precej nespretno, kar ga je stalo življenja, skušal tudi operativno vzpostaviti (avgusta 1963) samostojno in demokratično slovensko državo. Zanimivo je, da ga je Udba ujela ob ilegalnem prehodu avstrijsko-jugoslovanske meje tudi s pomočjo udbovskega konfidenta Štajerja, ki ga je Udba uporabila tudi pri nameravani, a neuspeli ugrabitvi Franca Jeze.«

Tudi Cirila Žebota je Udba tesno spremljala

Sledil je Ciril Žebot, zanj je Udba uporabljala kodno ime zalezovanja Peter. Zanimivo je, da bi njega umorili skupaj s profesorjem Ehrlichom, če ne bi tistega dne maja 1942 zaspal in tako ni spremljal profesorja k njegovi jutranji maši. Že med vojno se je umaknil v Vatikan (po glavi so mu stregli ne samo vosovski morilci, ampak tudi gestapo), po vojni je odšel v ZDA. Udba ga je tesno spremljala, bolj intenzivno seveda, ko je prihajal v zamejstvo, enkrat je prišel celo v Slovenijo. Žebot ni dočakal osamosvojitve, saj je umrl malo pred tem, januarja 1989. Knjiga o njem bo imel tri dele, dva še čakata na objavo.

Bogdan, sin Franca Jeze, in Igor Omerza. FOTO: Ivo Žajdela

Jože Pučnik je bil idejni in operativni osamosvojitelj

Kot pojasnjuje Omerza, je bil Jože Pučnik idejni in operativni osamosvojitelj. Zaradi njegovih idej in pisanja o demokraciji so ga komunisti zaprli za nekaj let. Po prihodu iz ječe je zaradi nezmožnosti zaposlitve moral oditi v Zahodno Nemčijo. Še med bivanjem v tujini se je pridružil Novi reviji in ob trajnem prihodu domov postal vodja DEMOS-a, ki je zmagal na prvih povojnih svobodnih volitvah in nas popeljal, skupaj z ostalimi političnimi strankami in slovenskim narodom, v samostojno državo. »Udba ga je spremljala na vsakem koraku in o tem bi vedeli še veliko več, če ne bi bilo, kot sem že povedal, tako strahovitega opustošenja udbovskega arhiva v prvih mesecih leta 1990.«

Osamosvojitelji France Bučar, Igor Bavčar, Dimitrij Rupel ...

»Kodno ime zalezovanja Tikveš je za Franceta Bučarja kar primerno, saj tikva pomeni buča, no, tudi bučar je preko Nove revije idejni osamosvojitelj in preko delovanja v funkciji predsednika slovenske skupščine tudi operativni osamosvojitelj. V zadnjih letih režima je bil po Udbi najbolj zalezovan posameznik.

Igor Bavčar je bil predvsem operativni »velikan« slovenske osamosvojitve in Udba ga je zalezovala v obdelavi Deviacija, seveda še preden je postal notranji minister Demosove vlade in operativni osamosvojitelj. Paradoksalno je, da je prišel z ministrovanjem v položaj, ko je postal šef tudi Udbe, se pravi združbe, ki ga je prej zalezovala. Seveda jo je takoj spremenil v normalno obveščevalno in varnostno službo, tako kot jo imajo demokratične države.

Napisal je že naslednjo knjigo te serije Dimitrij Rupel – Negativ, v pripravi pa tudi že Janez Janša – Kaplar, v načrtu pa še tri knjige o tem, kako je Udba zalezovala osamosvojitelje iz kroga Nove revije (Niko Grafenauer, kodno zalezovan kot Granik in Spomenka in Tine Hribar, kodno zalezovana kot Filozofinja in Filozof).

Spomeniki zločincem pa še vedno stojijo

Omerza poudarja, da je sramota, da več desetletij po nastanku suverene slovenske države Franc Jeza ostaja precej neznana osebnost, čeprav bi že zdavnaj moral stati njegov spomenik v srcu naše države, v Ljubljani, najbolje na mestu, kjer se zdaj šopiri veliki in množični slovenski klavec ter protiosamosvojitelj Edvard Kardelj, ali pa tam, kjer »pozira« drug tak tič, Boris Kidrič. Namesto tega pa postavljajo nove spomenike udbovskemu ovaduhu Petru Božiču (dva spomenika v Ljubljani), velikanu slovenske protiosamosvojitve Janezu Stanovniku (dva spomenika, v Ljubljani in Novi Gorici). In še kaj podobnega v posmeh slovenski državnosti bi se našlo, na primer Türkovo nagrajevanje veleudbovca in nasprotnika slovenske osamosvojitve Tomaža Ertla, vladno dodelitev vojaških pogrebnih časti tajnemu preganjalcu Franca Jeze, veleudbovcu in protiosamosvojitelju Janezu Zemljariču, pogrebne vojaške časti preminulemu zadnjemu premierju propadle socialistične Slovenije Dušanu Šinigoju, ukinitev Muzeja osamosvojitve in odpravo Nacionalnega dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja. Tu bi lahko malce predrugačil Vergilov verz iz Eneide: »Toliko truda je stal spočetek rimskega ljudstva« v »Mnogo truda bo še potrebnega za primerno spominjanje na Franca Jezo, enega izmed spočetnikov slovenske države.«

Med okupacijo se je pridružil komunistični OF

Franc Jeza se je rodil leta 1916 na Hajdini pri Ptuju. Po maturi na ptujski gimnaziji je šolanje nadaljeval na Pravni fakulteti v Ljubljani, študij je onemogočila vojna. Nadaljeval ga je šele po drugi svetovni vojni, ko je v Gradcu doštudiral etnologijo. Že v mladostnih letih se je pokazala njegova literarna in publicistična nadarjenost; od dijaških let dalje je veliko pisal, in sicer tako poezijo kot prozo.

V Ljubljani se je včlanil v akademsko društvo Zarja. Med okupacijo se je pridružil komunistični OF in bil dejaven v odboru OF za univerzo. Decembra 1941 so ga italijanske oblasti aretirale in obsodile na dosmrtno ječo. Po kapitulaciji Italije se je vrnil v Ljubljano, toda februarja 1944 so ga aretirali domobranci in izročili gestapu. Poslali so ga v koncentracijsko taborišče Dachau.

Leta 1948 se je zaradi komunističnega režima umaknil v Trst

Novembra 1948 je zaradi povojnega režima, ki mu je doma prepovedal vsakršno politično udejstvovanje, kot demokratično usmerjeni krščanski socialist umaknil iz Jugoslavije in se ustalil v Trstu. Dobil je službo pri zavezniški tiskovni družbi AIS, nato pa je deloval kot neodvisni časnikar ter redni zunanji sodelavec slovenskega Radia Trst A. V tem okviru je pripravil številne prevode, pa tudi lastna literarna dela, drame, mladinske zgodbe, novele, povesti, ocene in predavanja, kakor so Nova tlaka slovenskega naroda, Moč ljubezni, Nevidna meja, Spomini iz taborišča, O ključnih vprašanjih rane karantansko-slovenske zgodovine in še znane brošure o samostojni Sloveniji.

Zavzemal se je za neodvisno slovensko državo in demokratično družbo

Poleg dela na tržaškem radiu je bil Jeza vsestransko aktiven na kulturnem področju. Bil je soustanovitelj in urednik revije Stvarnost, kasneje Stvarnost in svoboda (1950–1953), sodeloval pa je pri tedniku Novi list ter pri številnih revijah v Trstu in izseljenstvu. S stališča razvoja slovenske državne misli je pomembno predvsem njegovo zavzemanje za neodvisno slovensko državo in pluralistično demokratično družbo. Jezo lahko tako upravičeno označimo za enega od utemeljiteljev slovenske osamosvojitvene misli. Svojih idej ni razglašal le v tisku, temveč je letake s svojimi tezami osebno delil slovenskim obiskovalcem Trsta, znan je bil predvsem po njihovem zatikanju za brisalce avtomobilov s slovenskimi registrskimi tablicami. Bil je tarča udbovske »pozornosti«, ki je šla od prisluškovanja do poskusa ugrabitve.

Franc Jeza je umrl leta 1984 v Trstu. Slovenske samostojnosti ni dočakal, a številne od njegovih idej, ki so se dolgo zdele kot politična utopija, so se uresničile le nekaj let po njegovi smrti.

Matevž Čotar, Posvet ob 40-letnici smrti Franca Jeze, Trst, Novi glas, 26. 9. 2024Lucija Kavčič, Znanstveni posvet o borcu za samostojno in demokratično Slovenijo Francu Jezi, Demokracija, 3. 10. 2024

Drago Štoka, Franc Jeza v mojem spominu, Novi glas, 3. 10. 2024

1/13