FOTO: Tatjana Splichal



Ignacija Fridl Jarc je osnovno in srednjo šolo dokončala v Mariboru. Po diplomi iz komparativistike je še doktorirala iz filozofije na temo Platonov nauk o resnici z vidika lepega v umetnosti. Leta 2000 je prejela Stritarjevo nagrado za mlado gledališko kritičarko. Uveljavila se je tudi kot literarna in filmska kritičarka, pri čemer je objavila prek 300 recenzij in študij o prozi, dramatiki in filmu. Ukvarjala se je s prevodi iz antične filozofije. Leta 2001 je pri založbi Obzorja izšla njena knjiga Jezik v filozofiji starih Grkov: pot do stoiškega pojma lekton. Preden je nastopila službo državne sekretarke na Ministrstvu za kulturo, je bila urednica in tajnica pri Slovenski matici. Kot zanimivost lahko navedemo, da po materini strani izvira iz stare italijanske plemiške rodbine De Melini.

V svoji akademski karieri ste se ukvarjali pretežno z antično filozofijo, med drugim tudi z vprašanjem lepega. O tem ste pisali v svoji doktorski disertaciji. Dandanes kategorija lepega vedno bolj izginja iz sodobne umetnosti, predvsem ni več njen cilj. Ali nam lahko poveste, kaj je za vas lepota?

Lepota je bila stoletja, celo tisočletja cilj umetniškega ustvarjanja. Še več: stremljenje k lepemu je bilo pri Platonu celo pogoj za dosego dobrega. V tem pogledu je bil zvest naslednik grškega ideala t. i. kalokagathía (kalós je lepo, agathós pa dobro), v katerem je to, kar je dobro, nujno povezano z lepim. Zato so precej poenostavljene razlage, da se Platon umetnikom in umetnosti v svoji idealni državi vnaprej odreče: odreka se umetnosti, ki ima za svoj cilj zapeljevanje z lepoto, kadar ta služi zgolj zadovoljevanju želja, pričakovanj in užitkov človeka. Stremi namreč k lepoti, ki človekovo dušo usmerja k očiščevanju, k preiskovanju samega sebe in spraševanju o drugih. Samo iz tega spraševanja lahko človek uzre svetlobo, luč dobrega tako za posameznika, mestno skupnost kot svoje ljudstvo. Šele s postavljanjem mej samemu sebi kot posamezniku se namreč odpira prostor za etično bivanje in delovanje v svetu, ki se vedno določuje iz mojega odnosa do drugega, tudi na ravni govorice kot dialoga, ki mu je bil Platon vse življenje zvest.

Kako razumete pojav, da lepota ni več središčni pojav umetniškega ustvarjanja?

Sodobna umetnost je ujetnica tipično znanstvenega načina mišljenja, ki teži k nenehnemu napredku, ki časovno poslednje in zadnje razume kot najboljše, najvišje, še nikoli preseženo. Zato so zanikanje, kritika, celo agresivni obračun z vsem preteklim danes pogosto osrednje poslanstvo umetniškega ustvarjanja. Tako postane bistvena umetnikova metoda in ne več umetnina, ki drugega človeka navdihuje, bogati, usmerja k višjim, bolj izbranim ciljem. Tak koncept sovpada s kapitalistično logiko – ustvariti idealnega potrošnika, večno nezadovoljnega, hrepenečega po nečem novem, drugačnem, boljšem, in ne več doseči človeški ideal, ki ga bo harmonija kot enakost med lepim in dobrim napolnjevala in osrečevala.

Sam menim, da je ne glede na materialne uspehe zahodna civilizacija (kar dandanes pomeni ves planet) v stanju globoke duhovne krize. Profesor Janko Kos je nekoč dejal, da se v času krize vselej vračamo k izvorom. Eden od teh je nedvomno antična filozofija, vendar so se vsi poskusi, da bi se vrnili v antiko (delno Nietzsche, Heidegger), nekako »izjalovili« …

Vrniti se k izvorom antične filozofije nikakor ne pomeni, da se vračamo v davno minulo zgodovinsko preteklost zato, da bi kot Hegel, pa tudi Nietzsche in Heidegger, dokazovali predvsem lastno veličino in potrjevali umnost svoje filozofije, ampak pomeni vrniti se k preiskovanju samih sebe, k temu, kar človeka določuje kot misleče bitje, iz česar pravzaprav izraščajo evropska civilizacijska zavest, kultura, tudi umetnost v ožjem pomenu besede. Pomeni ponižno prisluškovati in slediti dragocenemu, prvinskemu pričevanju naših duhovnih učiteljev in očetov.

Mi pa smo, nasprotno, lahkomiselno posekali vse brvi in porušili vse mostove s svojim kulturnim izročilom. Drevo brez korenin smo, a ga vztrajno zalivamo in zalivamo z obilnim leporečjem in demokratičnim nasmeškom ali cinizmom na ustih ter še kar naprej upamo, da bo v gozdu globalizma, v katerem evropski človek ne najde več svojega duhovnega sidrišča, ta ovela bilka preživela. »Leži tam rop trohljivosti požrešne,« bi rekel o stanju sodobnega duha naš France Prešeren.


FOTO: Tatjana Splichal


Kje so vzroki za našo duhovno krizo in kako mislite, da se lahko naša civilizacija ponovno vrne k virom antične filozofije?

Nisem zagovornica apokalips, a ob spremljanju absurdnosti sodobnega bivanja vse bolj ugotavljam, da je evropska civilizacija na eni najhujših preizkušenj doslej – ko bo dokončno izginila, brez možnosti ponovnega vstajenja, kot je nekoč še zmogla kot feniks vznikniti na ruševinah starega Rima.

Le malo upanja namreč imam, da se bomo izkopali iz te skrajne točke nihilizma, ki jo je evropski človek v 20. stoletju skozi uničevalno slo svetovnih vojn izkušal na fizični ravni, v 21. stoletju pa je, kot da se iz zanikanja svetosti življenja ni ničesar naučil, zabredel še v duhovno samouničenje in izničenje, saj je kot lažni moralizem lahkomiselno zavrgel vse temeljne etične vrednote, kot so poštenost, dobrota, sočutje do drugega ... Morda je preizkušnja hude virusne bolezni, ki je zajela svet, nova priložnost, da premislimo medosebne odnose in svoje bivanjske cilje, da se zgodi ta tako dolgo in željno pričakovani obrat od volje do moči k lepoti, ki si jo bomo želeli podarjati drug drugemu.

Tu je še neka »antična« razsežnost, na katero me je opozoril profesor Kos – dejal je, da je temeljna slovenska podstat platonizem (ki se pri nas kaže denimo v obliki hrepenenja). Kaj mislite o tem »prirojenem« platonizmu slovenskega človeka?

Tudi sama sem platonistka po duši, zato o tem zelo težko govorim objektivno, vendar poudarjam, da hrepenenjska paradigma ni nujno vedno platonistična, je lahko tudi izrazito razsvetljenska, celo potrošniško pragmatična, kolikor je hrepenenjski pogled precej samovšečno usmerjen v tuzemsko lepoto jaza in stvari, ki jih ta želi imeti. Platonizem ni vsako nedoločno hrepenenje, ampak veliko bolj jasno določen smoter, ki teži k »biti boljši«, »zreti luč Dobrega«, »očiščevati svojo dušo tuzemske ječe telesa«, če povzamem le nekatere misli Platonovega učitelja Sokrata.

Od pregovornega slovenskega narodnega značaja, o katerem je še s takim zanosom in vero pisal Anton Trstenjak, pa je v 21. stoletju ostalo bolj malo slovenskega, prejkone balkanskega. Kultura na Slovenskem je stoletja dolgo opravljala vlogo nekakšne nosilke in čuvarke slovenske narodne zavesti. Z vzpostavitvijo suverene države je to poslanstvo nenadoma izgubila in se znašla v idejni praznini, ki so jo zlahka zapolnile preoblečene ideologije preteklih desetletij. Zaradi neizkušenosti, kako delovati v povsem spremenjenih, tržnih družbenoekonomskih pogojih, je postala lahek plen raznih gospodarskih in političnih interesov, zato je tudi njena aktualna hrepenenjska paradigma prejkone anti-platonistična.

V svojem kritiškem delu ste se veliko ukvarjali z gledališčem. Vtis imam, da tudi to izgublja svoj zagon in svojo sporočilnost, še več: da je v nekem pogledu odtujeno glede na svoj izvor v Dionizovem kultu. Kje tiči kriza sodobnega slovenskega gledališkega ustvarjanja?

O sodobnem slovenskem gledališču pa žal ne smem reči nobene vrednostne oznake več. Sredi demokratične slovenske sedanjosti, v prostoru, ki se razglaša za odprtega in duhovno svobodnega, so se namreč zbrali predstavniki gledaliških društev in združenj in podpisali zahtevo, da moram kot državna sekretarka umakniti svoje vtise ob obisku predstave Psiho, ker sem v samosprašujoči formi zapisala: »Veseli smo, da Metelkova ploščad preživlja čase covida-19 tako odprta za kulturo. Slovenska variacija na Psiho mi je odstrla vpogled v imenitno gledališko interpretacijo Domna Valiča, obenem pa s svojo linearno dramaturgijo odprla vprašanje sporočilnosti, vrednotenja in tudi vrednosti dramskih besedil, ki gledalca zgolj še nagovarjajo, ne pa več opozarjajo na osebnostne in družbene zdrse. V kakšni meri ta odsotnost avtorske kritičnosti in zgolj popisovanja patološkega stanja posameznika pušča gledalca praznega, blokira njegovo lastno osebno in družbeno kritičnost in tako vzpostavlja nevarno območje vsega dovoljenega?« S svojimi izjemnimi strokovnimi izkušnjami so namreč ta nekajvrstični zapis ovrednotili kar za gledališko kritiko in oceno, za zapis, ki je »povsem neprimeren … in nevreden njene izobrazbe ter kritiške preteklosti«. Pred leti sem prenehala pisati gledališke ocene zaradi tega, ker me je užaljena dramaturginja žalila kot nestrokovno, ki »o sodobni estetiki nima pojma«. Zdaj sem o gledališču nehala še javno govoriti. Če umetnost tako obračuna z vsemi, ki želijo kdaj pa kdaj opozoriti na morebitna »cesarjeva gola oblačila«, bo brez možnosti kritiškega samorazmisleka od navdušenja nad samo seboj le še cepetala na mestu.

V zadnjih letih ste slovenski kulturi zapustili svoj pečat predvsem z delom pri drugi najstarejši slovenski založbi. Zavel je nov veter raznolikosti in pluralizma, ki je pri Slovencih domala neznan. Kako gledate na slovensko založništvo danes?

Slovenska knjiga in z njo književni ustvarjalci so bili v času jugoslovanske socialistične stvarnosti med vsemi panogami skoraj najbolj izpostavljeni nadzoru in cenzuri. To poleg mnogih drugih dragocenih virov dokazuje tudi Poročilo ministrstva za prosveto Slovenije maja 1948 zvezni jugoslovanski vladi, ki se je glasilo: »Iz vseh teh ljudskih knjižnic so bile izločene v preteklem letu vse ideološko slabe in umetniško manjvredne knjige tako, da odgovarja število vseh knjig tudi številu ideološko pozitivnih in umetniško kvalitetnih knjig.« Balantičeva pesniška zbirka Muževna steblika, ki jo je pripravil urednik Mitja Mejak, je bila leta 1966 že natisnjena, pa jo je takratno partijsko vodstvo po treh letih oklevanja, kaj naj s knjigo storijo, v celoti uničilo. Pod podobnim nadzorom je bila tudi Slovenska matica, ki se je v svinčenih povojnih letih bistroumno preusmerila zlasti v izdajanje klasičnih filozofskih, pa tudi zgodovinskih in leposlovnih del in tako uspela štiri programska desetletja prebroditi brez hujših in obsežnejših ideoloških prilagajanj. Zlasti pod dolgoletnim urednikovanjem Draga Jančarja se je usmerila v izdajanje slovenskega leposlovja, zato pluralizacije druge najstarejše slovenske založbe nikakor nisem izvedla jaz. Sem pa poskušala vzpostaviti živ stik med knjigo in bralcem s številnimi prireditvami, novimi predstavitvenimi pristopi, pa tudi z ustreznim založniškim programom, v okviru katerega sem oživila nekatere pozabljene Matičine zbirke ter knjižno okrepila tudi področje naravoslovja.


FOTO: Tatjana Splichal


Pogosto poslušamo ali beremo, da slovenska umetnost ne more kvalitativno obstajati brez podpore državnega subvencioniranja – če pa pogledamo na naše najvišje umetniške dosežke, ugotovimo, da so bili ustvarjeni ravno v obdobjih, ko te podpore ni bilo: v 19. stol., v prvi polovici 20. stol. … V kolikšni meri je preživetje slovenske kulture odvisno od državnega aparata?

Seveda ne moremo idealizirati preteklosti, da knjige v 19. in 20. stoletju, ki jih omenjate, niso izhajale s finančno podporo. Če pogledam samo arhivske zapiske in letopise Slovenske matice, je razvidno, koliko prispevkov so morali zbrati t. i. poverjeniki med ljudmi na celotnem slovenskem ozemlju, da so jo ustanovili in so lahko njene knjige sploh izhajale. V starih časih so obstajali meceni in tudi ob izbruhu letošnje pandemije se je podpori kulturnega sektorja namenjala posebna pozornost.

Vendar sporočilo omenjenega arhivskega gradiva je, da so se morali umetniki za pridobitev denarnih sredstev za objavo krepko potruditi. Financiranje od države ni bilo kar samoumevno, predvideno za nekaj let, kot je zdaj z večletnimi projektnimi razpisi, 2400 ustvarjalcev ni imelo priznanega statusa za pet let, ki bi jim s plačilom prispevkov zagotavljal socialno varstvo, vključno s pokojnino. Zato ne preseneča Cankarjevo garaštvo, da je v nekaj več kot dvajsetih letih svojega aktivnega ustvarjanja napisal opus, ki v Zbranih delih obsega 30 zajetnih zvezkov, iz česar je jasno razvidno, da še zdaleč ni mogel biti takšen pijanec, kot se ga pogosto klišejsko prikazuje.

Upam seveda, da moji stavki ne bodo zavestno narobe razumljeni – cilj demokratične družbe mora biti nedvomno tudi socialna država. Drugo vprašanje pa je, kakšen naj bo sistem podpore, da ne bo uničil ustvarjalne sile naroda.

Kakor hitro omeniva državo, se nemudoma spet znajdeva pri sistemu subvencioniranja. Že površni pogled nam razkrije, da je tu mnogo stvari, ki jih je treba spremeniti, in to čisto konkretno – kaj je treba storiti, da bi bil ta sistem enakopraven?

Trenutni slovenski kulturno-politični model je precej neposrečen, in sicer zaradi na eni strani socialističnih ostankov državnega financiranja kulturnih sistemov, kot velja zlasti za področje gledališča, medtem ko so na drugi strani posamezne kulturne panoge, med njimi zlasti knjižna dejavnost, lahkomiselno izpostavljene trgu in minimalnim možnostim dolgoročnega preživetja na njem. Slednje je še posebej nevarno, ker kultura naroda temelji na jeziku in njegovi knjižni kultiviranosti. Slovenska knjiga bo zaradi majhnosti trga – slovenščino govori nekaj več ljudi kot predmestje Pariza – težko preživela brez ustrezne finančne podpore. Seveda pa je bistveno vprašanje, v kakšni obliki in na kakšen način naj se to izpelje in tudi kakšne vsebine naj bodo deležne državne podpore.

Kot sekretarka na Ministrstvu za kulturo ste neposredno soočeni z eno od konstant slovenske kulture: nujno prepletenostjo z državnimi ustanovami – kaj mislite o tej simbiozi? Doslej sva se pogovarjala o kulturi, kakšen pa je ali bi moral biti po vašem mnenju odnos države do kulture?

Kultura v širšem pomenu besede, torej kot omika, kot način vedenja in védenja, mora prežemati vse pore družbenega življenja, je gonilna sila nekega naroda. »Stali inu obstali smo« ter postali državotvorni narod, če svobodno povzamem Trubarja, prav zato, ker je slovenska narodna identiteta temeljila na kulturni zavesti in ozaveščenosti prebivalcev na širšem ozemlju, kjer se govori slovenski jezik.

Vsekakor bi se moralo, če govorimo o slovenski kulturi, najprej čuvati in predvsem razviti ljubezen in spoštovanje do našega maternega jezika, od vzgojno-izobraževalnega procesa dalje, zakaj, kot pravi Wittgenstein: »Meje mojega jezika so meje mojega sveta.« Čim večje bo jezikovno bogastvo, ki ga človek prinaša iz svojega otroštva, tem bolj prostrani in globoki bodo njegovi miselni svetovi in toliko bolj premišljena njegova dejanja. In obrnjeno: čim siromašnejše bo znanje našega maternega jezika, toliko bolj zamejen bo naš življenjski svet.


FOTO: Tatjana Splichal


Vaš sedanji položaj vam gotovo omogoča, da ste soočeni z drugimi kulturnimi sistemi po Evropi in po svetu. Ali lahko navedete kakšen primer uspešnega reševanja problemov, ki jih sami nismo znali rešiti?

Trenutno sem soočena predvsem s podatki, kako druge države rešujejo kulturni sektor v razmerah koronavirusne epidemije. Poudariti je treba, da je Slovenija z 0,7 odstotka bruto družbenega proizvoda, ki ga namenja financiranju kulture, na 6. mestu v EU. To pomeni, da je naš kulturni sektor zaradi zagotovljenega visokega rednega financiranja precej lažje prenesel trenutni izpad dejavnosti kot na primer v Veliki Britaniji, kjer je delež (0,2 odstotka) več kot trikrat manjši.

A kljub temu je slovenski kulturni sektor iz interventnih sredstev drugih ministrstev do danes črpal okrog 36 milijonov evrov. S protikoronsko zakonodajo smo pomagali samozaposlenim v kulturi, ki jim je bil v času prvega vala epidemije izplačan temeljni mesečni dohodek in vsi prispevki v skupni višini okrog 4,5 milijona evrov. Če proračun RS samo za socialne pravice samozaposlenih v kulturi v letu 2020 (brez programskih sredstev, ki jih posebej črpajo iz proračuna MK!) namenja več kot 15 milijonov evrov, je to enako, kot da bi Nemčija, ki ima 41-krat več prebivalcev kot Slovenija, za socialne pravice samozaposlenih v kulturi namenila več kot 0,6 milijarde evrov, če pri tem sploh ne upoštevamo še faktorja dvakrat večjega BDP. Kulturni izvajalci (nevladne organizacije in druge osebe zasebnega prava) imajo še vedno pravico uveljavljati povračilo 80 odstotkov plač za vse svoje zaposlene.

Slovenija je tudi zaradi prizadevanj Ministrstva za kulturo slovenski kulturi pomagala bolj obsežno kot večina drugih držav EU. Naše razmere so globalno gledano specifične. Javne zavode večinoma že financira država in jim je že pred epidemijo zagotavljala plače za uslužbence. Dodatno jim je država plačevala programska sredstva tako pred epidemijo kot tudi med njo, ko izvajanje dejavnosti zaradi zdravstvenih razlogov dejansko ni bilo mogoče.

Nastale razmere na področju kulture torej v primerjavi z evropskimi državami dokaj uspešno rešujemo. Vprašanje pa je, kako dolgo bo za tako pomoč in podporo vzdržal gospodarski sektor, ki prav tako čuti hude posledice izpada svoje dejavnosti. Pa smo ponovno pri razumevanju in sočutju do drugih, za katerega se nam zdi, da nam pri reševanju vseh problemov danes še najbolj manjka. A ne samo enosmerno, v smislu kulture, ki bi morala razumeti obremenitve gospodarstva, ampak tudi obrnjeno – z vidika mecenstva, donacij in finančne podpore zasebnikov kulturi, v čemer so druge evropske države veliko uspešnejše.

Če se že pogovarjava o kulturi kot sistemu (kar seveda ni, ne more in ne sme biti istovetno s kulturo kot tako), me zanima, kakšna je po vašem mnenju predvsem bližnja prihodnost slovenske kulture, če bo še vedno delovala tako, kot deluje zdaj?

Glede na trenutno stanje je težko napovedovati, kako se bodo razmere razvijale. Ko je povsem neznatni virus ustavil svet, smo se znašli v položaju, kakršnega doslej nismo poznali. Samo s skrbjo za lastno kulturno nacionalno zgodovino lahko najdemo mesto v družbi uglednih evropskih narodov in na novo določimo svojo nacionalno identiteto v času, ki je zaradi izbruha bolezni covid-19 tako zelo zamajal do zdaj znane oblike družbenega življenja, še posebej intenzivno tudi dejavnosti na področju kulture, ki bo zaradi te izkušnje prisiljena v precejšnji meri preiti tudi na nove, digitalne platforme.

Ozavestiti je treba dejstvo, da kultura oblikuje vse druge segmente družbenega življenja, zato so njena vsebinska pestrost, odprtost in dostopnost v vseh oblikah nujne za celovito oblikovanje posameznika. Obenem pa je prav kultura z ohranjanjem kulturne dediščine nosilka človekovega družbenega in narodnega spomina. Krepitev kulturne identitete naroda je zato dolžnost države in obenem temeljna pravica državljank in državljanov, od kulturno-umetnostne vzgoje do skrbi za položaj slovenščine v javni rabi, od posebne pozornosti, namenjene najranljivejšim družbenim skupinam, do ustvarjanja pogojev za uresničevanje verske svobode ter varovanje kulturnih pravic kot človekovih pravic. Pri tem pa je tudi naša dolžnost opolnomočiti našo državljansko zavest in spoznanje o nujnosti evropskih povezav. V tem pogledu bo prihodnje leto še posebej pomembno, saj bomo pozornost na kulturnem področju posvetili 30. obletnici osamosvojitve Slovenije in predsedovanju naše države Svetu EU v drugi polovici leta.

Nazadnje še osebno vprašanje: ob vsem delu, ki ga opravljate, si gotovo utrgate kakšen trenutek za branje, gledanje, poslušanje – ali vas je kakšna knjiga ali umetniško delo v zadnjem času navdihnilo in pretreslo? In, ustvarjalno gledano – ali kaj snujete?

Ker za noben kulturni dogodek ali stvaritev ne smem delati reklame, naj se za konec nekoliko pošalim: to je predvsem obdobje, ko z izkušnjami pri tudi do šestnajsturnem vsakodnevnem delu, še posebej s prizori in razpravami v državnem zboru, nabiram bogato gradivo za čas, ko svoje funkcije ne bom več opravljala in bom mirno ustvarjala na domačem kavču. Vsem drugim, ki na kavču zaradi izrednih razmer ob večerih že ležijo, pa polagam na srce, naj začutijo platonistični klic, da je sleherna človeška duša tako zelo dragocena, da smo v tem življenju dolžni poskrbeti, da ji nudimo najboljše – da iščemo lepoto, ki nas vodi k dobremu.

*Pogovor je bil objavljen v oktobrskem Slovenskem času, ki ga lahko prelistate TUKAJ.*