Ignacija Fridl Jarc med nagovorom na Slomškovem dnevu na Ponikvi. FOTO: Ivo Žajdela

Ko sem pred dvema letoma stala na tem mestu, od koder je zasijala in sveti blaženost nad našo deželo, smo se spominjali 160. obletnice odhoda v večnost škofa Antona Martina Slomška. Ko danes v letu 2024 znova stojim tu, se spominjamo 160. obletnice ustanovitve Slovenske matice, najstarejšega delujočega posvetnega kulturnega in znanstvenega društva in druge najstarejše slovenske založbe, ki je bila dolga desetletja središče in sidrišče slovenskega literarnega in znanstvenega ustvarjanja, knjige in jezika. In ni le enaka obletnica tista, ki druži oba dogodka, ki se ju spominjamo. Ta vez je veliko globlja, je vez srca, ljubezni do slovenske knjige in jezika, je vez ljubezni do svoje dežele in ljudi, ki v njej prebivajo.

Slomšek in izdajanje zahtevnejših del

Kmetijske in rokodelske novice so namreč že leta 1845 poročale, da je škof Anton Martin Slomšek govoril o tem, da je treba ustanoviti »družbo v izdajanje cenejih Slovenskih knjig« (Poročevalec Oroslav Caf, Kmetijske in rokodelske novice, let. 3, št. 8, 9. 2. 1845, str. 31.). Slomšek je kot šolski upravitelj na ilirski gubernij naslovil tudi prošnjo za njeno odobritev, ki pa je bila zavrnjena. Tako je prva založba za izdajanje slovenskih knjig na Slomškovo pobudo nastala leta 1851 v Celovcu, ko je bilo ustanovljeno Društvo sv. Mohorja s knjižnim programom za najširše množice. A Slomšek se ob tem ni ustavil. Poudarjal je, da po vzgledu drugih slovanskih narodov, ki so že imeli svoje matice, potrebujemo tudi mi založbo za izdajanje zahtevnejših del. Žal njene ustanovitve leta 1864 zaradi smrti dve leti prej ni dočakal, a prav pod Slomškovim vplivom so bili za nastanek Slovenske matice najbolj zagnani mariborski čitalničarji, medtem ko so bili v Ljubljani bistveno bolj zadržani. Ob praznovanju 1000. obletnice prihoda sv. Cirila in Metoda v naše kraje leta 1863 so mariborski rodoljubi uspeli zbrati 2000 goldinarjev ustanovnih sredstev in pripraviti osnutek pravil. Vse so poslali dr. Janezu Bleiweisu s prošnjo, da izpelje nadaljnje korake za ustanovitev društva.

Slomškova priznanja je podelila dr. Ignacija Fridl Jarc, tajnica in urednica pri Slovenski matici. FOTO: Ivo Žajdela

Pobudnik in začetnik slovenskega profesionalnega založništva

Škof Anton Martin Slomšek je bil torej glavni pobudnik, začetnik slovenskega profesionalnega založništva in moral bi že priti čas, ko mu bomo to vlogo v zgodovini brez pridržkov javno priznavali. Zakaj ogenj, ki je v njegovem srcu gorel za slovensko knjigo, ni bil nič manjši od Trubarjevega. Bil je tisti, po čigar zaslugi se je pisana slovenska beseda na široko naselila v domove na Slovenskem, tisti, ki je ljudi vztrajno dramil, da »sveta vera bodi vam luč, materni jezik pa ključ do zveličavne narodove omike«. Verjel je v moč domače, tople, jasne in razumljive besede, ki zmore odkleniti sleherno človeško srce in ga voditi na pot spoštovanja svojega naroda in lastne kulture. Čutil je, da sta slovenska knjiga in jezik najpoglavitnejša za duhovno rast in vzgojo mladih, zato si je tako zelo prizadeval, da se naselita v vsakem kotičku naše dežele.

Alojz Rebula – glasnik neuničljivega slovenstva

Danes, ko zremo, kako se pred našimi očmi v vojnih spopadih lomi krhki mir sveta, kako nam trgajo iz src pravico do ljubezni do svojega naroda, slovenskega jezika in slovenske knjige, Slomškove besede znova dramijo vse nas k čuječnosti do narodove kulture. Zakaj, kot vedno ponavljam, kakor drevo ne more živeti brez korenin, tako tudi narod, jezik, knjiga in kultura naših prednikov ne morejo preživeti, ne da bi negovali to dragoceno dediščino, iz katere smo zrastli kot državotvoren narod ter kot čuječi in čuteči posamezniki. Če hočemo ne le kot narod, ampak tudi kot posamezniki preživeti duhovni kaos in destruktivni nihilizem novodobnega sveta, moramo čuvati, negovati te svoje korenine, zato enako, kot nas je pred nekaj več kot stoletjem in pol vodil Anton Martin Slomšek, tudi danes potrebujemo klene, pogumne, modre, razumne, čuteče in do slovenstva goreče posameznike. Alojz Rebula, čigar 100. obletnice rojstva se letos spominjamo, je bil tak »glasnik neuničljivega slovenstva«. A nič manj od njega svetlo luč slovenstva danes nosi akademik prof. dr. Milček Komelj, ki je na Slomu na povabilo Društva katoliških pedagogov Slovenije 21. septembra 2024 vzneseno pričeval o Rebulovi dragoceni človeški in pisateljski figuri in postal društveni častni član.

Zvesti slednik liku Antona Martina Slomška

Akademik dr. Milček Komelj je s svojo beležnico že kot otrok spremljal prizore in osebnosti iz slovenske kulturne zgodovine in jih s svojimi skicami poskušal ujeti za večnost. Že majhno otroško srce se je torej zavedalo, kako je za narodovo duhovno rast potrebno očuvati sleherno podrobnost, vsak droben trenutek. Ta njegova ljubezen je prerasla v šest desetletij skrbnega, predanega, srčnega spremljanja slovenske umetnosti, popisovanja in opisovanja njene lepote in vrednosti, zbranega v neprecenljivem opusu, ki obsega več kot tisoč petsto zapisov in knjižnih monografij.

Akademik Milček Komelj izpričuje svojo veličino že s svojim stasom, kot mož jasnega, svetlega pogleda, še bolj pa s svojim glasom, kot srčen človek, iskren ljubitelj lepega in predan prijatelj vsemu dobremu, kot moder glasnik slovenstva, kritičen in pronicljiv premišljevalec norosti našega časa in vnet kritik nihilističnega zasužnjevanja v globalnem svetu, kot vnet častilec slovenske besede, predan prijatelj knjigi in občutljiv prisluškovalec slovenske književne izreke, osebnost, v kateri se je v izjemen intelektualni kozmos povezalo vse, kar je zamaknjeno zrl v umetniški lepoti in vzneseno prebiral leta in leta, pisal z občutkom poslanstva za narod in ustvarjal v ljubezni do vsega slovenskega. V tem pogledu je zvesti slednik liku Antona Martina Slomška, zato nikakor ni naključje, da je akademik Komelj med letoma 2008 in 2018 kar deset let vodil Slovensko matico, za ustanovitev katere se je Slomšek nekdaj tako boril, in da jo je akademik Komelj s svojim prizadevanjem za sprejem Zakona o Slovenski matici uspel pripeljati v varnejše čase ter ohraniti za prihodnost. S svojo duhovno in osebnostno avtoriteto je uspel doseči, da se je pregovorno razcepljen slovenski parlament povezal v eno telo in brez glasu proti potrdil omenjeni zakon.

Dobitniki priznanj z upokojenim nadškofom Marjanom Turnškom, levo Ignacija Fridl Jarc, desno predsednica DKPS Marija Žabjek, podeljevalki priznanj. FOTO: Ivo Žajdela

V modrost povezani osebni ter narodov etos, vera, kultura in znanost

In prav to enost, dihati, čutiti, živeti kot eno telo, ki obenem pusti, da misel in beseda prosto vejeta med lepim in dobrim, potrebujejo mladi danes. Pogosto jih slišimo govoriti, kako je Slovenija postala en sam velik prepir, kako bodo zaradi političnih konfliktov raje odšli v tujino. Dragi, dragoceni pedagogi, mnogi med vami včasih premalo znani in preredko imenovani, ki enako kot veličine iz slovenske zgodovine in sodobnosti nosite luč slovenstva med mlade, ne dovolite, da se zaradi političnih zlorab in interesov v mladih ljudeh naseli malodušje. Vi ste tisti, ki jih morate popeljati in jim pokazati pot, na kateri so v eno, to je v modrost povezani osebni ter narodov etos, vera, kultura in znanost.

Učiti se moramo od vélikih osebnosti slovenstva

Še mnogo se moramo o tem naučiti od vélikih osebnosti slovenstva in znati, kot nas kliče Slomšek, vse to prenesti na mladino. Tako nas je pozval s svojimi besedami ob preselitvi škofijskega sedeža v Maribor (4. septembra 1859): »Mladina je prihodnost. Mladina je v naših izobraževalnih rokah. Nebeški oče nam je zaupal najpomembnejše mladike vinske trte iz svojega vinograda. Očetje, bodite kot učitelji in matere kot vzgojitelji.« Hvala akademiku prof. dr. Milčku Komelju za desetletja njegovega pedagoškega, kulturnega in znanstvenega dela, hvala vsem prejemnicam Slomškovih priznanj za dolga leta truda z mladimi in hvala vsem staršem, ki svoje otroke, dragocene mladike vinske trte kljub hudim časom stanja duha in vere s tako predanostjo negujete, da bi zrastle v klene trse slovenstva, ki bi kakor Anton Martin Slomšek rodile mnogotere sadove.