Letošnji že 59. študijski dnevi Draga, na katerih je tokrat sodelovala tudi Slovenska matica, so se zaključili prvi septembrski dan s strokovnim srečanjem o treh Slovenijah: matični, zamejski in zdomski. Temeljno vprašanje je bilo, ali so te skupnosti med seboj ločene samo z mejo ali tudi duhovno, kaj jih ločuje in kakšne so možnosti za tesnejše povezovanje. Premišljevanje sodelujočih je pokazalo, s kakšno krizo identitete se srečujemo v vseh treh slovenskih prostorih, še najbolj pa prav znotraj meja matične države. Univerzalne, hibridne ideologije, ki jih razglaša sodobno »prebujenstvo«, ljudi uspavajo v lažnem prepričanju, da smo potopljeni v globalni množici sveta najbolj duhovno varni.

Lahek plen digitalno posredovanega javnega mnenja

Vse, kar določa drugačnost človeka na narodni ravni, torej tudi jezik, zgodovinske, družbene in kulturne posebnosti, »prebujenci« razumejo kot teror nad posameznikom. Narodna zavest je dovoljena samo še na športnem področju, tu se politični veljaki radi fotografirajo tudi s slovensko zastavo in s petjem himne potrjujejo Prešerna kot narodni simbol. V hipu, ko nekdo vprašanje slovenske narodne identitete zastavi v okviru kulture, torej kot filozofsko, tudi umetniško vprašanje, je obsojen na oznako nacionalist, pri nas razumljeno slabšalno. Zato se na vseh treh koncih sveta, kjer prebiva slovenski živelj, vse bolj utapljamo v globalnosti ali umikamo za zidove lastnih domov. Taki smo najbolj ranljivi, najbolj dovzetni za ideološke manipulacije, lahek plen digitalno posredovanega javnega mnenja, obsojeni na izginotje slovenstva, slovenskega jezika, naših kulturnih značilnosti in dediščine.

Umikanje v zasebnost in utapljanje v globalnosti

Nemški filozof in fizik Harry Lehmann je nedavno izdal knjigo Ideologiemaschinen. Wie Cancel Culture funktioniert? V svoji razpravi govori o kulturi utišanja in opozarja na nevarnost, da so danes stroji za proizvodnjo ideologij postale ustanove, ki so bile nekoč do ideološkega diskurza najbolj kritične, to so univerze, gledališča, kulturne ustanove. Z lahkoto ugotovimo, da so te ustanove hkrati prav tisti temelji, na katerih se je slovenstvo vse do danes ne samo ohranilo, ampak donedavna razvijalo in krepilo. To so ustanove, ki so pred tremi desetletji še dvignile svoj glas zoper totalitarni režim in spodbujale nastanek samostojne slovenske države. Preobrat od institucionalne družbene kritičnosti v mašinerijo za proizvodnjo ideologij, ki se je v nekaj deset letih zgodil v Sloveniji, terja takojšnjo prilagoditev preživetvenih strategij slovenstva. Umikanje v zasebnost in utapljanje v globalnosti vsekakor nista rešitvi.

Osrednja nedeljska tema študijskih dni Draga je bila razprava Tri Slovenije – ena domovina? Od leve: Mariana Poznič, Erika Jazbar, Ignacija Fridl Jarc in Devan Jagodic. FOTO: Ivo Žajdela

NE trem svetovnim totalitarizmom

Kaj je pomagalo preživeti Borisu Pahorju in številnim žrtvam nacističnih taborišč? Bila je to neusahljiva volja do biti, neuničljiva ljubezen do življenja, tudi do doma, maternega jezika, v katerem jim skritih misli in kritičnega mišljenja nihče ni mogel ne prepovedati ne ubiti. Zato Slovenska matica s knjigo Trst, to je tam, kjer je Boris Pahor potuje po krajih slovenstva in skupaj s prof. dr. Urško Perenič in avtorjevim sinom prof. Adrianom Pahorjem pričuje o njegovem NE trem svetovnim totalitarizmom in o njegovem DA trem velikim E-jem: etosu (v pomenu humanosti, človečnosti), erosu (v pomenu ljubezni do življenja) in etnosu (narodni identiteti).

Dom predavanjem o slovenščini

Zato bomo v septembru predstavili mladinsko avtobiografijo Ksenije Majcen Pobeg brez meja, ki govori o terorju in svobodi v času železne zavese in Berlinskega zidu. Zato dajemo besedo obsežnemu prevodu Pizanskega Cantosa Ezre Pounda, pesnika, ki je bil sam razpet med služenjem ideologiji in brezmejno svobodno ustvarjalnostjo.

Zato bo Slovenska matica tudi v mesecu septembru nudila dom predavanjem o slovenščini, ki jih pripravlja naš Odsek za slovenski jezik, pa velikim osebnostim, tokrat bibliotekarju, prevajalcu in dramaturgu Brunu Hartmanu ob 100. obletnici njegovega rojstva. Zato bomo na različnih koncih, na severu in jugu Slovenije govorili o dosežkih slovenske emigracije in o poeziji med drugo svetovno vojno in kmalu po njej, ki so jo zapisali zamolčani, prezrti, tudi fizično zatrti avtorji.

Da bi znova prebudili ljubezen do slovenstva

In nikakor nazadnje: prav zato, da bi znova prebudili ljubezen do slovenstva v srcu slehernega posameznika, pripravljamo v prihodnjih tednih izdajo dnevniških zapiskov Alojza Rebule med letoma 1948 in 1954, v katerih je veliki Slovenec leta 1953 o ljubezni do slovenstva zapisal: »Ljubim slovenstvo – a kaj je to? Ljudje, s katerimi imam opravka? Ljudje, ki predstavljajo našo kulturo? Skoraj jih ne vidim. Masa ponižnih in brezumnih? Ne, kolektivna ljubezen ni nič.

Kaj je torej slovenstvo, domovina? Geografski pojem, slovenske gore in reke? Morda. Ali pa samo ljubezen do tebe, ki mi je približala marsikaj, kar bi mi bilo tuje? Ali pa je ta tako boleča ljubezen samo moj ‒ kompleks, iracionalen izrastek moje občutljivosti? Patriotizem – da, da bi ti samo ljubil, opeval, prebujal, pričeval, čustvoval, ko bi drugi vodili blagajne, aretirali, obsojali, morili.«