Počaščeni smo, da se v tem prostoru, kjer nas s svojih portretov opazujejo velika imena slovenske narodne, kulturne in znanstvene zgodovine, odvija konferenca, posvečena slovenskim katoliškim intelektualcem.

Skrb za vse, kar so nam zapustili predniki

Če se spominjam svojega izobraževanja v socialistični dobi, pa čeprav je potekalo v njegovem škofovskem mestu Mariboru, nisem prav ničesar slišala o Antonu Martinu Slomšku niti o drugih katoliških intelektualcih, ki so pomembno sooblikovali našo narodno zavest. Še tako pomembnega pisateljskega imena, kot je Alojz Rebula, o katerem je v teh dneh v soorganizaciji Slovenske matice vzporedno potekal simpozij na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, najbrž zaradi njegovega trdno izpričanega katolištva, na gimnazijski stopnji nismo obravnavali. Posledice, da se je iz naše zgodovine izbrisalo, zanikalo vpliv in pozabilo na velik del našega duhovnega, intelektualnega bogastva, so strahovite. Narodu se je desetletja odvzelo pomemben del njegovega zagona in moči, ga ošibilo, naredilo bolj ranljivega, kakor drevo, ki bi stoletja bogato rastlo in rodilo, potem pa bi se desetletja napajalo le še iz ene same korenine. Oziroma kot je v nekem intervjuju dejal mariborski intelektualec Bruno Hartman, čigar 100-letnice se letos spominjamo, »moramo okrepiti skrb za vse tisto, kar so nam zapustili predniki. S tem ko izgubimo kaj njihovega, izgubimo del samega sebe.«

Nagovor urednice Slovenske matice Ignacije Fridl Jarc. FOTO: Ivo Žajdela

Slomšku prvenstvo za razvoj profesionalnega založništva na Slovenskem

Tudi nastanek in razvoj Slovenske matice je tesno povezan s slovenskim katolištvom. Ne nazadnje je bil Anton Martin Slomšek že v petdesetih letih 19. stoletja vnet zagovornik nastajanja založb, ki bodo izdajale slovenska dela, tako za čim širšo javnost kot tudi znanstvene in strokovne knjige. Sam je vneto zbiral vse, kar je bilo slovenskega, in njegov rokopis s toponimi slovenskih krajev na Štajerskem je Slovenska matica v letu 2022 predala Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani. Čeprav nastanka Slovenske matice ni dočakal, saj je dve leti prej umrl, so mariborski rodoljubi pod njegovim vplivom leta 1863 zbrali denar in napisali temeljna pravila za nastanek našega najstarejšega slovenskega kulturnega in znanstvenega društva. Zato je skrajni čas, da Slomšku priznamo prvenstvo za razvoj profesionalnega založništva na Slovenskem.

Predsednik Slovenske matice duhovnik Josip Marn

Prav tako je bilo med ustanovnimi člani Slovenske matice veliko število duhovščine, ki je tudi nadalje skrbela za širjenje Matičinih knjig in njenega članstva na Slovenskem. Med njenimi člani je bil tudi Josip Marn, edini duhovnik, ki je bil dvakrat, od 1881 do 1882 in med 1886 do 1893 njen predsednik. Na ustanovnem občnem zboru maja 1865 je bil izvoljen v prvi stalni odbor in bil za Franom Levstikom kratek čas tudi zapisnikar ter marljiv pregledovalec prispelih rokopisov.

Tako o njem in njegovem delu po Slovenskem biografskem leksikonu povzema monografija, ki je izšla ob 160-letnici Slovenske matice: »Pod njegovim vodstvom se je začela Matica vsestransko razvijati, število članov je raslo iz leta v leto, premoženje se je pomnožilo, gospodarstvo z društvenim imetjem uredilo, krog pomembnejših sotrudnikov se je razširil in publikacije, ki so bolj redno izhajale, so postopoma zadostile dejanskim književnim potrebam slovenskega naroda.«

Spodbujal je objavljanje poljudnoznanstvenih spisov

Pod Marnovim budnim uredniškim branjem je Slovenska matica izdala Trdinovo Zgodovino slovenskega naroda, pa Olikanega Slovenca in poezijo Valentina Vodnika. Kot predsednik je spodbujal objavljanje poljudnoznanstvenih spisov v Matičinem Letopisu in na novo osnoval zbirko Zabavna knjižnica, Matičine knjige pa so postale ugledne tako doma kot v tujini.

Na vse to, ko govorimo o Josipu Marnu, pozabljamo. Pozabimo tudi na njegova dragocena premišljevanja o slovenskem jeziku, na revijo Jezičnik, ki jo je urejal, na avtorstvo več kot 350 literarnih biografij. Vedno pa povemo, da je zaradi njega izgubljena Jenkova zapuščina, ker se mu je zdela njegova poezija preveč erotična in je Slovenska matica ni odkupila.

Tudi ta pogled na Josipa Marna je simptomatičen

Tudi ta pogled na Josipa Marna je simptomatičen in prevladujoč način, kako se še danes obravnava katoliške intelektualce. Ne po tem, kar so velikega naredili, ampak se jih zaradi ene napake z lahkoto odvrže na smetišče zgodovine.

Upam, da bo konferenca Med tradicijo in moderno. Slovenski katoliški intelektualci in narodnostno vprašanje v transnacionalni perspektivi (1848−1948) pomemben mejnik, da se bosta drevo slovenstva in slovenska intelektualna zgodovina znova napajala iz vseh korenin svoje dragocene preteklosti.