Ignacij Lojolski se je rodil leta 1491, torej eno leto prej, preden je Krištof Kolumb priplul do Amerike. Bil zadnji izmed številnih otrok podeželske plemiške družine, ki je živela na gradu na severu Španije. Do 37. leta se je imenoval Iñigo, takrat pa je svoje ime polatinil v Ignatius.

Vitez

V začetku 16. stoletja so bili v Španiji nemirni časi, ki so jih zaznamovali številni boji in spopadi. Tudi Ignacij je po vzoru starejših bratov hotel postati vitez. Zato je s petnajstimi leti odšel za paža. Naučil se je mečevanja in drugih viteških veščin.

Sveti Ignacij Lojolski je bil v mladosti vitez | FOTO: Unspalsh

Leta 1521 so Francozi napadli špansko mesto Pamplona. Ignacij je čutil dolžnost, da brani svojo deželo. Soborcem, ki so se hoteli predati, je vlival pogum, češ da pravi vitez nikoli ne beži. Njegov boj se je končal, ko ga je zadela topovska krogla in mu zdrobila nogo.

Drugačno junaštvo

Poškodba je bila tako huda, da je njegovo življenje ves mesec viselo na nitki. Noga se je napačno celila, zato so mu kost zlomili in jo nategovali. To je bilo zelo boleče, saj še niso poznali zdravil proti bolečinam. Ni se hotel sprijazniti, da ga bo krajša noga ovirala pri jahanju in vojskovanju.

Ignacij je imel ob okrevanju na domačem gradu veliko časa. Ob prebiranju viteških romanov je sanjaril o junaštvu in slavi. Vendar ga je navdušenje vedno hitro minilo in postal je potrt. V roke so mu prišle tudi knjige o Jezusu in življenju svetnikov. Tu ga navdušenje ni zapustilo. Z vsem srcem jih je želel posnemati.

V njem je divjala bitka: ali naj kot vitez služi svetu ali pa naj življenje posveti Bogu? Odločil se je za romanje v Jeruzalem. Najprej ga je pot vodila v Marijino svetišče Montserrat pri Barceloni, kjer je opravil življenjsko spoved. Na oltar je odložil meč, saj bo odslej služil Bogu na drugačen način.

»Zemeljske stvari me ne bodo več obremenjevale! Tudi Jezus je rekel, naj razen palice ne jemljemo na pot ničesar; ne kruha ne popotne torbe in ne denarja v pasu.« (sveti Ignacij Lojolski)

Hotel je biti povsem podoben Jezusu. Bogato plemiško obleko je z nekim beračem zamenjal za preprosto raševinasto oblačilo. »Zemeljske stvari me ne bodo več obremenjevale! Tudi Jezus je rekel, naj razen palice ne jemljemo na pot ničesar; ne kruha ne popotne torbe in ne denarja v pasu,« je razmišljal.

Romar

Romanje v Sveto deželo se mu je zaradi nepredvidenega spleta okoliščin zamaknilo skoraj za leto dni. Bival je v jami v kraju Manresa blizu Montserrata. Veliko je molil, se postil, pokoril in si zapisoval duhovna spoznanja. Ohranila so se do danes in so zbrana v knjigi Duhovne vaje.

Samostan na vzpetini Monserrat | FOTO: Wikipedia

Končno se je v Barceloni vkrcal na ladjo, ki je najprej plula v Italijo. Pri papežu v Rimu je moral dobiti dovoljenje za romanje v Jeruzalem. Potovanje je bilo dolgo, toda za Ignacija to ni bil stran vržen čas. Do prihoda na cilj je znova temeljito razmislil o svojem življenju.

Končno je prispel v Sveto deželo. Hodil je po krajih, kjer je učil Jezus. Želel ga je posnemati in ljudem oznanjati Božjo besedo. Toda kmalu je moral zapustiti Jeruzalem, saj muslimani romarjem niso dovoljevali ostajati dlje časa v tem svetem mestu. Vrnil se je v Španijo.

Oznanjevalec

Tudi v domači deželi je poskušal ljudem govoriti o Jezusu, a je hitro spoznal, da mu manjka teološkega znanja. V mladosti ni preveč cenil učenja, zdaj pa je sedel v šolske klopi skupaj z dvajset let mlajšimi fanti in se začel učiti latinščine. Učenje je bilo zanj trd oreh, vendar je vztrajal.

Čeprav ni bil duhovnik, so ljudje k njemu prihajali na duhovne pogovore. Dajal jim je duhovne vaje in jih opogumljal na poti za Jezusom. Njegovo delovanje nekaterim ni bilo všeč. Večkrat se je moral zagovarjati, zaradi oznanjevanja je pristal celo v zaporu.

Družba Jezusova

Leta 1528 je odšel na študij v Pariz. Tam je med drugim srečal poznejša svetnika Petra Fabra in Frančiška Ksaverja. Dne 15. avgusta 1534 je skupaj s šestimi prijatelji naredil zaobljubo čistosti in uboštva. To je bil začetek novega cerkvenega reda, ki so ga pozneje imenovali Družba Jezusova.

Ignacij si je želel znova obiskati Jeruzalem. S prijatelji je odšel v Benetke. Med dolgotrajnim čakanjem na ladjo so pomagali bolnikom, veliko molili in prejeli mašniško posvečenje. Po enem letu so se odločili, da gredo k papežu v Rim.

Dne 27. septembra 1540 je papež priznal in potrdil pravila novega reda – Družbe Jezusove. Za prvega predstojnika, ki se imenuje general, je bil izvoljen Ignacij. V naslednjih letih je pisal redovna pravila ter se zavzemal za reveže, bolne in druge, ki so bili odrinjeni in potrebni pomoči.

Člani Družbe Jezusove, ki jih poznamo po imenu jezuiti, so se razkropili po vsem svetu. Ignacij je ostal z njimi povezan preko pisem, ki so včasih potovala tudi po več mesecev ali celo let. Ohranilo se je skoraj sedem tisoč Ignacijevih pisem.Ilustracija: Ana Razpotnik Donati

Več s peresom kot z mečem

Ignacij je do konca življenja ostal v Rimu. Ko se je oziral na svojo življenjsko pot, je ugotavljal: »Več sem v življenju dosegel s peresom kot z mečem, čeprav sem na začetku mislil, da to ni mogoče. Ampak Bogu je vse mogoče.« Umrl je 31. julija 1556. Takrat je bilo po svetu že več kot tisoč jezuitov.

»Več sem v življenju dosegel s peresom kot z mečem, čeprav sem na začetku mislil, da to ni mogoče. Ampak Bogu je vse mogoče.« (sveti Ignacij Lojolski)

Jezuiti so prišli v Slovenijo že leta 1597. Danes so dejavni na mnogih področjih: vodijo duhovne vaje in misijone po župnijah, spremljajo zakonce, družine, mlade in ljudi v stiskah. Nekaj jih je v misijonih. V Rimu deluje svetovno znani umetnik p. Marko Ivan Rupnik, ki je s sodelavci naredil številne mozaike.

Prispevek je bil objavljen v Mavričnem zabavniku, poletni izdaji revije Mavrica.