Zavetnik: Zavetnik bodočih mater.

Atributi: beraška malha in palica pred križem.

21. oktobra 1951 ga je papež Pij XII. razglasil za svetnika.

Ignacij se je rodil leta 1701 v Laconiju na Sardiniji. Kot otrok je pasel stričevo in očetovo živino. Pri osemnajstih letih je hudo zbolel in se zaobljubil, da bo odšel v samostan, če ozdravi. Po dveh letih je ozdravel, vendar ga je na zaobljubo spomnil šele padec s konja. Vstopil je v kapucinski samostan v glavnem mestu Sardinije, Cagliari. Od leta 1736 je petinštirideset let pobiral bero za svoj red. Imel je dar prerokovanja, pripisujejo pa mu tudi čudežne ozdravitve.

Umrl je star osemdeset let. V kapucinskem samostanu je portret, ki ga je narisal Francesco Massa še za časa Ignacijevega življenja. Prikazan je z beraško malho in palico pred križem.
Ignacij, ki je kot otrok in mladenič pasel živino svojega očeta, se je že v mladih letih rad postil in vsak dan hodil k sveti maši. Pa je bil kasneje kljub temu tudi zanj potreben padec s konja, da je resno vzel svojo zaobljubo in vstopil v kapucinski samostan. V redu je kar petinštirideset let pobiral bero in pri tem postal pravi ljudski misijonar in čudodelnik. S svojo skromnostjo in preprostostjo si je pridobil naklonjenost in spoštovanje vseh krogov. Ob razglasitvi za svetnika je zato papež Pij XII. izjavil, da je ta njegov svojevrstni apostolat »obrodil sadove, ki bi mu jih lahko zavidali vsi slavni pridigarji«.
Sveti Ignacij Lakonijski, kapucinski brat, mistik.




Ime: Njegovo krstno ime je Vincencij, redovno pa Ignacij. Vincencij v latinščini pomeni: »zmagujoč, zmagovalec«, Ignacij pa izhaja iz latinskega imena Ignatius, ki ga povezujejo z besedo ignis »ogenj«.

Rodil se je 17. decembra 1701 v Lakoniju na Sardiniji v Italiji,

umrl pa 11. maja 1781 v Cagliariju na Sardiniji.

Družina: Bil je najstarejši izmed devetih bratov in sester v družini skromnega kmeta Matija Peisa Cadella in Ane Marije. Bili so revna, a zelo verna in pobožna družina.

Skupnost: Pri osemnajstih letih je hudo zbolel, zato se je zaobljubil, da bo šel h kapucinom, če bo na Marijino priprošnjo ozdravel. Ko se je to res zgodilo, je na obljubo pozabil, a jo kasneje v novi nevarnosti izpolnil. Znotraj frančiškanskega reda imamo danes tri redove; moški se deli na tri veje: frančiškani, minoriti, kapucini. Ženski red so klarise, tretja veja pa je laiški, Frančiškov svetni red in samostanski tretji red.

Zavetnik: Kot zavetniku se mu priporočajo bodoče matere.

Kreposti: Bil je človek molitve, saj je, četudi utrujen po napornem dnevu, vsak večer še ure in ure preklečal pred tabernakljem. Ko je nabiral miloščino, je s svojo preprosto, odkrito in prijazno besedo misijonaril med preprostim, neukim in zapuščenim ljudstvom.

Sposobnosti: Bog ga je obdaril s številnimi izrednimi darovi, ki jih je uporabljal v blagor drugih. Imel je sposobnost videti ljudem v srce, gledal je v prihodnost, ozdravljal bolnike in delal čudeže. Zato ga prištevajo med velike čudodelnike in mistike Cerkve.

Upodobitve: Znan je portret, ki ga je še za časa njegovega življenja naslikal slikar Francesco Massa; kaže Ignacija z beraško malho in palico pred križem. Znane so še številne druge njegove upodobitve, na katerih je prikazan v skromni meniški kuti, največkrat kleče pred Marijo ali pri pobiranju miloščine.

Goduje: 11. maja.

Beatifikacija: Papež Pij XII. ga je 16. junija 1940 razglasil za blaženega, za svetnika pa 21. oktobra 1951.

Grob: Pokopan je v kapucinski cerkvi v Cagliariju.

Misel: »Vsa njegova osebnost je izžarevala čudovito serafinsko ljubezen.« (papež Pij XII.)