Danes, 31. julija, bodo jezuiti po vsem svetu sklenili jubilejno Ignacijevo leto. Začelo se je 20. maja 2021, ko so se spomnili, kot so zapisali, na »zelo nenavaden dogodek«: na ta dan je bil v Pamploni ranjen Ignacij Lojolski. Dogodek je spremenil njegovo življenje in bil povod za ustanovitev Družbe Jezusove. V jubilejnem letu pa so se spomnili še enega pomembnega dogodka: 22. marca je minilo 400 let, odkar je Cerkev Ignacija razglasila za svetnika. O poslanstvu jezuitov danes smo se pogovarjali s provincialom slovenske Družbe Jezusove p. Miranom Žvanutom.

Po čem v sodobnem svetu prepoznamo jezuita?

Ignacij si je želel, da smo jezuiti možje molitve, da se trudimo uresničevati svoje življenje v večjo Božjo slavo. S to držo naj bi pomagali tudi drugim, da spoznajo Kristusa in se zavedajo, da so ljubljeni, da niso osamljeni sredi tega sveta. Zato jezuiti pogosto vstopamo v tisti del družbe, ki je ranjen in nemočen, kar se kaže na področju dela z odrinjenimi iz družbe, begunci, ranjenimi z globokimi notranjimi ranami in zapuščenimi. Zato je tudi poudarek v eni od preferenc Družbe Jezusove, da hodimo skupaj z ubogimi, izključenimi iz sveta in ranjenimi v lastnem dostojanstvu. Seveda pa jezuiti ne delamo samo na tem področju in težko bi našli dejavnosti, kjer nismo prisotni, saj smo na takšen ali drugačen način vpeti v življenje. Je pa naše delo vedno povezano s kontemplacijo, torej prežeto z molitvijo in stalnim razločevanjem.

Izzivov je veliko, predvsem, kako prinesti ljudem veselje do življenja in ljubezen do Kristusa.

Kje pa je mesto Družbe Jezusove v Cerkvi? Kje se posebej zazna Ignacijev magis?

Mesto Družbe Jezusove naj bi bilo med ljudmi: v spoznavanju njihovih preizkušenj, stisk, težav in iskanju rešitev, predvsem pa v čutenju in bližini človeku. Ignacij je želel, da smo tam, kjer nas Cerkev najbolj potrebuje, potreb pa je veliko tako na socialnem, kulturnem, znanstvenem in duhovnem področju. Paleta dejavnosti je široka. Vrhovni jezuitski predstojnik p. Arturo Sosa lepo pravi: »Za jezuita redovnika je veljavno kakršno koli delovanje, ki služi udejanjanju Jezusove besede.« Skratka, poslani smo, da oznanjamo Kristusa v vseh porah družbe. Ignacijev magis se zazna tam, kjer presegamo neko povprečje, predvsem naj bi bilo to vidno v večji gorečnosti za Kristusa, večji osebni navezanosti nanj in na njegovo Cerkev.

Kaj iz Ignacijeve duhovne zapuščine je danes še posebej aktualno?

Izpostavil bi duhovne vaje, ki so vir vsakega jezuitskega delovanja. Vedno smo v skušnjavi aktivizma in marsikdaj izgubimo tla pod nogami, ker preprosto pozabimo na molitev. Ignacij je želel, da jezuiti vsako leto opravimo duhovne vaje v tišini, hkrati pa, da tudi mi delimo svojo izkušnjo duhovnih vaj naprej, tako kot jo je Ignacij. V njih si je želel, da človek premaga samega sebe in uredi svoje življenje, ne da bi se odločal po kakršnem koli neurejenem nagnjenju. Torej gre za iskanje notranje svobode, ki je pogoj za razpoložljivost in odprtost jezuita.

Vse v večjo Božjo slavo je seveda temelj in vodilo Družbe Jezusove. V začetku knjižice duhovnih vaj je Ignacij zapisal: »Človek je ustvarjen, da slavi in časti Boga, našega Gospoda, in mu služi ter tako reši svojo dušo. Drugo na zemlji pa je ustvarjeno za človeka, da mu pomaga doseči cilj, za katerega je ustvarjen.« Torej jezuit mora najprej graditi na osebnem odnosu z Bogom v vsakodnevni molitvi, zakramentih in eksamnu, šele ko je temelj postavljen in trden, lahko gradimo in ustvarjamo naprej.

Ignacijev magis se zazna tam, kjer presegamo neko povprečje, predvsem naj bi bilo to vidno v večji gorečnosti za Kristusa, večji osebni navezanosti nanj in na njegovo Cerkev.

Kakšen čas živite slovenski jezuiti? Na katerih področjih konkretno uresničujete Ignacijevo »karizmo«?

Slovenska provinca ima trenutno 51 jezuitov, imamo pa še nekaj slovenskih jezuitov, ki so člani drugih provinc. To so slovenski jezuiti, ki že več let živijo in delujejo v tujini, zato so postali člani tamkajšnjih provinc.

V Sloveniji se zelo posvečamo vodenju duhovnih vaj in duhovnemu spremljanju. Aktivni smo v družinski pastorali, pri delu s pedagogi, z razporočenimi, zlorabljenimi, begunci, v študentski pastorali, skrbimo za štiri župnije: dve v Ljubljani, eno v Mariboru in eno v Radljah ob Dravi, velik poudarek dajemo tudi umetnosti, delu s skavti, z mladimi, imamo pa tudi knjižno založbo.

Izzivov je veliko, predvsem, kako prinesti ljudem veselje do življenja in ljubezen do Kristusa. Smo družba, ki jo poleg razdeljenosti mučijo razne oblike zasvojenosti in odvisnosti, v katero človek hitro pade v paničnem iskanju navidezne svobode. Ignacij pa nam odkriva pot do notranje svobode, ki pušča v človeku mir in veselje in izziv je gotovo, kako v ljudeh vzbuditi željo po tej svobodi in jih pripeljati do notranjega veselja. Težavo vidim tudi v tem, da nas egoizem velikokrat zapre v prostor, kjer bi radi vse reševali sami, žal pa nimamo dovolj moči. In tu moramo prinesti ljudem Kristusa, ki vstopa z upanjem, ljubeznijo in z novim življenjem, kar je tudi moto Ignacijevega leta, ki se prav te dni izteka: Videti vse novo v Kristusu.