Zavetnik: proti bolečinam v grlu

Odkod je bil in kakšna je bila njegova mladost, ni znano. Če je bil doma v Antiohiji, je v mladih letih utegnil videti apostola Petra in Pavla. Po poročilu sv. Hieronima pa naj bi bil učenec apostola Janeza. Bil je antiohijski škof ob prehodu v drugo stoletje, po zanesljivem izročilu tretji škof na tem sedežu, če štejemo apostola Petra za prvega. Evzebijeva kronika stavi Ignacijevo škofovanje med prvo leto vladanja cesarja Vespazijana (69-79) in deseto leto cesarja Trajana (98-117). Da je umrl mučeniške smrti za cesarja Trajana, je gotovo, leta pa ni mogoče določiti.

Ignacija, ki je imel tudi ime Teoforos, to je Bogonosec, prištevamo med apostolske očete. Ne samo zato, ker je morda še katerega izmed apostolov osebno poznal, temveč predvsem zato, ker je eden najodličnejših mož, ki so na apostolskem temelju mlado Cerkev dalje zidali in utrjevali. Ignacij ni bil samo steber mlade Cerkve, ampak je s svojim zgledom in s svojimi pismi stoletja v naše dni vnemal srca ljudi za krščansko vero. Ohranilo se je samo sedem pisem iz njegove pisateljske zapuščine.

Vodstvo Cerkve v Antiohiji ni bilo lahko, ker so v njej živeli kristjani iz judovstva, ki so se oklepali starozaveznih navad, ter kristjani, ki so prišli iz poganstva in se zavedali, da jih te navade ne vežejo (Apd 15). Nove skrbi mu je prineslo preganjanje kristjanov pod cesarjem Domicijanom in kasneje pod cesarjem Trajanom. Takrat so prijeli Ignacija in ga zaradi njegove vere klicali na odgovor. Spremstvo desetih vojakov, ki jim sam pravi »leopardi«, ga je odvedlo v Rim, kjer so ga v amfiteatru raztrgale zveri. Boječ se, da bi rimski kristjani preprosili cesarja, naj ga pomilosti, jim je vnaprej med drugim pisal:

»Pustite me, da bom hrana zverem, po katerih lahko pridem k Bogu. Zrno božje sem in zobje zveri me zmeljejo, da bom čist kruh Kristusov ... Nič mi ne bo koristil ves svet, nič kraljestvo tega sveta. Bolje je zame, da umrjem v Jezusu Kristusu, kakor da kraljujem nad vso zemljo.«

Goduje 17. oktobra.