Knjiga ni zgolj poučno čtivo, ki bralcu predstavi blišč in bedo mesta v različnih časovnih obdobjih, ampak je predvsem pripoved o njegovi nemirni in skrivnostni duši.

Milanka Trušnovec je v sodelovanju s področnimi uredniki oblikovala kolaž, ki skozi preplet proze, pesmi in bajk, zgodovinskih zapisov, pravnih besedil in spominov pripoveduje o teminah podzemlja in belini idrijskih čipk, o žalostnih usodah rudarjev in iznajdljivosti novih generacij, o žlikrofih, Perkmandeljcu in Vesaniji, ki še vedno stoji na vrhu čarobne gore.

Duh Idrije v kronološkem sosledju

V Idrijski knjigi najdemo velika imena slovenske kulturne zgodovine, pa tudi nadarjene umetnike mlajše in srednje generacije, ki s pronicljivimi zapisi in tudi humorjem dokazujejo, da mesto tudi kulturno živi.

Knjiga je preplet žanrsko, vsebinsko in slogovno raznovrstnih besedil, ki zrcalijo ali zasledujejo duha mesta v kronološkem sosledju.

V Idrijski knjigi so predstavljene nekdanja in današnja knjižna slovenščina ter prepoznavno pojoče narečje tega kraja.

Zapisi so ohranjeni v izvorni obliki z minimalnimi pravopisno-oblikovnimi posegi. Iz njih se Idrijo vidi, sliši, vonja, otipa in okuša.

Cerkev sv. Barbare v Idriji so spomladi 1945 med bombardiranjem uničila angleška letala. Prazen prostor na mestnem trgu, kjer je do uničenja stala cerkev. FOTO: Ivo Žajdela

Škafar, ki je odkril srebrno svetlikajočo se snov

Če bi leta 1490, kot pravi legenda, neki škafar, izdelovalec lesenih posod iz Idrije, ne odkril srebrne svetlikajoče se snovi, ki naj bi se čez noč nakapala v njegovo posodo, bi bila usoda mesta na severozahodu Slovenije gotovo drugačna.

Ujeta v majhni kotlini na stičišču predalpskega in dinarskega sveta je bila Idrija dotlej slabo poseljena, kmalu po zgodovinskem odkritju pa je postala pomembno gospodarsko in kulturno središče dežele.

Pod jurisdikcijo štirih različnih držav je rasla in se širila, danes pa velja za pravi biser na svetovnem zemljevidu kulturne dediščine.

Staro arabsko besedilo pripoveduje o živem srebru, da je mrzlo in mokro, in da je Bog naredil iz njega vse kovine, zato je njihovo počelo.

V zgodbi v tej knjigi se je živa srebrnina natekla v škaf in odprl se je podzemni labirint s petnajstimi obzorji, zarežalo je žrelo, zazevalo je brezno, ki je goltalo knape in pljuvalo cekine, mestu in svetu, zlasti svetu.