Če skoraj vse sodobne filozofske usmeritve soglašajo, da je že sedaj in bo v prihodnje še toliko bolj prav vprašanje identitete središčno, pa se osrednja slovenska kultura, ki je bila v preteklosti ustvarjalka in nosilka narodove istovetnosti, nanj, kot je ugotavljalo simpozijsko izhodišče, sploh ne odziva. Izziv, naj to vendarle stori, so ji s posvetom v Slovenski matici postavili izključno zamejski in zdomski misleci, saj ti ta vprašanja doživljajo in premišljujejo dobesedno na vsakdanji ravni, kar so potrdili številni nastopi. Omenimo v tem poročilu dva. O posvetu bomo sicer poročali tudi v tiskani Družini.

Ko subkultura postane »elita«

Posvet je uvedel nastop njegovega osrednjega organizatorja Andreja Lokarja. Zanj je izredno pomembno, da se o identiteti kot o »ključnem filozofskem vprašanju 21. stoletja« govori v slovenski prestolnici, ne le zaradi tega, ker se v Ljubljani o teh vprašanjih tako rekoč ne govori, temveč zlasti zato, ker številnih pojavi, ki gredo v smeri »radiranja« slovenske identitete, izvirajo prav od tod. Na položaj visoke kulture, ki je v preteklosti ustvarila slovensko istovetnost, se je namreč (v institucionalnem in ekonomskem smislu) povzpela subkultura, ki jo je Lokar označil za dediščino razkrajanja nekdanje socialistične države: balkanoidna mladostniška skvoterska suicidalna subkultura, ki jo med drugim ponazarja t. i. »metelkarstvo«.

Seveda bi lahko bila ta subkultura zanemarljiva in obrobna, toda kadri, ki izhajajo iz nje, so ta čas vodilni ljudje v slovenski kulturi na vseh ravneh: vodijo založbe, gledališča, kinematografijo, televizijo, medije, izobraževanje, državno kulturniško uradništvo … 

Naša naloga je, da se temu postavimo po robu z ustvarjalnostjo, z neke vrsto notranjo duhovno revolucijo in tudi s političnim delovanjem. (Andrej Lokar, pobudnik simpozija)

S te elitne pozicije zdaj vsiljujejo svoj vzorec, ki gre v smeri uničevanja slovenskega duha in kulture, pri tem pa dobivajo oziroma si delijo ogromna javna sredstva za produkcije, ki so pogosto ničeve; pri tem se s svojega privilegiranega položaja skušajo prikazati kot izraz ljudskih množic, za katere sploh ne vemo, kdo in kje so, vsekakor pa niso tradicionalno zakoreninjene v nacionalnem telesu. 

Pobudnik simpozija Andrej Lokar. FOTO: Tatjana Splichal

Kako iz tega položaja? Krizo, ki jo je vede ali nevede povzročila visoka kultura, lahko po Lokarjevem prepričanju reši zgolj visoka kultura, zato njegov poziv: »Naša naloga je, da se temu postavimo po robu z ustvarjalnostjo, z neke vrsto notranjo duhovno revolucijo in tudi s političnim delovanjem.«

Celoten posvet je dostopen v spodnjem videu.

Politična razsežnost istovetnosti

»Kako je z 'zamejsko' identiteto na volitvah?« je bilo vprašanje, ki (si) ga je z naslovom svojega predavanja zastavil tržaški publicist Ivo Jevnikar. V izhodišče je postavil aktualno zgodbo o hudem volilnem porazu, ki ga je na nedavnih občinskih volitvah v Trstu doživela slovenska zbirna, etnična stranka Slovenska skupnost (SSk) – ta stranka, ki je zrasla iz t. i. demokratičnih, torej nekomunističnih skupin, je namreč prvič po drugi svetovnih vojni izgubila zastopnika v (nekoč 60-, danes 40-članskem tržaškem občinskem svetu v Trstu (na drugi strani pa so bili na listi pretežno levičarske Demokratske stranke po dolgem času izvoljeni kar trije Slovenci).

Med predavanjem tržaškega publicista Iva Jevnikarja. FOTO: Tatjana Splichal

Kaj pomeni to volilno razočaranje za zagovornike samostojnega slovenskega političnega nastopanja? Ivo Jevnikar ugotavlja, da gre za zaskrbljujoč trend: »V soočenju med vizijo, da mora biti manjšina tudi v politiki subjekt, da mora izkazovati svojo identiteto tudi kot skupnost tam, kjer se odloča o skupnih zadevah, in vizijo, da se je treba vključevati v vsedržavne stranke in si v njih ter z njihovo pomočjo prizadevati za pravice slovenskega prebivalstva, hudo nazaduje podpora zamisli o skupni, na narodni osnovi temelječi politični grupaciji, ki se potem seveda povezuje tudi z drugimi in se bori tudi za splošne interese v družbi, vendar pri tem vedno upošteva ne le potrebe posameznikov, temveč tudi interese narodne skupnosti kot take.«

»Nekatere manjšinske pravice namreč uživamo kot skupnost,« je prepričan Jevnikar, »ne kot posamezniki, od javnih napisov do šol, varstva teritorija, podpore ustanovam in podobno. Posameznikova identiteta je tu vraščena v skupinsko identiteto. Saj podobno razmišljajo tudi športna in kulturna društva pa zlasti krovni organizaciji (Svet slovenskih organizacij in Slovenska kulturno gospodarska zveza). Tudi zahteva po zagotovljenem ali močno olajšanem zastopstvu v parlamentu izhaja iz teh predpostavk, vendar o konkretni uresničitvi te pravice v manjšini ni soglasja. Zakaj bi le na političnem področju ne veljalo, da moraš imeti prostor, v katerem razmišljaš o družbenih razsežnostih ohranjanja svoje identitete ter sam določaš pot, ki bi jo rad prehodil?«

A ta dilema, ki se je nazorno kazala denimo v tem, kako so se na tržaških občinskih volitvah slovenska imena pojavila na skorajda vseh 21 kandidatnih listah (»Popolna razpršenost in nepovezanost! Južni Tirolci takih pojavov skoraj ne poznajo,« je opozoril Jevnikar), seveda ni edina v manjšinski narodni skupnosti, pa tudi v zdomstvu ne. Tu so še vprašanja, kot je denimo to, ali ima za ohranjanje in krepitev identitete večji pomen jezik ali zavest (pisatelj Boris Pahor npr. poudarja, da zavest, drugi pravijo, da vendarle jezik, kar pa v okviru t. i. multikulturnosti neko skupnost iz narodne krči le na jezikovno). Jevnikar je opozoril še na demografijo kot bistven element, ki vpliva na identiteto – Slovenci v Italiji namreč nazadujejo tudi zaradi negativne demografske krivulje in izseljevanja mladih.

Zato smo tudi tako navezani na stike z ostalimi deli slovenskega naroda na čisto vseh ravneh, od glavnine svojega naroda pa pričakujemo, da nam je s svojo jasno identiteto in trdno narodno zavestjo, a tudi uspešnostjo in modrostjo v zgled in oporo. (Ivo Jevnikar, tržaški publicist)

Kako torej ravnati? Tržaški publicist je opozoril na tri elemente, ki so potrebni, da se manjšina ohranja in raste, to so: lastna volja do življenja; povezanost z matičnim narodom; naklonjenost ali vsaj ne-sovražnost večinskega naroda. »Zato smo tudi tako navezani na stike z ostalimi deli slovenskega naroda na čisto vseh ravneh, od glavnine svojega naroda pa pričakujemo, da nam je s svojo jasno identiteto in trdno narodno zavestjo, a tudi uspešnostjo in modrostjo v zgled in oporo,« je ob tem dejal Ivo Jevnikar.