Klasično načelo identitete pravi, da je vsako bitje samemu sebi enako (A = A), to je, da je vsako bitje to, kar je (vrstna istost), in ta, ki je (številčna istost), in ne nekaj drugega ali kdo drug. Intimno je vezano na načelo neprotislovnosti, po katerem nobena stvar ne more hkrati in v istem oziru biti in ne biti. Prav tako je identiteta temeljni kamen pojma razlike. A ne more ne biti A, zato tudi ne more biti B (ki je ne-A). To omogoča, da sta A in B različna. Če torej obstajajo identitete, obstajajo razlike.

Ob tem pa slišimo – zlasti dandanes v postmoderni družbi, v kateri je identiteta v očitni krizi – marsikatere ugovore, ne le teoretične, temveč predvsem »moralne« vrste: če biti A pomeni ne biti B, potem nastane med A in B neka neizogibna oddaljenost, menijo. B postane torej za A nekaj tujega, nekaj čudnega; na podlagi tega naj bi se A utrdil kot A ravno v ločitvi od B ali pa celo v neki zavrnitvi, odrekanju ali morebitnem nasprotovanju B. Potemtakem bi se na podla...