Marija je bila prva Slovenka na osemtisočaku (Broad Beak, 1986), skupaj z Andrejem pa sta štiri leta po tistem postala prvi zakonski par na svetu, ki je stal na Everestu. A ob vseh uspehih na odpravah se njuna izjemnost pokaže še nekje drugje. Več kot štiri desetletja sta neločljivo povezana drug z drugim (ne le z alpinistično vrvjo). 

Gore so njun skupni poligon, a doživljata jih v odnosu z Bogom, kljub ovinkom in preizkušnjam. Ko je pred petimi leti Andrej prejel najprestižnejše alpinistično priznanje na svetu – zlati cepin za življenjsko delo, je to predanost strnil v javni zahvali Bogu (»brez Njega me danes ne bi bilo tukaj«) in ženi Mariji (»zaslužna je vsaj za polovico zlatega cepina«).

Mene je Bog pravzaprav z gorsko lepoto sploh poklical v alpinizem, ker me je lepota sama navduševala že iz doline, ko sem gledal hribe.

Človekovo srce načrtuje svojo pot, a Gospod vodi njegove korake. S tem stavkom se začne knjiga Kristali sreče. Gore so za marsikoga, tudi za marsikatero verstvo, svet kraj. Kakšno izkušnjo imata s tem vidva – ali je človek v gorah res bliže Bogu kot v dolini?

Andrej: Mislim, da se človek veliko laže Bogu približa že samo, če gre v naravo. Tam se vse umiri in se lahko tudi sam umiri od tega hitrega, ponorelega sveta. Gore tudi fizično segajo v nebo. Po mojih izkušnjah se človekovo razmišljanje z veliko višino spremeni. Manj je kisika in možgani delujejo drugače, počasneje. Človek v tistih krajih, sploh ko je sam, dobi občutek, da je bliže Bogu. Mene je Bog pravzaprav z gorsko lepoto sploh poklical v alpinizem, ker me je lepota sama navduševala že iz doline, ko sem gledal hribe. Ko pa sem bil pa enkrat tam, je bilo to ... vauu, neprecenljivo. In zdi se mi, da je tako še vedno.

V gorah slej ko prej začneš razmišljati, kako je mogoče, da je vsa ta lepota zdaj tukaj in pred teboj. In v vsaki situaciji je malo drugačna.

Kako gora in njena samotnost nagovarja žensko srce?

Marija: Sama vero razumem kot odnos med človekom in Bogom. Ko je Jezus rekel, kjer sta dva zbrana v mojem imenu, sem jaz med njima, ni določil kraja, kjer to je. Je pa zagotovo gorsko območje tisto, ki bolj odpre srce za ta odnos. V gorah slej ko prej začneš razmišljati, kako je mogoče, da je vsa ta lepota zdaj tukaj in pred teboj. In v vsaki situaciji je malo drugačna ... Če si dovolj pogumen, začneš razmišljati tudi o tem, da za to lepoto mora nekaj stati. Oziroma zdaj vem, da je to Nekdo. To je tako kot dobra pesem, ki jo slišiš po radiu – zadaj je nekdo, ki jo je zapel. Želiš si ga videti in spoznati. Lepota, samota, težave, trpljenje, napori, … v gorah – vse to prispeva, da se zamisliš nad smislom življenja.

Oba sta bila vzgojena v krščanski veri. Kako je na vaju – takrat sta bila še mlada – vplivalo srečanje z drugimi verstvi na odpravah? To so bile vzhodne religije, budizem, hinduizem, … marsikaterega popotnika, turista v hipu navduši njihova duhovna tradicija.

Andrej: Priznati moram, da sem bil majčkeno zbegan, ko sem videl, da so ljudje tam resnično verni. Ker takrat še nisem toliko razmišljal o Bogu in veri kot zdaj. Ko smo šli čez Ledeni slap (op. labirint majavih serakov in ledeniških razpok na ledeniku Khumbu), kjer je zelo nevarno, so šerpe ves čas molili. Mene se je to dotaknilo. Nikoli pa si nisem bil na jasnem, kako »naš« Bog gleda nanje in na »njihovega« boga. To me je begalo. Sem pa njihovo vero vedno zelo spoštoval, ker se mi je zdelo, da si zaslužijo spoštovanje. Tako kot jaz, ki verujem v »drugega« Boga. Ni me pa to tako prevzelo, da bi rekel: njihova vera je boljša kot naša. Veliko stvari sem tudi prebral, o budizmu sploh, ki je v Himalaji najbolj razširjen. Dolgo časa sem bil prepričan, da sta hinduizem in budizem zelo miroljubni veri. Pozneje sem ugotovil, da so vere večinoma vse miroljubne. Tisti pa, ki jih izkoriščajo, so si povsod podobni v tem, da vero izkoristijo za svoje namene.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Božje okolje (03/2023).