November s svojimi prazniki povezuje zemljo z nebom. Začnem trdno na tleh z dnevoma spomina na umrle – praznikoma vseh svetih in vernih rajnih. Za nas verujoče sta to pravzaprav dneva veselja in upanja. A kljub temu predstavljata opomin, da ima življenje na tem svetu svoj konec. 

Prav zato je hvaležnost zahvalne nedelje toliko bolj na mestu. Nič ni samo po sebi umevno. Danes lahko sem, jutri pa me ni več. Danes lahko še živim v miru; ne vem, če bom jutri še lahko. Pavlovo navodilo, naj se v vsem zahvaljujem Gospodu (prim. Ef 5,20; Flp 4,6), pravzaprav ni enostavno. Na misel mi pride ena meni najljubših uglasbitev Psalma 145 Vendelina Špendova: Vsak dan ti hočem prepevati hvalo (MSO 34b). Hvaležnost je odločitev in pogosto jo moram zavestno iskati.

Hvaležnost je odločitev in pogosto jo moram zavestno iskati.

Zadnje čase mi od vsega največ pomeni mir in ne glede na moja prizadevanja ga lahko v trenutku skali nešteto stvari. Življenje me pogoltne: ne morem se načuditi, kako se lahko zborovodstvo, ki mi praviloma prinaša toliko veselja in zadovoljstva, vedno znova obrne v težko breme. A vztrajam, ker vztrajajo tudi pevci in vsako leto pride kdo na novo. Tudi sestavljanje mašnih programov mi predstavlja posebno veselje, čeprav jih prepogosto sestavljam kar med mašo. Potem včasih pride kdo do mene s pohvalo, zahvalo …

Naučila sem se že, da se je treba ustavljati; mnogim privlačnim in tudi kakovostnim stvarem obrniti hrbet, če želim ohranjati svoj mir. Mnogokrat se težko odločim, saj me veseli ogromno stvari. A moram izbrati. Bolj ali manj to počnemo vsi, zato razumem, da se nekateri dobri pevci ne morejo odločiti za sodelovanje v zboru. Prav zato so toliko bolj dragoceni tisti, ki pridejo.

Naučila sem se že, da se je treba ustavljati; mnogim privlačnim in tudi kakovostnim stvarem obrniti hrbet, če želim ohranjati svoj mir.

V pustem novembru sem hvaležna, da smo v zboru drug drugemu na voljo. Da se bolj ali manj redno srečujemo na vajah. Hvaležna sem za vse ljudi, ki cenijo naše petje in vse trenutke, ko skupaj z angeli in nadangeli, z vsemi nebeškimi zbori prepevamo hvalnico Njegovemu veličastvu. Veselim se naših skupnih srečanj in se priporočam zavetnici cerkvenih glasbenikov: sveta Cecilija – prosi za nas!

Članek je bil objavljen v reviji Cerkveni glasbenik (4/2023).