Druga septembrska nedelja je v vasico Podlesje, v javnosti bolj poznane po starem kočevarskem imenu Ferdreng, znova pritegnila vse tiste, ki se zavedajo pomena ohranjanja zgodovinskega spomina na okoli 800 slovenskih žena, mater in deklet, za katere je ta del Kočevskega leta 1949 postal kraj hudega trpljenja, krivic in kršitev temeljnih človekovih pravic – in to večinoma zgolj zato, ker niso ustrezale »kalupu« komunističnih revolucionarjev, ki so tisti čas s številnimi nasilniki ukrepi utrjevali svoj oblast.

»Dolžni smo pripovedovati«

Letos je mašo za vse žive in mrtve taboriščnice, za njihove domače in prijatelje, ki so nekoč trepetali za njihova življenja, pa tudi za tiste, ki so se v Ferdrengu pregrešili zoper zaprte, ob somaševanju kočevskega župnika Damjana Štiha in dr. Rafka Valenčiča, ki je prišel s pevci zbora župnije Ljubljana – Trnovo, daroval dr. Janez Gril. V mašnem nagovoru je opisal, kako se je pred več kot 30 leti srečal s ferdrenško tragedijo skozi pripoved treh nekdanjih taboriščnic, matere in dveh hčera z Gorenjske. Ena od njih mu je večkrat dejala, da je odpustila tistim, ki so jo spravili v Ferdreng, in tudi tistim, ki so z njo tam tako grdo ravnali.

Odpuščanje kot osrednja misel Božje besede 24. nedelje med letom je bila rdeča nit Grilove pridige, saj »nam kaže pot, kako ljudje lahko premagamo človeško hudobijo in odpustimo drug drugemu, kar smo si hudega storili. Kdor to zmore, se iz zemeljskega dvigne v nebeško.« Prav nekdanje ferdrenške taboriščnice, ki so kljub strahotnih razmerah ohranile vero in zaupanje in tako tudi moč odpuščanja, so nam pri tem lahko vodilo: »Ve ste priče, da je Bog vedno z nami, najbližje takrat, ko je življenje najtežje. Kdor je to izkusil na lastni koži, ve, da je to res. To se vidi na vaših obrazih, v vaših očeh, to veje iz vaših besed in iz vaših odnosov do drugih, tudi do tistih, ki so vam povzročili tolikšno gorje in trpljenje. Hvala vam za vaš zgled!«

Odpustiti pa po pridigarjevih besedah ne pomeni pozabiti; nasprotno, »dolžni smo pripovedovati, kaj so nam naredili krivični ljudje ali sistemi. Za svoje početje bi morali odgovarjati tudi pred človeškimi sodišči. Občutek, da ne moreš ničesar spremeniti, čeprav krivica še kar traja, je zelo boleč. Človeka sili v zagrenjenost in sovraštvo. Nikar si tega ne dovolimo! Bolečine, razočaranja, prezir in zasramovanja izročimo v Božje roke in jih prepustimo njegovi sodbi. Le tako bomo lahko ohranili upanje. Božji mlini meljejo počasi, a na drobno, so vedeli naši očetje. In imeli so prav! Kdo med nami je pred dobrimi 30 leti mislil, da bo krivični komunistični režim propadel tako hitro, da si bomo pridobili svojo državo in se svobodno sprehajali po krajih trpljenja in preizkušenj, molili za žrtve in njihove storilce …«

Letošnja maša v Ferdrengu je zato po besedah dr. Janeza Grila zahvala Bogu za vse milosti, ki smo jih bili deležni v naših življenjskih preizkušnjah, »hkrati pa je tudi apel na slovensko javnost, na državo in Cerkev, na politične stranke in civilno družbo, na medije in druge oblikovalce javnega mnenja in družbene klime, da vsi naredimo vse, kar moremo, da bi bilo med nami več strpnosti in dobrohotnosti in manj sovraštva, obtoževanja in natolcevanja. Je hkrati povabilo, da bi se vsi zavestno odpovedali vsemu, kar ustvarja nove napetosti in poglablja stare delitve. Je zaveza, da bomo podpirali vse tisto, kar nas povezuje, kar prinaša upanje in odpira vrata v boljšo prihodnost. Ob 30. obletnici naše države si to vsi zaslužimo.«

Dr. Gril je zato verne ljudi povabil, da v ta namen veliko več molijo kot doslej, neverne rojake pa prosil, naj »v najbolj svetemu kotičku svojega srca gojijo lepe misli in želje«. Prepričan je namreč, da »skupaj zmoremo več, kot smo naredili doslej: boljše družbeno okolje in lepšo domovino, v kateri se bomo vsi čutili doma: sprejeti in ljubljeni, kljub razlikam, ki nas sicer delijo, a tudi bogatijo«.

Naš dolg do trpinčenih žensk

Zbrane je po maši nagovorila poslana Nove Slovenije v državnem zboru Iva Dimic. Sama je za to žensko taborišče prvič slišal od Lidije Drobnič, ki je bila v Fedrengu v internaciji že kot mlado dekle leta 1949. Tudi iz lastnih izkušenj torej ve, da gre za poglavje iz naše zgodovine, ki je v veliki meri ostalo neimenovano, izbrisano, potisnjeno v pozabo.

Njena ugotovitev je zato jasna: »Vsa ženska združenja in nevladne organizacije, kot so 8. marec, Ženski lobi in še bi jih lahko naštevala, niso nikoli obsodili izkoriščanja in zatiranja žensk zaradi njihovega spola, narodnosti, verske ali politične pripadnosti v času komunizma.« Od tod pa tudi spoznanje: »Ko bomo v Sloveniji vsi spoštovali dostojanstvo človeka in se vsi zavzemali za svobodo, varnost in pravičnost, bomo lahko govorili tudi o dogajanjih po 2. svetovni vojni in jih postavili v pravilen zgodovinski okvir. To je naš dolg do vseh tukaj trpinčenih žensk, pa tudi do prihodnjih rodov, ki bodo ohranjali ta spomin.«

Za politiko združevanja, ne izločevanja

Spiritus movens spominskih slovesnosti v Ferdrengu je nekdanja taboriščnica Lidija Drobnič. Letos se je v svojem nagovoru ne le ozrla v preteklost in v nesmiselno trpljenje, ki je bilo njej in drugim taboriščnicam naloženo kot »družbeno koristno delo«, temveč se je prav na podlagi spoznanj o teh krivicah kritično opredelila do aktualnih družbenih razmer, ki jih v veliki meri krojijo iz preteklosti podedovano privilegiji. To se kaže tudi ob soočanju s koronavirusno krizo: »Opozicija, predvsem levica na vsakem koraku nasprotujejo katerokoli odločitvi vlade, širijo neresnice in pošiljajo v svet ideološke pamflete o zatiranju medijev in uvajanju diktature. Po ulicah se pode trume kolesarjev in se ne zmenijo za protikoronske ukrepe vlade. Vse delovanja levice je namenjeno spodkopavanju legalne demokratične vlade v strahu pred izgubo privilegijev in finančnih virov. Vlada, ki je svoje delo prevzela v težkih razmerah, v času pandemije koronavirusa, se bori za vse državljane, da bi jim olajšala življenje. Njena politika je politika združevanja in ne izločevanja, vodi jo velika ljubezen do domovine in do družine.«

Kaj bi morali v takih razmerah storiti zavedni državljani? Odgovor Lidije Drobnič je jasen: »Naša temeljna dolžnost je podpirati tiste, ki zastopajo naše razmišljanje o državi, v kateri je na prvem mestu vladavina prava in dostojanstvo človeka. Ne pa da se ob vsakih volitvah zapodimo za novimi imeni, ki nimajo niti stranke, ampak so le lista posameznika in za katero skoraj nikoli ne poznaš njene politične usmeritve. Naučiti se moramo ljubiti domovino. Ne pozabimo, da so naši predniki skozi stoletja ohranjali vero in slovenski jezik in tako pomagali utemeljevati slovensko državnost, kulturo in moralno etična načela. Pomislimo, kakšno državo in sporočilo bomo zapustili našim naslednikom: deželo blagostanja ali deželo, ki se bori za svoj življenjski prostor?« Iz iskanja odgovora na to vprašanje je izhajal tudi njen sklepni poziv: »Ostanite dobri kristjani in odgovorni državljani!«

V nadaljevanju objavljamo celotna govora poslanke Ive Dimic in nekdanje taboriščnice Lidije Drobnič.

Iva Dimic: »Vaše trpljenje ni bilo zaman!«

Smo na kraju, ki ni zapisan v zgodovinskih knjigah in o katerem ne vemo veliko, pa vendar je bil ta kraj zapisan v vseh 800 srcih in mislih deklet, žen in meter ter njihovih družinah, ki so se leta 1949 pod prisilo znašle na tem kraju. Zaradi njih se je ime in namen tega taborišča Ferdreng ohranilo vse do danes. Sama sem prvič slišala za to žensko taborišče od gospe Lidije Drobnič, ki je bila tu v internaciji že kot mlado dekle leta 1949 in je tudi danes z nami.

Veliko lahko preberemo o tovrstnih taboriščih in zaporih po Sloveniji in svetu med drugo svetovno vojno in po njej. Vsa taborišča danes pričujejo o grozotah in zločinih, ki jih prinaša vojna in revolucija. Stojimo na kraju, ki je ostal neimenovan, izbrisan, potisnjen v pozabo, kakor tudi mnogi kraji po Sloveniji, v katerih ležijo neimenovani in izbrisani iz obličja zemlje.

Kljub temu da smo ponosni na samostojno državo Slovenijo, pa še danes ne zmoremo, morda pa tudi nočemo spregovoriti o tem kraju in trpljenju žensk.

Kar nekaj let po 2. svetovni vojni, leta 1949, so želeli utišati napredne, izobražene in kmečke ženske, pa tudi redovnice, ki so živele za vero in Boga. Nad zapornicami se je izvajalo prisilno delo, zaničevanja in vsakovrstna mučenja. Brez sodnih postopkov, z upravnimi odločbami zoper javni red in mir so bile poslane na prisilno delo, ki je trajalo od 15 do 27 mesecev. Vsebina prekrškov je bila različna, npr. sodelovanje in stiki z ljudmi zahodnih demokratičnih držav, delomrznost, čeprav so mnoge aretirali na delovnih mestih, članstvo v Marijini družbi in podobno (tako je pred leti spomine zapisala gospa Lidija Drobnič).

Velika večina prebivalcev Slovenije, med njimi tudi prebivalci Kočevskega, pa niso vedeli in še danes ne vedo za obstoj ženskega taborišča.

Vsa ženska združenja in nevladne organizacije, kot so 8. marec, Ženski lobi in še bi jih lahko naštevala, niso nikoli obsodili izkoriščanja in zatiranja žensk zaradi njihovega spola, narodnosti, verske ali politične pripadnosti v času komunizma.

Sama sem, lahko rečem, pripadnica mlajše generacije žensk. Nepredstavljivo se mi zdi prisilno delo, mučenje, zasliševanje, zastrahovanje in prisilna molčečnost. Komunizem pa je to početje opravičeval kot družbeno koristno delo.

Verjamem in naj na tem mestu povem in obljubim, da vaše trpljenje ni bilo zaman in da bo zgodovina morala o tem govoriti in zapisati. Mladi rod mora vedeti za grozote, ki jih je zagrešil komunizem.

Ponosna sem na vse pokončne ženske, ki so preživele to gorje, zatiranje, poniževanje, prisilno delo. Ponosna sem tudi na gospo Lidijo Drobnič, ki jo resnica o teh dogodkih tu v Ferdrengu zagotovo drži pokonci in ji vliva voljo in pogum, da o tem govori in piše.

Verjamem, da ko bomo v Sloveniji vsi spoštovali dostojanstvo človeka in se vsi zavzemali za svobodo, varnost in pravičnost, bomo lahko govorili tudi o dogajanjih po 2. svetovni vojni in jih postavili v pravilen zgodovinski okvir.

To je naš dolg do vseh tukaj trpinčenih žensk, pa tudi do prihodnjih rodov, ki bodo ohranjali ta spomin.

Naj vas spremlja Marijino varstvo!

Lidija Drobnič: »Naučiti se moramo ljubiti domovino«

Pred dobrimi tridesetimi leti smo se pripravljali na prvo slovesnost v Rogu. Ob neki priliki mi je takratni kočevski župnik Božidar Metelko zaupal, da je v nekdanjem taborišču Ferdreng že maševal v spomin na trpljenje deklet, žena in mater, ki so v njem opravljale tako imenovano družbeno koristno delo. Sveto mašo je nameraval darovati vsako leto. O tem dogodku in bodoči nameri smo se obveščale nekdanje taboriščnice od ust do ust in naslednje leto, pred tridesetimi leti, smo se prvič srečale svobodne v nekdanjem taborišču v zaprtem območju Kočevja. Tako vsako leto do danes.

Namen vsakoletnega srečanja ni toliko v Kalvariji, ki so jo doživljale taboriščnice, kot nesmisel dela, ki so ga opravljale in naj bi bilo tako imenovano »družbeno koristno delo«. Pred vsem pa, zakaj se je zgodil Ferdreng. To je bil čas po sporu s Sovjetsko zvezo in sprejema resolucije Informbiroja. Komunistični voditelji so ponovno iskali notranjega sovražnika. Našli so ga v delu prebivalstva, ki se ni strinjalo s komunistično diktaturo, s tisoči pobojev in preganjanjem kristjanov, z neštetimi brezni, polnimi pobitih nasprotnikov. Kot piš je završalo čez vso Slovenijo in julija 1949 se je v zaprtem območju Kočevja, v kraju Ferdreng, znašla ženska populacija. Okrog 800 po številu. V razna taborišča so odpeljali tudi na stotine fantov in mož.

Odpeljane smo bile s svojih domov z namenom družbene prevzgoje. Pričakovali bi delo, pomembno za družbo. V resnici je bilo delo, ki smo ga opravljale, prisilno delo. Bile smo za mrežo, v taborišču zaprtega tipa. Podnevi smo opravljale težka dela in se neštetokrat le s težavo premikale. Ponoči so nas napadale podgane, vsake pol ure so nas klicali v zbor, na povelje smo se morale uleči in dvigniti in to večkrat ponoviti. Starejše ženske tega niso zmogle, zato so bile tarča hujših pritiskov kot preostale. Vse trpljenje smo prestajale tiho, marsikatera solza je bila potočena na skrivaj. Vzeli so nam človeško dostojanstvo, niso pa nam vzeli vere in pričakovanja v pravičnejšo družbo.

Ne dolgo nazaj je o času komunistične diktature pri nas spregovorila evropska poslanka Tanja Fajon: »Ne smemo privoliti v poskuse, da bi stanje v Sloveniji med letoma 1945 in 1990 prikazovali enako kot v Sovjetski zvezi, Romuniji in Vzhodni Nemčiji.« Kje pa so se slovenski partijski voditelji učili veščin vladanja, preganjanja in pobijanja kot prav v Sovjetski zvezi? Znano pa je, da je janičar hujši od Turka. Še vedno nas prepričujejo, da je bil komunistični režim tako blag, da ni potrebno sprejeti resolucije o evropski zavesti in totalitarizmu, s katero je Evropski parlament obsodil fašizem, nacizem in komunizem. Naša država se je s to resolucijo le seznanila.

In kakšno je stanje v Sloveniji danes? Dobili smo vlado, ki nam zagotavlja spoštovanje demokracije, človekovih pravic in njegovega dostojanstva. Mnogi, premnogi še vedno občutijo strah in ne upajo povedati, kaj vse so v času komunistične diktature pretrpeli. Ustava Republike Slovenije v preambuli med drugim določa, da je samostojna Republika Slovenija nastala tudi zato, ker so bile v prejšnji državi kršene človekove pravice. Odločba ustavnega sodišča št. U-I-109/10-11 o poimenovanju ene od ljubljanskih ulic po Titu v obrazložitvi navaja, da se je razvoj demokracije skupaj s spoštovanjem človekovih pravic začel s prelomom s prejšnjo diktatorsko ureditvijo.

V nobenem osamosvojitvenem dokumentu ne piše, da je temelj nastanka Republike Slovenije prejšnja komunistična ureditev ali NOB.

Opozicija, predvsem levica na vsakem koraku nasprotujejo katerokoli odločitvi vlade, širijo neresnice in pošiljajo v svet ideološke pamflete o zatiranju medijev in uvajanju diktature. Po ulicah se pode trume kolesarjev in se ne zmenijo za protikoronske ukrepe vlade. Vse delovanja levice je namenjeno spodkopavanju legalne demokratične vlade v strahu pred izgubo privilegijev in finančnih virov. Vlada, ki je svoje delo prevzela v težkih razmerah, v času pandemije koronavirusa, se bori za vse državljane, da bi jim olajšala življenje. Njena politika je politika združevanja in ne izločevanja, vodi jo velika ljubezen do domovine in do družine.

Kaj pa smo storili kot državljani? Se zavedamo, da nimamo samo pravic, ampak tudi dolžnosti? Naša temeljna dolžnost je podpirati tiste, ki zastopajo naše razmišljanje o državi, v kateri je na prvem mestu vladavina prava in dostojanstvo človeka. Ne pa da se ob vsakih volitvah zapodimo za novimi imeni, ki nimajo niti stranke, ampak so le lista posameznika in za katero skoraj nikoli ne poznaš njene politične usmeritve.

Naučiti se moramo ljubiti domovino. Ne pozabimo, da so naši predniki skozi stoletja ohranjali vero in slovenski jezik in tako pomagali utemeljevati slovensko državnost, kulturo in moralno etična načela. Pomislimo, kakšno državo in sporočilo bomo zapustili našim naslednikom: deželo blagostanja ali deželo, ki se bori za svoj življenjski prostor?

Ostanite dobri kristjani in odgovorni državljani! Bog z vami!


Med mašnim nagovorom dr. Janeza Grila


Nekdanji taboriščnici v pogovoru: Lidija Drobnič in Frančiška Perušek

Fotografije: Bogomir Štefanič