Čas zahvale z mislijo na usmiljenje

Pred nami so močne vsebine meseca novembra: zahvalna nedelja, svetovni dan ubogih, teden zaporov, teden Karitas. Skupni okvir dogodkov lahko ubesedimo s hvaležnost in usmiljenje. Pravijo, da nasprotje hvaležnosti ni nehvaležnost, ampak brezbrižnost. Nasprotje usmiljenja tudi ni pravičnost, ampak maščevanje. 



Misel papeža Frančiška iz letošnje poslanice za svetovni dan ubogih pravi: »Včasih je za povrnitev upanja potrebno zelo malo. Dovolj je, da se za trenutek ustavite, se nasmehnete in prisluhnete. Vsaj enkrat odložimo statistiko: revni niso statistika, ki jo navajamo, ko se hvalimo z našimi dobrimi deli in projekti. Revni so osebe, ki jih je treba srečati; so osamljeni, mladi in stari, ki si želijo, da bi bili povabljeni k nam domov, da bi si skupaj delili obrok; so moški, ženske in otroci, ki iščejo prijazno besedo. Revni nas rešujejo, ker nam omogočajo, da naletimo na obraz Jezusa Kristusa.«

Utrnila se mi je misel, da se ne bi ustavljal ob posameznih pastoralnih akcijah, programih župnijskih občestev, številčnosti dobrotnikov dobrodelnih organizacij, ampak se želim zahvaliti vsem, ki ste v sebi zatrli brezbrižnost in po svojih močeh v danih situacijah skušali pomagati in ustvarjati tam, kjer ste začutili stisko in potrebo po pomoči. Ob tem me spominjate nečesa, kar so še znale naše babice, v našem času pa smo vse preveč vajeni sodobnega »uporabi in zavrzi«. Pogled v preteklo leto upravljanja škofije v času čakanja na novega škofa me spominja na »krpanje«.

Že Jezus je opozoril, da naj tega ne delamo brez preudarnosti in z materiali, ki bodo raztrganost še povečali. Hvala vam, ker ste v minulem letu zakrpali marsikatero stisko in izpeljali ogromno projektov z nitjo ljubezni, in tako s skrbjo delavca za rast Božjega kraljestva med nami sporočali, da vaše delo in pomoč nista bili iz obilja, ampak ste podarili del sebe. A je lahko svatovsko oblačilo zašito? Ne! Poveličano Jezusovo telo je tudi ohranilo rane mučenja in sled sulice, ki je prebodla Jezusovo srce. Rane na poveličanem telesu so kot »flike,« a se zaradi ljubezni spremenijo v na novo zašito svatovsko oblačilo. Naj bo tako tudi s krpanjem stisk našega časa. Bog povrni za vse storjeno, ki tisto, kar je zakrpano, spreminja v svatovsko oblačilo. 

Rok Metličar
škofijski upravitelj
 
Koprska škofija

Zahvalna nedelja 2019

Koliko gneva proti Bogu in jeze na Boga se stalno kuha med objestnimi ljudmi, koliko pritoževanja in pozivanja na zagovor se dviga z zemlje proti nebu, proti Stvarniku sveta in vesolja, proti nebeškemu Očetu in ljubitelju človeških otrok!



In letošnja zahvalna nedelja, enaintrideseta navadna, nas še posebej nagovarja s svojim prvim berilom iz Knjige modrosti: »Kajti ljubiš vse, kar je, in nič od tega, kar si naredil, ti ni zoprno, saj tega, kar bi sovražil, ne bi bil naredil!« (Mdr 11,24). 

O, Gospod, daj nam spoznati in razumeti, da si ti naš veliki dobrotnik, da smo tvoje delo in da je vse, kar smo in kar imamo, dar tvoje očetovske roke in tvoje brezkončne ljubezni. Navdihni nas s svojo milino in daj, da se ti bomo vedno in za vse zahvaljevali. 

Letošnja nabirka zahvalne nedelje bo namenjena za potrebe Škofijske gimnazije Vipava in Dijaškega doma Vipava. Dragi dušni pastirji, nabirko oznanite in toplo priporočite! 

Msgr. dr. Jurij Bizjak
koprski škof
 
Ljubljanska nadškofija

Zahvaljujte se Gospodu …

»Zahvaljujte se Gospodu, kličite njegovo ime, oznanjajte med narodi njegova dela, razglašajte, da je vzvišeno njegovo ime« (Iz 12,14).

Ob zahvalni nedelji smo povabljeni, da tudi mi pomislimo, komu in kako naj se zahvalimo za vse dobro, kar nam je storil. Komu? Samo po sebi nam pride misel, da se moramo zahvaliti Gospodu Bogu, od katerega prihaja »vsak dober dar in popolno darilo« (Jak 1,17). Ostaja pa še vprašanje: kako? 



Letos obhajamo 200-letnico rojstva duhovnika Jurija Humarja, ki ga bolj poznamo kot čudodelnika s Primskovega. V pismih svojim sorodnikom, zlasti bratu Lovrencu in nečakinji Filemoni, večkrat poudarja, da Bogu ne moramo narediti nič dobrega. Bog je »dobrota, vsa dobrota, najvišja dobrota«, kakor je sv. Frančišek Asiški zapisal bratu Leonu. Ljubezen do Boga pa lahko kažemo preko ljubezni do bližnjih, kakor je povedal Jezus: »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,40). Zato lahko upravičeno sklepamo, da je s hvaležnostjo in zahvalo podobno. Če ljubezen do Boga kažemo z ljubeznijo do bližnjih, tudi hvaležnost do Boga lahko kažemo z ljubeznijo do bližnjih.

Zato bi kot škof hvaležnost Bogu najprej izrazil z zahvalo duhovnikom. Okoliščine so prej neugodne kot ugodne, vi pa, dragi bratje, ne glede na okoliščine ostajate zvesti in prepričujete, svarite in spodbujate z vso potrpežljivostjo in poučevanjem (prim. 2 Tim 4,2). Hvala vam, dragi bratje, ker ste pastirji in ne najemniki.

Rad bi se zahvalil tudi vsem pastoralnim sodelavcem. V vas se uresničuje Pavlova beseda, da so različne službe, različna dela, isti pa je Bog, ki dela vse v vseh, kajti vsakemu se razkritje Duha daje v korist vseh (prim. 1 Kor 12,5–7). Hvala vam, da s službami in deli gradite Kristusovo skrivnostno telo, ki je Cerkev. 

Redovniki in redovnice med nami živijo kot povabilo in obljuba prihodnosti. Za nas so priče mogočnega delovanja Duha, ki veje, kjer hoče. Zahvaljujem se za delovanje apostolskih redov v različnih oblikah pastorale, kontemplativnim pa za zvesto molitev in vztrajanje pred Najsvetejšim za vse potrebe naše Cerkve in našega naroda. 

Ne morem mimo iskrene zahvale vsem tistim, ki svoje ure in dneve živijo odmaknjeni od sveta, obenem pa so s Kristusom združeni preko trpljenja, osamljenosti in onemoglosti. Bratje in sestre bolniki in ostareli, vaša molitev in darovanje trpljenja sta mogočen krik Gospodu za potrebe sveta in Cerkve. Bog naj vam povrne vse izmoljene rožne vence in iztrpljene ure in dneve.

Rad bi vas povabil še k temu, da se ozrete okoli sebe in pomislite, za kaj in kako bi se bilo treba zahvaliti človeku, ki sedi ob vas, ženi ali možu, ki živi ob vas, otrokom, ki izhajajo iz vas in rastejo z vami, pa še toliko drugim, ki so del vašega življenja, čeprav se morda včasih tega niti ne zavedate.

Bratje in sestre, na zahvalno nedeljo vsi skupaj povejmo veselo zahvalo Bogu ter bratom in sestram za vse dobro, kar so nam storili.

Msgr. Stanislav Zore OFM
ljubljanski nadškof metropolit
 
Mariborska nadškofija

Ob zahvalni nedelji

Ko se cerkveno leto počasi izteka, obhajamo v bogoslužju zahvalno nedeljo. Četudi se pri vsaki evharistični daritvi Bogu zahvaljujemo za različne darove, nam Cerkev daje še posebno priložnost za zahvalo. V prvi vrsti gre zahvala Bogu, po katerem prejemamo neštete darove.

V današnjem času, ki ga zaznamujeta materializem in potrošniška miselnost, ko lahko kupimo vsakovrstna odkritja uma, nam je misel hvaležnosti tuja ali pa se nam celo postavlja vprašanje, komu naj se sploh zahvalimo za vse, kar danes imamo.

Po drugi strani pa tudi vemo, da je hvaležnost tista, ki spreminja svet: po njej postaja svet prijaznejši, toplejši in bolj vesel. Hvaležnost opogumlja in ustvarja med nami pristnejše medsebojne odnose. Misel, da smo drug od drugega odvisni, je še dodaten razlog za hvaležnost.

Pred Bogom človek ne pokaže svoje veličine po tem, kar je in kar ima. Pred njim šteje, če smo sposobni izstopiti iz sebe in se podati na pot k bližnjemu. Zato papež Frančišek pravi, da je edina revolucija, ki lahko spremeni svet, sposobnost služenja. Takrat ko je človek sposoben dati na razpolago samega sebe, je to neprimerno večji dar, kot pa, če ponudimo, kar nekdo misli, da ima. Ljubezni, velikodušnosti, dobrote …, vsega tega ni mogoče presojati s količinskimi merami, tu gre za bogastvo srca, ki presega vse vidno in merljivo.

Na zahvalno nedeljo vsak od nas čuti, da se imamo za marsikaj zahvaliti Bogu. Ne le za sadove zemlje, ki nam dajejo vsakodnevni kruh, ampak še za mnoge druge stvari, ki se nam večkrat zdijo same po sebi umevne in morda sploh ne pomislimo, da so pravzaprav Božji dar in je zato prav, da se zanje Bogu tudi zahvaljujemo.



Zahvalna nedelja je priložnost, da se kot vaš pastir zahvalim vsem sodelavcem: duhovnikom, stalnim diakonom, vsem članom župnijskih pastoralnih svetov, gospodarskih svetov, cerkvenim ključarjem, pevcem, izrednim delivcem sv. obhajila, članom molitvenih skupin, bralcem beril, ministrantom, vsem, ki skrbite za urejenost in čistočo naših cerkva in drugih župnijskih prostorov ter okolja naših cerkva in župnišč. Zahvala vsem, ki kjer koli v župniji sodelujete in ste v pomoč pri uresničevanju pastoralnega in prav tako gospodarskega poslanstva.

Hvala za pomoč in oporo, ki jo izkazujete duhovnikom. Hvala za pomoč v skupnih akcijah, ki jih je vsako leto kar nekaj. Skratka, hvala vsakemu, ki na kakršen koli način sodeluje in pomaga, da so naše župnijske skupnosti žive in dejavne.

Hvala za vse nabirke, darove in prispevke za potrebe naših župnijskih skupnosti. Brez teh darov ne bi mogli obnavljati in vzdrževati naših cerkva, na katere smo tako ponosni. Še posebej pa ne bi mogli opravljati našega osnovnega poslanstva, ki je oznanjevanje vesele blagovesti evangelija, podeljevanje zakramentov ter strokovna in duhovna priprava sodelavcev, ki so v oporo duhovniku in na razpolago občestvu, ki je toliko bolj živo, kolikor več je med člani dejavnih sodelavcev.

Hvala tudi za nabirke in darove, s katerimi pomagate nadškofiji, da lahko tudi na tej skupni ravni opravljamo svoje poslanstvo. V sedanjih razmerah je delovanje škofije povsem odvisno od vaših darov. S tem se vsi še bolj zavedamo odgovornosti in si prizadevamo, da bi bila naša služba v dobro vseh.

Prav tako hvala za nabirke, ki jih nadškofija posreduje naprej, to so misijonska nabirka, dar za MIVO, Petrov novčič, Božji grob, nabirka in darovi za Karitas … 

Duhovnikom se zahvaljujem za oddane binacije in trinacije, za prispevek za duhovniški solidarnostni sklad ter za sprotno plačevanje prispevkov za socialno in zdravstveno zavarovanje.

Posebej pa se želim zahvaliti za vaše veliko zaupanje in velikodušnost, ki na različne načine gradita naša občestva in s tem tudi občestvo naše krajevne Cerkve. Tako sem zelo hvaležen za vso duhovno podporo, za vse vaše molitve, dobra dela in mašne daritve. 

Kar koli je na svetu dobrega, nosi pečat večnosti in pripada Bogu, zato smo prepričani, da bo Bog vse dobro, ki ga storimo, stoterno nagradil na način, da nam bo v resnično dobro, in da nam bo dal, kar najbolj potrebujemo.

Ob teh besedah zahvale tudi vse vas vabim k hvaležnosti, saj ta gradi med nami mostove večjega medsebojnega zaupanja in ljubezni ter nam utira pot k Bogu.

Msgr. Alojzij Cvikl DJ
mariborski nadškof metropolit
 
Murskosoboška škofija

Zahvalna nedelja

Dobremu Bogu hvala tudi za zmožnost našega srca, da lahko njemu in drug drugemu nenehno izrekamo »hvala«. V zahvaljevanju namreč domuje naša sposobnost, da v sebi in okrog sebe vidimo mnoge naravne in nadnaravne darove. V tej sposobnosti se prebuja naša volja, ki nas nenehno spodbuja, da Božje in človeške darove cenimo. Vsaka zahvala pomeni tudi priložnost, da se z njo Bogu in drugim priporočamo, naj nam bodo naklonjeni in nam svojih darov ne odtegnejo, temveč jih množijo. Težko vemo, kdaj smo vredni darov in kdaj ne. Bog nam jih v svoji dobroti nikdar ne odteguje, ljudje pa radi ocenjujemo, kdo je vreden in kdo ni vreden naše pozornosti. Posledice izvirnega greha so vidne tudi v naših simpatijah ali antipatijah, kar je opazno, ko nekomu izrekamo zahvalo, drugemu pa jo neupravičeno odtegujemo.

Odgovornost do zahvaljevanja spada tudi k vzgoji otrok. Čeprav je takšna vzgoja pri mnogih družinah skoraj povsem odsotna, pa je ne moremo prezreti v veroučnih učilnicah in drugih župnijskih prostorih. Hvaležen otrok nakazuje, da bo postal dober človek. K pohujšanju otrok pa spada tudi zanemarjanje njihove vzgoje za zmožnost zahvaljevanja. Hvaležen otrok je namreč dosti boj razpoložljiv za versko vzgojo kot nehvaležen. Hvaležnost otroka odpira k spoznanju, da so mu darovi podarjeni iz ljubezni. V hvaležnosti namreč dobiva spodbudo, da tudi sam tako dela. Hvaležnemu otroku ne bo težko priti do Kristusove skrivnosti in jo spoznati kot milost, v kateri bo vedno čutil veselje do življenja. V tej milosti se bo počutil sprejetega od Boga in staršev. Občutek te sprejetosti ga bo nagibal k veselju in želji, da darove, ki jih je prejel, deli tudi z drugimi. Otroška hvaležnost je zelo ljuba Bogu, odrasle pa spodbuja k nežnosti do otrok.

Zahvalna nedelja je na nek način tudi »nedelja nežnosti«. Vsi smo Božji otroci. Kot so majhni otroci povsem odvisni od staršev, da lahko rastejo in dozorevajo v osebnosti, smo tudi odrasli povsem odvisni od Boga, da lahko napredujemo v njegovi podarjeni milosti. Biti odvisen od darov drugih pomeni tudi klic po nežnosti. Na zahvalno nedeljo bomo vse darove, ki jih prejemamo, pridružili evharistiji, ki je naše zahvaljevanje Bogu. Kristus v prepuščanju duhovnikovim besedam in rokam v skromni sveti hostiji prosi za našo nežnost. Prosi za naše nežno in sočutno ravnanje z njim. Daje nam zgled, da bi tudi mi tako delali z drugimi.

Ob 100-letnici združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom smo lahko v naši škofiji močno občutili Božje in človeške darove. Hvala članom odbora in vsem sodelavcem za goreče in garaško delo, da smo praznovali lepo, dostojno, predvsem pa s srcem in z vero.

Hvala generalnemu vikarju, sodelavcem na škofiji in v različnih službah, duhovnikom, bratom redovnikom, sestram redovnicam, vsem župnijskim in karitativnim sodelavcem, molivcem in drugim dobrotnikom za dar zvestobe Cerkvi ter pogumnega dela pri širjenju evangeljske blagovesti.

Hvala bolnim in trpečim za solidarnost s Kristusovim trpljenjem, da bi se naša škofija prečiščevala od grehov in bila vredna Božjega odpuščanja ter naklonjenosti.

Dobri Bog naj vam bo vedno milostljiv s svojimi zveličavnimi darovi. Za vami naj hodi Mati Marija.

Msgr. dr. Peter Štumpf SDB
soboški škof 
 
Novomeška škofija

Škofova zahvala ob zahvalni nedelji

Zahvala Bogu, dobremu Očetu, za izkazane darove ter hvaležnost in pozornost v medsebojnih odnosih so najlepša prošnja za prihodnjo naklonjenost in obdarovanost. Bogu gre zahvala za vse sadove zemlje in vse, kar dan za dnem prejemamo, še posebej za vse milosti. Sv. Ignacij Lojolski je v duhu viteštva rad rekel, da je Bog največji kavalir, ki vedno da več, kot prosimo in zaslužimo. Letos se ob zahvalni nedelji še zadnjikrat zahvaljujem kot ordinarij. Dragi duhovniki, redovniki in redovnice, katehistinje, zahvaljujem se vam za vso pomoč, da smo skupaj nosili skrb za novoustanovljeno novomeško škofijo in da smo z medsebojno podporo in naklonjenostjo lahko postavili njene duhovne in materialne temelje. Že zdaj vas prosim za sodelovanje in spoštljiv sprejem tudi za svojega naslednika.

Hvala tudi vam vernikom za vso naklonjenost, hvaležnost, pozornost in spoštovanje, ki ste ga pokazali ob raznih srečanjih, še zlasti članom ŽPS, ključarjem in članom gospodarskega sveta, s katerimi sem se srečeval ob birmah. Za vse, še posebej za žive in pokojne dobrotnike, darujem vsako nedeljo in zapovedan praznik sveto mašo. Hvala vsem pevcem, organistom in ministrantom, vsem, ki skrbite za lepoto in urejenost cerkva, za dragocen čas in navdušeno služenje Bogu in župniji.

Končno hvala vsem za nabirke, za vesoljno Cerkev, škofijo, za karitativne namene in za župnijo. Hvala bolnikom za vse molitve in darovane žrtve, še posebej molivcem za duhovne poklice. Prosite in se vam bo dalo, trkajte še naprej in se bo odprlo božansko Srce vašim prošnjam. Letos je naša škofija edina, ki nima nikogar v pripravljalnem letniku za semenišče.

Hvaležno na vse vas kličem Božjega blagoslova!

Msgr. Andrej Glavan
novomeški škof

Foto: Tatjana Splichal