Marijina prikazovanja so pri vernikih kamen spotike – eni verjamejo vanje z vsem srcem, drugi pa še slišati nočejo za to. Cerkev jih ne prizna kar tako, je pa res, da so nekateri kraji polni velike milosti. Čeprav od Cerkve Medžugorje še ni priznano, je veliko ljudi tam prejelo poseben blagoslov. Med njimi je tudi 21-letna Jasna.

»Zame je bilo leto 2007 usodno – v dobrem in v slabem smislu. Takrat sem bila v 2. letniku gimnazije, nisem si bila všeč zaradi svoje postave, svojih oblačil in zaradi tega sem se počutila med sošolci nesprejeto. Poleg tega me je en teden pred državnim tekmovanjem iz flavte pustil fant (sošolec). Do konca leta sem komaj zdržala v razredu, tudi zato, ker sem gledala svojega bivšega, kako se spogleduje z drugo.

Poleti me je naš domači župnik povabil v Medžugorje na Mladifest. Priznam, da sem tja šla čisto na »blef«, vedela nisem niti tega, kaj, kaj se tam dogaja. Prvi dan smo se s skupino odpravili na hrib Crnica. Ostali okoli mene so molili rožni venec, v meni pa je divjal velik notranji boj: nisem znala moliti rožnega venca in nikogar nisem poznala razen domačega župnika. Celo pot po hribu sem jokala. Takoj ko sem prišla v hotel, sem klicala domov in domačim razlagala, da tega ne bom zdržala, da hočem domov. Nato pa je zvečer istega dne sledila maša. Imela sem to milost, da so me spravili v mednarodni zbor, kar je še dodatno pripomoglo k moji spreobrnitvi. Prevzelo me je, ko sem opazovala pred seboj 40.000 mladih ljudi s celega sveta, kako molijo, plešejo, se veselijo skupaj kot eno. To je nekaj neverjetnega! Močno so me nagovorila tudi pričevanja in predavanja. Skupina, s katero sem prišla v Medžugorje, pa mi je pomagala, da sem se ponovno vzljubila, da sem se sprejela takšno, kot sem in doumela, da me ima tako Bog rad. Imeli smo tudi možnost, da smo Mariji napisali pismo, ki so ga nato odnesli vidcem. V tistem pismu sem pregledala svoje življenje, odkrila svoje napake ter prosila za odpuščanje, za vodenje po pravi poti.

V Slovenijo sem prišla prerojena, kar so najprej opazili starši. Še zdaj mi pravijo, kako sem žarela – imela sem nasmešek od enega ušesa do drugega. Največji šok sem pa doživela v šoli. Ko se je ponovno začela, so me vsi sošolci spraševali, kje sem bila in kaj se mi je zgodilo med počitnicami, saj da sem čisto spremenjena. Vsako nalogo sem sprejela z optimizmom in kar naprej sem se smejala. Tudi svojemu bivšemu fantu sem odpustila in sva tako lahko skupaj kot sošolca še naprej sodelovala do mature. Hvala Mariji, da me je tisto leto poklicala k sebi v Medžugorje, saj verjetno ne bi bila tukaj, kjer sem, in to, kar sem postala.«

Več o Marijinih prikazovanjih si lahko preberete v prihodnjem Mladem valu.