Po 31 letih se je z njenega čela poslovil nadškof Vinko Puljić, vodenje nadškofije pa prevzema nadškof Tomo Vukšić, ki je bil leta 2020 imenovan za nadškofa koadjutorja. Kardinal Puljić je ob svojem 75. rojstnem dnevu septembra 2020 v skladu z zakonikom cerkvenega prava papežu ponudil odstop, Frančišek pa je na to oktobra 2020 odgovoril, da Puljić na mestu sarajevskega ordinarija ostaja »dokler se ne odloči drugače«. Ta odločitev je prišla 29. januarja letos, kot je bil kardinal upokojen, s čimer je sarajevsko nadškofijo prevzel nadškof Vukšić. Prav te dni se vrstijo zadnji koraki pri tej menjavi: v četrtek, 10. marca, sta upokojeni in novi nadškof pred člani stolnega kapitlja in osebjem ordinariata opravila primopredajni postopek, danes pa je v sarajevski stolnici tudi uradno umeščen novi ordinarij Vukšić.

Ni namen tega prispevka podrobno analizirati Puljićevo izjemno vlogo ob njegovem slovesu z vrha vrhbosenske nadškofije, ki jo je vodil v strahotno zapletenem času, zaznamovanem z balkansko vojno (nekaj časa je bil v obleganem Sarajevu edini verski voditelj) in iskanjem nove prihodnosti Bosne in Hercegovine po vojni moriji. Z bralci bi pisec teh vrstic želel deliti le neko drobno osebno zgodbo.

Slovenska cerkev je bosenski namenjala zlasti velikodušno karitativno pomoč, ki so jo zbirali slovenski katoličani.

Bilo je pred skoraj natančno 22 leti. Med 23. in 26. februarjem 1996 je bila na obisku pri predsedniku škofovske konference Bosne in Hercegovine, sarajevskem nadškofu in kardinalu Vinku Puljiću, delegacija Cerkve na Slovenskem, ki jo je vodil škof Alojz Uran, v njej pa so bili tudi takratni jezuitski provincial p. dr. Lojze Cvikl v imenu slovenskih redovnikov, Imre Jerebic kot glavni tajnik Slovenske karitas in Stane Kerin, direktor Škofijske karitas Ljubljana. Pisec teh vrstic je bil del delegacije kot njen kronist, poročevalec za Družino. Pobuda za srečanje predstavnikov obeh Cerkva je izvirala iz oktobrskega srečanja škofov nekdanje Jugoslovanske škofovske konference oktobra 1995 pri papežu Janezu Pavlu II. Takrat je bilo priporočeno, naj se nove škofovske konference na območju nekdaj skupne države povežejo in skušajo vzpostaviti sodelovanje na tistih področjih, kjer Cerkev lahko pripomore k reševanju balkanske krize. Slovenska cerkev je bosenski namenjala zlasti velikodušno karitativno pomoč, ki so jo zbirali slovenski katoličani.

Bil sem še zelo »zelen« novinar; ni bilo še pol leta, odkar sem, »frišno« poročen, prišel na Družino, zato je bila takratna sarajevska pot, polna podob uničenja, a hkrati tudi polna zagotovil, da je »življenje močnejše od smrti« (kot sem naslovil poznejšo fotoreportažo) tako močno doživetje, da se je za vedno vtisnila v spomin. In med številnimi srečevanji z izjemnimi ljudmi je posebej izstopalo prav srečanje s kardinalom Puljićem.

Ves čas vojne je bodril ljudi v sarajevski stolnici, saj ni bilo nedelje, da jih ne bi nagovoril pri maši.

Za mnoge je bil namreč simbol vztrajanja v Sarajevu, simbol upanja na mirnejše čase, borec za pravice slehernega človeka in naroda, za resnico o vojni, ki pretresa njegovo deželo. Res je bil takrat morda najmlajši kardinal Katoliške cerkve po letih (imel jih je komaj dobrih 50!), a gotovo ne po modrosti, dozoreli v težkih preizkušnjah obleganega mesta. Ves čas vojne je bodril ljudi v sarajevski stolnici, saj ni bilo nedelje, da jih ne bi nagovoril pri maši, poleg tega pa mu je uspevalo, da je (po nočnih vožnjah brez prižganih luči čez Igman) prihajal tudi v tujino in vedno znova pojasnjeval razmere, v katerih se je nahajala njegova dežela, opozarjal na nevarnosti, ki pretijo prihodnjemu sožitju narodov BiH. Podobo Puljićevega takratnega delovanja je ponazarjal tudi njegov kardinalski križ, sestavljen je iz petih delcev granat in obešen na verigo iz sarajevskih zaporov.

Reportaža v Družini, objavljena marca 1996. FOTO: Bogomir Štefanič

Bil je resnična avtoriteta, a ne avtoriteta, ki bi zbujala kakršno koli strahospoštovanje, temveč je s svojim blagim nasmehom, s katerim je znal pripovedovati tudi najtežje stvari, zbujal zaupanje, tkal vezi tam, kjer se je zdelo, da jih ne bo več mogoče nikoli stkati. Bil je resnično dostopen človek in ko sem ga po sprejemu slovenske cerkvene delegacije v prostorih sarajevske nadškofije po tihem vprašal, ali bi smel računati na kratek intervju, me je takoj prijazno potegnil za roko in že sva sedela za mizo in se pogovarjala, da sem komaj utegnil prižgati diktafon.

Tudi z današnje perspektive, ko se zdi, da je Bosna in Hercegovina znova postala lonec, ki utegne (Bog ne daj!) eksplodirati, ima takratni pogovor – bilo je le nekaj mesecev po Daytonskem sporazumu o prihodnosti BiH in končanju vojne – sporočilno vrednost.

Zelo hitro smo spoznali, da je najvažnejša vzgoja mladih rodov.

Grozote vojne tragedije so v ljudi vsejale globok in skorajda neizbrisen strah, zato se je že takrat kot ključno postavljalo vprašanje, kako je sploh mogoče prekiniti začarani krog nezaupanja. Kaj lahko za to naredi Katoliška cerkev? Kardinal Puljić je v ospredje postavil dve temi: »Zelo hitro smo spoznali, da je najvažnejša vzgoja mladih rodov, zato so bila naša prva vlaganja povezana ne z gmotno obnovo, ampak z odpiranjem šol, ki bodo multinacionalne, multikulturne in multireligiozne, šole torej, ki bodo učile ljudi živeti skupaj. Tako smo že odprli takšne šole v Sarajevu, Tuzli in Zenici, v prihodnosti pa bomo odprli še nove. Pri tem pa je najprej potrebno, da nam država vrne naše cerkvene zgradbe; čeprav so večino zelo poškodovane, smo jih pripravljeni v okviru svojih skromnih zmožnosti obnavljati in v njih odpirati šole, da bi vzgajali nove rodove, ki ne bodo zastrupljeni s sovraštvom. Drugo spoznanje pa je, da moramo vplivati na množična občila, saj so bila ravno sredstva obveščanja tista, ki so širila sovraštvo. Resda so politiki sprejemali odločitve, vendar pa so mediji takšne odločitve, ki so razpihovale sovraštvo in nestrpnost, razširjali in manipulirali z javnim mnenjem. Zato skušamo vplivati na javna občila, da bi v njih bolj spoštovali ljudi v njihovem dostojanstvu in pravicah, da bi prek njih zidali zaupanje med ljudmi.«

Marsikaj tega, za kar si je leta 1996 prizadeval kardinal Puljić, se je tudi po njegovih izrecnih prizadevanjih in zaslugah uresničilo, marsikaj, na kar ni mogel imeti vpliva, pa ostaja težava današnje Bosne in Hercegovine.

Kot se je on v poslovilnem govoru o upokojitvi zahvalil vsem, ki so ga tako ali drugače podpirali v njegovi zahtevni škofovski službi, gre njemu zahvala vseh, ki so ga poznali, za vse, kar je s svojo pogumno pastirsko držo naredil za svoje ljudi, pa tudi za povezovanje s Cerkvijo na Slovenskem, ki jo je večkrat obiskal in je imel tu številne iskrene prijatelje.