Foto: Oton Naglost



Na uredništvo smo prejeli pričevanje pogumne žene in mame, ki je ob okužbi s koronavirusom odkrila resnično moč Božje ljubezni. V Družini smo redno poročali o mašah in molitvi za zdravje in ureditev razmer v času širjenja koronavirusa. Pričevanje in dogodki, o katerih boste lahko prebrali v nadaljevanju, so sad molitve domačih, sorodnikov in župnijskega občestva ter darovanih maš. Prizadevanje in borba za zdravje se ni in se nikoli ne odvija le v bolnišnicah, ampak tudi na duhovni ravni.

Kako naj se prepustim Bogu?

Vse svoje skrbi preložite nanj, zakaj on skrbi za vas. (1 Pt 5,7)

Ja, res je, vendar do tega spoznanja nedvoumne vere v resnično Božjo ljubezen je pot mojega življenja.

Že od malega sem imela slabo samopodobo. Privzgojena (pre)skromnost, pretirana ponižnost in vedno nekaj kilogramov (pre)več so me oblikovali v tiho, marljivo, neopazno dekle, ki je od sebe zahtevalo vedno več, še več. Perfekcionizem je »misija nemogoče«, vendar za to spoznanje sem potrebovala desetletja.

Večno dokazovanje ljudem, da sem vredna njihovega časa, besed, prijaznosti, ljubezni me je pognalo v zgaranost, izgorelost.

V zakonu z možem in družini s štirimi otroki je bilo življenje veselo, ljubeče, presenetljivo, pa tudi z veliko skrbmi in težavami, ki jih je prineslo odraščanje otrok in najino zorenje v ljubezni.

Globoka vera v Boga in molitveno »trgovanje«

Skozi ves ta čas sem gojila globoko vero v Boga, ki ve, kaj je prav ter me ne bo nikoli zapustil. Veliko sem molila in prosila v smislu »daj-dam«. Ker se to »molitveno trgovanje« velikokrat ni izšlo po moji volji, sem postajala vedno bolj zagrenjena v odnosu do Boga. V stiski sem se jezila in spraševala Gospoda: Zakaj me ne poslušaš? Ali si ne zaslužim Tvoje pomoči? Ali res ne vidiš mojega trpljenja?


Foto: Tatjana Splichal


V takšnem času duhovne teme se je poglabljal moj občutek nevrednosti pred ljudmi in Bogom. Moralo je miniti kar nekaj težkih preizkušenj, da sem začela spoznavati Božjo voljo in zaupati Gospodu, »da ve, kaj dela«. Vsa moja nestrpnost, jeza, žalost, rotenje Boga se je končno zlilo v eno: zgodi se Tvoja volja, Gospod.

Božje ljubezni pa nisem čutila

V mojem življenju se je zgodilo veliko pomembnih preobratov, ki sem jih z Božjo pomočjo sprejela, poskušala razumeti, dojeti njihovo smiselnost. Namesto uspešne kariere sem doma z multiplo sklerozo, otroci so ubrali različne življenjske poti, mož je zadovoljen v dobri službi. Moja bolezen me preizkuša na vseh področjih življenja, predvsem pa mojo vero: zakaj ta križ? Ali jih ni bilo že dovolj? Ker ne razumem Božje volje, jo lahko le sprejmem – zgodi se.

Pokorščina je prepojila mojo vero, zato nisem razumela Svetega pisma ali ljudi, ki so govorili o čudoviti Božji ljubezni. Ja, moj Bog me spremlja, posluša, mu zaupam, da me vodi … Njegove ljubezni pa nisem razumela ali celo doživela, čutila.

In potem pride koronavirus

Določijo nam karanteno, poslušam poročila o daljnih deželah, kjer ljudje zelo trpijo in umirajo. Kmalu se začnejo okužbe tudi v Sloveniji, spremljam navodila, število obolelih. Ker sem zaradi multiple skleroze že navajena biti doma, sem novo stanje sprejemala dokaj mirno. Mož pa je moral delati v službi in je zbolel.

Imel je visoko vročino, hudo slabost, bolečine po vsem telesu in bil brez apetita. Bris je bil najprej negativen, čez tri dni pozitiven! Vedno bolj je bil slaboten, dehidriran, razvila se je obojestranska pljučnica, zato so ga sprejeli v bolnišnico na poseben »covid« oddelek v Mariboru. Dva tedna se je boril s korono; občasno je dobil infuzijo in kisik. Mož je maratonec, zato sem upala, da mu bo to pomagalo pri boju za zdravje. Veliko ljudi je bilo združeno v molitvi zanj, darovane so bile maše za njegovo zdravje. Čutila sem Boga, zato sem mu predala moža, naj ga varuje in mu daje moč.

Prijatelji so me spraševali, kako je z mano, saj sem bila skupaj z možem, dokler ni odšel v bolnišnico. Bala sem se okužbe, saj sem z multiplo sklerozo in kroničnim bronhitisom lahka žrtev za koronavirus. »Zgodi se!« sem rekla in čakala, kaj bo.


Foto: Karmen Smodiš


Možu se je po desetih dneh muke obrnilo na bolje, začel je jesti in piti. Hvala Bogu, preživel bo, si oddahnem … ko dobim vročino jaz. Globoko diham, grem na bris – pozitivna. Nato me kličejo iz bolnišnice, da bi, glede na to, da sem rizična skupina, prišla na sprejem na »covid« oddelek. Protokol že poznam, zato se spakiram in sin me odpelje. Moža, ki je na drugi strani oddelka, ne upam obvestiti, da sem tudi sama zbolela, saj se je tega najbolj bal. Napišem mu čimbolj umirjen sms, čeprav v meni vse nori od strahu. Kaj bo z mano? Ali se bom kar zadušila? Ali bom zmogla? Vročina me kuha in boli me vse telo, noč in dan me pregledujejo, preverjajo pljuča in čistost dihanja. Vidim zaskrbljenost zdravnikov, saj še niso imeli primera okužbe pacienta z multiplo sklerozo.

»Hvala Bogu!« je vzkliknil zdravnik

Četrti dan vročina popusti in zbudim se kot nova! Zdravnik na viziti gleda izvide, posluša mojo 100-odstotno predihanost bronhitičnih pljuč in vpraša: »Kako ste?« Jaz pa: »Super, krasno!« Doktor pa: »Hvala Bogu! Bali smo se, kako bo bolezen potekala pri vas …« V bolnišnici sem ostala do 12. dne bolezni, ker korona je muhasta in zdravniki ne morejo predvideti, kaj vse bi se lahko zapletlo. Vsak dan znova smo se čudili in veselili, ker sem imela tako presenetljivo lahek potek bolezni poleg multiple skleroze in bronhitisa. »Hvala Bogu!« je bil obvezen vzklik zdravnika ob koncu vizite pri meni.

Sedaj zagotovo vem, da me Bog ljubi

Ko sedaj gledam nazaj, moram priznati, da sem vseskozi čutila v sebi nek mir, varnost, zaupanje v Boga in ljudi, ki mi bodo pomagali. Sama pri sebi sem se čudila, od kod ta milost, da sem s tako lahkoto prebolela koronavirus in sem sedaj, po dveh kontrolnih brisih, negativna in ozdravljena. Vem, da so ljudje molili zame; vem, da so maševali zame …, ampak sedaj zagotovo vem, da me Bog ljubi. Rešil me je smrti. Saj bi lahko pristala tudi na intenzivni negi, na respiratorju. Dal mi je krasne zdravnike, ki so bili prijazni in skrbni. Dal mi je čudovite medicinske sestre, ki so strpno iskale žile za odvzem krvi in infuzijo. Dal mi je skrbne otroke, ki so me poklicali vsak dan in se zanimali za moje zdravje. Dal mi je moža, ki me ljubi takšno, kot sem. Dal mi je prijatelje, znane in neznane, ki so molili zame. Prek vseh teh čudovitih »daril« si mi, dobri Bog, končno dopovedal in dokazal, da me res ljubiš! Ne bi ti bilo treba, vendar si meni, dvomljivi vernici dokazal Božjo ljubezen. Jaz, nevredna, nepomembna, bolnica z multiplo sklerozo, upokojena pri 50 letih, v očeh ljudi uboga in neuspešna, ki sedaj le še »štrika« igrače in poležava ... sem zate, dobri Bog, pomembna, vredna Tvoje pozornosti, pomoči, ljubezni. Neizmerno hvaležna in ljubljena lahko le pojem: VELIK SI BOG!