Zavetnik: proti vročici

Grof Dalmacij je pričakoval, da bo njegov najstarejši sin postal vitez, Huga pa ga je že kmalu zamikalo redovno življenje v bližnji clunyjski skupnosti. Mati in sinov vzgojitelj, škof v Auxerreru, sta kljub očetovemu začetnemu nasprotovanju dosegla, da je Hugo že s petnajstimi leti oblekel redovno obleko in vstopil v samostan v Clunyju. Mogočna opatija je bila v tem času tako rekoč središče vse Cerkve, imenovali so jo celo »mati zahodne civilizacije«. Hugo je tu prejel mašniško posvečenje, postal prior, kmalu pa tudi opat, šesti po vrsti. Nasledil je sv. Odila in opatijo vodil celih šestdeset let. Čeprav še zelo mlad (star je bil komaj petindvajset let), je potem, ko so ga sobratje soglasno izvolili, prevzel breme opatske službe. Če za opata Odila velja, da je bil začetnik clunyjske reforme, velja za Huga, da je opatijo pripeljal do najvišjega razcveta. V času svojega dolgega vodenja je bil zaupnik in prijatelj devetih papežev pa tudi svetnih vladarjev, s katerimi ga ja vezalo prijateljstvo in medsebojno spoštovanje. Visoko izobraženi in prijazni opat zato ni smel manjkati na nobeni pomembni sinodi, veliko je moral potovati in prevzemati različna pomembna poslanstva. Bil je posrednik v sporu med papežem in cesarjem ter bil poleg, ko je papež Urban II. razglasil začetek križarskih vojn, čeprav sam ni bil zagovornik reševanja sporov z nasiljem in orožjem. Njegovo veliko delo, ki ga je francoska revolucija žal uničila, je bila tudi izgradnja veličastne opatijske cerkve, največje oz. najdaljše na svetu. Še bolj kot zunanji uspehi pa so ga zaznamovala njegova prizadevanja na duhovnem področju. Papeža je podpiral v njegovem boju pri odpravi simonije in različnih razvad med duhovščino. Začel je ustanavljati različna neodvisna redovna središča v oddaljenih deželah (Španija, Anglija), ki pa so se vsa ravnala po njegovih nasvetih. Medtem ko je skrbel, da disciplina po samostanih ne bi popuščala in je mlajšim redovnikom raje naložil več predpisov kot manj, pa je vendarle imel tudi posluh za starejše sobrate, ki niso več zmogli strogosti vseh pravil (in jim je zato naklanjal različne olajšave). S svojo molčečnostjo, molitveno zbranostjo in ostro spokornostjo je bil sam najlepši zgled, ki so ga morali posnemati. Ustanovil je tudi prvi ženski samostan po clunyjskih pravilih. Zadnje besede, ki jih je spregovoril pred smrtjo, so bile odgovor na vprašanje pred obhajilom (bil je še komaj pri zavesti), ali se še zaveda, kdo je navzoč v sv. hostiji. Razločno je odgovoril, da je to Kristusovo telo in dodal: »Poznam in ga molim.«

Ime: Ime je nemško in je skrajšana oblika iz zloženih imen, ki se začenjajo s Hug-. Hug v teh imenih je iz starovisokonemške besede hugu »um, razum, pamet«.

Rodil se je leta 1024 v kraju Semur nedaleč od Clunyja v Franciji,

umrl pa 28. aprila 1109 v Clunyju.

Družina: Bil je prvorojenec od osmih otrok burgundijskega grofa Dalmacija in matere Aremberge.

Zavetnik: proti vročici.

Upodobitve: Upodabljajo ga v opatskem oblačilu, tudi v mašnem plašču in s knjigo.

Sodobniki: papež Gregor VII., cesar Henrik IV., papeža Urban II. in Pashal II., Peter Damiani, angleški kralj Viljem I.

Beatifikacija: 6. januarja 1120 je papež Honorij III. odobril njegovo češčenje.

Goduje: 28. aprila.