Prispevek je bil najprej objavljen v reviji SLO.

Tudi nastanek naših priimkov je neredko ena od muh učiteljice življenja, nič manj muhasto pa ni tudi njihovo prenašanje iz roda v rod. Če ugledamo v virih svoj priimek pred tristo ali štiristo leti (večinoma so priimki nastajali v 16. in deloma še v 17. stoletju), to nikakor ne pomeni, da gre res za našega prednika, pa četudi je priimek več stoletij živel na isti kmečki posesti. 

Do Jožefa II., ki je leta 1780 uzakonil nespremenljivost in dednost priimkov, namreč njihovo prenašanje še zdaleč ni teklo po pravilu: obvezno s staršev na potomce. 

Od rodbinskih imen so bila od nekdaj močnejša hišna, zato je priženjeni zet pogosto prevzel tastov prepoznavnejši priimek ali pa so novi naseljenci na kmečki posesti samodejno dobili priimek prejšnjih gospodarjev, s katerimi niso bili v nikakršnem sorodu. 

Posameznik je lahko tako za življenja zamenjal tudi več priimkov, odvisno od tega, v kakšnih okoliščinah se je gibal. Ali pa so ga hkrati poznali pod več kot enim priimkom, npr. Gregor Kovač ali Bregar. 

Enost, nespremenljivost in dednost priimkov so postale obvezne pred manj kot dvema stoletjema in pol. Tedaj so takšnega Gregorja začeli v matičnih knjigah voditi kot Gregorja Kovača, po domače (vulgo) Bregarja. In trajalo je še kakšno generacijo, da se je priimek povsem osamosvojil od hišnega imena, včasih tudi neustrezno, saj je namesto podedovanega rodbinskega imena kot dedni priimek obveljalo hišno ime. 

Sorodnik mojega prapradeda, lavantinski (mariborski) stolni prošt Karel Hribovšek (1846–1916), bi se, denimo, tako kot moj prednik moral pisati Dragar, a je pri njegovem dedu prišlo do zamenjave priimka z domačim imenom, potem ko se je priženil k Hribovšku. 

Priimek Dragar pa je njegov praded, rojen kot Zabrložnik, pridobil v prvi polovici 18. stoletja, ko je kupil Dragarjevo kmetijo v Lokah pri Taboru v Savinjski dolini, rodni vasi prošta Hribovška. 

Avtor prispevka je dr. Boris Golec, ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa. 

Zakaj sem se spomnil na Hribovška? Ravno v letu njegovega rojstva je postal lavantinski škof Anton Martin Slomšek (1800–1862). Kot je v svojih popotnih zapisih izpričal škof sam, se je rodu oprijel priimek Slomšek okoli leta 1700, potem ko se je bogati sosed Novak naselil na kmečki posesti na Slomu pri Ponikvi, škofovem rodnem domu. 

FOTO: Arhiv Družine

Slomškov podedovani priimek bi se torej glasil Novak. Še več, njegovega prapradeda Matijo Novaka, umrlega med letoma 1697 in 1700, poznajo viri kar pod tremi priimki: Novak, Slomšek in Hudič! 

Kako pride Novak ali Hudič na Slom in postane Slomšek?

Škof Slomšek je dokumentiral tudi rodbinsko izročilo, da je njegov prednik Štefan Novak združil na Slomu pet posesti v eno in da je glavnina Sloma pred tem pripadala nekemu duhovniku. 

Zgodovina pa se je v zvezi s Slomškovim rodom poigrala še enkrat. Duhovnik in zgodovinar Franc Kovačič (1867–1939) je v Slomškovem življenjepisu pomotoma izpustil podatek, da je bil škofov prednik Novak bogati sosed. Maks Goričar (1885–1941), avtor Slomšekovega rodovnika (1938), se zaradi pogostosti priimka Novak tako niti ni trudil ugotavljati, od kod je prvi škofov prednik prišel na Slom, ampak je tu postavil piko: »Dalje nazaj bi morali zasledovati Slomšeke v Novakih. To pa je nemogoče, kajti ponikovske matice so zgorele, Novaki pa so zelo običajno ime, zato je nemogoče spraviti jih v sorodstveno zvezo s Slomšeki. Ne ostaja torej drugega, kakor da ostanemo pri Štefanu Novaku-Slomšeku in ga smatramo za pradeda Slomšekov, kakor ga je označil – po izročilu – že škof Slomšek sam.«

Goričar je k škofovemu védenju o lastnem rodu dodal le enega prednika. Ugotovil je, da je bilo očetu Štefana Novaka – Slomška ime Matija in da je bil leta 1700, ko se je Štefan oženil, že pokojni. V poročni matici župnije Vojnik je Matija tedaj edinkrat označen kot Slomšek, kar je, kot rečeno, v tem času postalo priimek priseljenega škofovega rodu na Slomu. 

Povsem naključna najdba Matije Novaka v spisih arhiva ljubljanskega škofijskega gospostva Gornji Grad, pod katerega je Slom spadal, je privedla do nedavne raziskave o prvih škofovih prednikih na Slomu in do precej zanimivih ugotovitev.

Že Goričar je ugotavljal, da je Štefan Novak – Slomšek ob poroki leta 1700 moral imeti na Slomu nekaj posesti, sicer se ne bi mogel imenovati Slomšek. Poznal je samo listino, s katero je ljubljanski škof tri leta pozneje, leta 1703, podelil Štefanu Novaku v kupnopravno posest kmetijo na Slomu, ki jo je Štefan kupil od nekega Janeza Krstnika Škorje. 

Menil je, da je to druga slomska kmetija, in ugotavljal, da je bila prva kmetija pred Novakom v rokah omenjenega, iz izročila znanega duhovnika, čigar ime je našel v mlajšem gornjegrajskem urbarju iz leta 1714. Ta pravi, da je pred Štefanom Slomškom na prvi od dveh slomskih kmetij gospodaril gospod Andrej Standler. 

Goričar je v njem pravilno prepoznal pokojnega braslovškega župnika in komisarja Andreja Karla Staidlerja, ni pa mogel vedeti, da se je listina iz leta 1703 nanašala na to posest. Janez Krstnik Škorja je bil namreč Staidlerjev nezakonski sin, ki se je boril za priznanje očetove z oporoko zagotovljene dediščine. 

Spomenik škofa Antona Martina Slomška. FOTO: Ivo Žajdela

Ko je tedaj že nekdanji braslovški župnik Staidler leta 1685 umrl, je bil Škorja skoraj še otrok. Gornjegrajsko gospostvo ga ni hotelo priznati kot dediča zaradi nezakonskega rojstva, župnikovih neplačanih obveznosti in dejstva, da Staidlerjeva kmetija na Slomu ni bila dedna, kupnopravna, ampak samo zakupna. Čez leto ali dve je Gornji Grad kmetijo prodal za 400 goldinarjev bližnjemu sosedu Matiji Novaku iz sosednje vasi Brezje, danes Brezje ob Slomu. 

Novak, ki ga leta 1685 v nekem sodnem sporu srečamo še v Brezju, se je od tam preselil na Slom, kjer ga zasledimo leta 1688. Grof Gaisruck, graščak na Blagovni pri Šentjurju, je tedaj od Gornjega Grada zahteval izročitev oziroma procesiranje gornjegrajskega podložnika Matije Novaka ali Hudiča (!) (Mathia Nouak oder Huditsch), živečega na kmetiji oziroma pristavi nekdanjega braslovškega komisarja pri Brezju, ker naj bi se aprila istega leta v svoji hiši fizično znesel nad nekim blagovnskim podložnikom, o čemer bomo še govorili. 

Medtem je pred štajerskim deželnim glavarjem v Gradcu tekla pravda za priznanje Janeza Krstnika Škorje kot Staidlerjevega oporočnega dediča. Ko je Škorja leta 1693 končno dosegel priznanje, je od gospostva Gornji Grad zahteval, da mu izroči očetovo kmetijo na Slomu, na kateri je tedaj živel Matija Novak. 

Po večletnem pravdanju sta Škorja in pooblaščenec ljubljanskega škofa 6. novembra 1700 v Gornjem Gradu sklenila poravnavo. Škofov pooblaščenec je bil po njenih določilih dolžan Škorji kot priznanemu Staidlerjevemu dediču izročiti kmetijo na Slomu, in sicer v takem stanju, v kakršnem jo je zapustil pokojni Staidler, in skupaj z inventarnim popisom, kaj je skupaj s kmetijo prevzel pokojni Hudič (der Huditsch seel.). 

Pokojni Hudič je bil seveda Matija Novak ali Hudič, ki je 17. februarja istega leta v vojniški poročni matici ob poroki sina Štefana naveden kot pokojni Matija Slomšek. Škorja bi Matijevemu sinu Štefanu v zameno za kmetijo moral vrniti 400 goldinarjev kupnine, kolikor je Matija zanjo prej odštel ljubljanskemu škofu oziroma njegovemu gospostvu Gornji Grad.

Bilo je torej črno na belem, da bo Štefan, naslednik pokojnega Matije Novaka ali Hudiča, v zameno za vrnjeno kupnino moral zapustiti kmetijo na Slomu ali t. i. Slomski dvor, so mu pa priznali nadomestilo za vse, kar je bilo medtem vloženo v izboljšavo posesti. 

Dne 28. junija 1701 je trinajst nepristranskih cenilcev ocenilo izboljšave na posesti in stavbah na Slomu, vendar se je Škorja, kot poroča vir, vedel poniglavo, neposlušno in trdovratno, tako da zlepa ni bilo pričakovati poravnave. Škorja, o katerem vemo le to, da je živel v Braslovčah, je nagajal in izsiljeval, a se je spor slednjič le iztekel. 

Zadnje dejanje pravdanja za Slomovino je listina ljubljanskega škofa Ferdinanda grofa Kuenburga o podelitvi dvora Slom (so genanten Slamber Hoff) Štefanu Novaku in njegovim dedičem v kupno pravo, izdana 6. februarja 1703 v Gornjem Gradu. Kot navaja listina, je Novak plačal Škorji 500 goldinarjev kupnine.

Cerkev v Šentilju. FOTO: Ivo Žajdela

Sklepanje Maksa Goričarja, da je Štefan Novak – Slomšek moral imeti na Slomu nekaj posestva že ob poroki leta 1700, sicer se ne bi mogel imenovati Slomšek, se je torej pokazalo kot točno. Ni pa veliko manjkalo, da bi se Novaki, novopečeni Slomški, morali s Sloma umakniti. Nazadnje se je zanje vse srečno izteklo. 

Še več, škofov praded Štefan je za življenja združil v svojih rokah celoten Slom, tj. dve celi kmetiji in dve kajži, in postal daleč naokrog največji kmečki posestnik ter eden najpremožnejših gornjegrajskih podložnikov. Kot je zapisal škof Slomšek, je imel dva sinova duhovnika in naj bi leta 1737 na novo zgradil cerkvico sv. Ožbolta v bližnjih Unišah.

Je bil Matija Novak ali Hudič res ves hudičev?

V gornjegrajskem gospoščinskem arhivu so se ohranili trije sodni spisi, ki prvega Slomškovega prednika na Slomu, Matijo Novaka ali Hudiča, kažejo v precej slabi luči. Grof Gaisruck z Blagovne ga je kot imetnik deželskega sodišča, pod katerega naj bi spadal Slom, večkrat kaznoval in se nato zaradi sporne sodne pristojnosti nad Brezjem in Slomom prepiral z gornjegrajskim gospostvom. 

Matija se je leta 1685, ko še ni imel kmetije na Slomu, zaradi nekega plačila pri svoji hiši v Brezju stepel z Gregorjem Pevcem, županom gospostva Štatenberg v vasi Mlače. Blagovnski graščak grof Gaisruck mu je zaradi tega naložil kazen 6 goldinarjev, ki mu jo je odtrgal od plačila za t. i. dvorno vino, kar je vodilo v nov spor med Matijo in grofom. Matija je vztrajal, naj mu plačanih 6 goldinarjev računajo za dvorno vino in ne kot kazen, grof pa mu je zato spomladi 1688 na njegovem domačem travniku na Slomu zarubil par volov. Kako se je zadeva iztekla, ne vemo, ker viri o njej molčijo.

Prav tako ni znano, ali je bila kako povezana z naslednjim Matijevim dejanjem. Odvetnik gornjegrajskega gospostva je sredi poletja 1688 prejel prošnjo grofa Gaisrucka z Blagovne, naj v štirinajstih dneh njemu ali kakšnemu nepristranskemu sodniku izroči gornjegrajskega podložnika Matijo Novaka, sicer bo prisiljen zoper tega uporabiti druga v deželi dovoljena pravna sredstva. Matija Novak ali Hudič naj bi namreč aprila istega leta v svoji hiši brez vsakega razloga tako grozovito pretepel blagovnskega podložnika Pongraca Grižanca, da mož osem dni ni mogel vstati iz postelje. 

Tretji primer, v katerega se je škofov prednik zapletel zaradi uporabe sile, je dokumentiran najbolje, enako kot pri prvih dveh pa ne poznamo epiloga. Zadeva je zanimiva, ker v njej nastopata tako Novak kot Slomšek. 

O njej je v poslopju celjske Grofije 23. junija 1689 razsojal nepristranski sodnik Mayr pl. Meyerberg. Tokrat je Matijo Novaka jemal kot tožnik v precep upravitelj deželskega sodišča Zbelovo Janez Franc Dixl. Zbelovo si je namreč nad območjem Sloma podobno kot Blagovna lastilo deželskosodne pravice. Matija Novak je bil obtožen, da je junija 1688 na tleh zbelovskega deželskega sodišča udaril s sekiro po glavi Pavla, sina Blažeta Slomška, in ga nato ranil do krvi še po hrbtu. 

Zbelovsko deželsko sodišče je tedaj od gospostva Gornji Grad zaman zahtevalo Novakovo izročitev, nepristranski sodnik Mayr pl. Meyerberg pa je nato razsodil, da mora Matija Novak v 14 dneh plačati tožniku Dixlu 15 kron. Iz pritožbe gornjegrajskega odvetnika Elije Köschnerja zoper Dixlovo zahtevo izvemo še eno pikantno podrobnost. 

Novak se je Pavla Slomška lotil skupaj z drugim gornjegrajskim podložnikom Videtom, sinom Jerneja iz Slatine, in sicer zaradi Pavlovega nečistovanja z Marijo Ferlež na zbelovski vinski gorici Globoko. Ranjeni Pavel, sin Blažeta Slomška, bi bil lahko doma tako iz Brezja kakor s Sloma, saj so Slomški živeli v obeh sosednjih zaselkih, po vsej verjetnosti pa ni bil sorodnik Matije Novaka ali Hudiča.

Tretji in hkrati zadnji znani primer nasilja Matije Novaka z omenjeno naloženo denarno kaznijo še ni doživel epiloga. Gornjegrajsko gospostvo je namreč pri cesarju oziroma pri notranjeavstrijski vladi v Gradcu protestiralo zoper neupravičeno sojenje svojima podložnikoma. 

Podružnična cerkev bl. Antona Martina Slomška v Rečici. FOTO: Ivo Žajdela

Ohranjenih je več ločenih dopisov Matije Novaka in Videta iz Slatine, v katerih omenjena prosita za odložitev izvršbe, dokler kompetenčni spor med gospostvoma Gornji Grad in Zbelovo ne bo razčiščen. Seveda si podložnika nista dopisovala s cesarjem na lastno pest in sama, ampak so dopise v njunem imenu pošiljali iz gornjegrajske gospoščinske pisarne, dopisovanje, ki sega do začetka leta 1690, pa vsebinsko ne prinaša ničesar novega.

Kot smo videli, je bil Matija Novak še živ jeseni 1697, ko je tudi izrecno naveden kot tedanji posestnik dvora Slom (Hoff Slam), umrl pa je pred poroko sina Štefana Slomška v začetku leta 1700. Hudič je bil njegov drugi, manj rabljeni priimek. Navajata ga dva med seboj nepovezana vira: prvi, z Blagovne (1688), navaja Novaka ali Hudiča, drugi, iz Gornjega Grada (1700), pa samo Hudiča. Postavlja se vprašanje, ali je nemara šlo za vzdevek, ki si ga je Matija zaradi nasilnosti prislužil sam. Morda ga je s svojim vedenjem res potrjeval in upravičeval, toda Matija v Brezju potrjeno ni bil ne prvi ne edini s tem priimkom. Leta 1687 srečamo v vasi gornjegrajskega podložnika Jakoba Hudiča, dve generaciji prej, v letih 1632–1634, pa kot enega od šestih tamkajšnjih gornjegrajskih podložnikov Jurija Hudiča. V gornjegrajskem urbarju iz leta 1602 Hudičev še ni srečati. 

Priimek Novak je imel v Brezju še globlje korenine. Leta 1542 ga še ni bilo, sicer pa so bili trije od petih podložnikov tedaj še brez priimka. Najdemo ga leta 1572, ko je na eni od tedaj šestih kmetij gospodaril Lovrenc Novak. Nemara je njegova kmetija medtem nastala na novo in je bil v polnem pomenu besede novak – novi naseljenec. Kakor koli, pri našem Matiji Novaku ali Hudiču, ki se je rodil v prvi polovici 17. stoletja in umrl med letom 1697 in 1700, je bil Novak prejkone priimek, Hudič pa domače ime. Morda se je Matijev oče ali ded priženil k Hudiču in prevzel njegovo kmetijo. Obe imeni je po Matijevi preselitvi na Slom (1686 ali 1687) slednjič zasenčil in v naslednjih generacijah povsem izrinil novi priimek – Slomšek.

Kar pa zadeva Matijevo nasilno obnašanje, povejmo, da tovrstno vedenje v tej dobi ni bilo nič nenavadnega niti za osebe višjega družbenega stanu. Prapraded škofa Slomška Matija Novak ali Hudič tako v tem kontekstu ni več videti tak nasilnež, kot bi bil po merilih današnjega časa. In končno: zgodovina se zna res imenitno poigrati. Kdo bi si mislil, da si lahko Hudičev prapravnuk po tristo letih zasluži nič manj kakor čast oltarja?

Prispevek je bil najprej objavljen v reviji SLO – slovenski zgodovinski magazin. Revijo lahko prelistate na tej povezavi. Sledite reviji SLO tudi na Facebooku.