Primer Francija Klopčiča, nekdanjega župnika v Preski, ki so ga obtožili spolne zlorabe mladoletne osebe, je bralcem Družine dobro znan, zato obnovimo le nekaj njegovih temeljnih potez. Obtožba proti njemu je bila vložena leta 2012 za zlorabo, ki naj bi se zgodila skoraj osem let prej. Obtoženi duhovnik se je od vsega začetka zagovarjal kot nedolžen in ni sprejel ponudbe tožilstva, da bi v zameno za priznanje krivde dobil dosojeno milejšo kazen. Steklo je sojenje, ki se je na prvi stopnji marca 2017 končalo z oprostilno sodbo. Po pritožbi tožilke jo je višje sodišče junija lani na podlagi istih dokazov obrnilo »na glavo« v obsodilno sodbo, ki pa jo je po pritožbi Klopčičeve obrambe vrhovno sodišče konec januarja razveljavilo in odredilo novo sojenje. V pogovoru s Francijem Klopčičem (na tem mestu objavljamo celoten intervju, krajšo različico pa v tiskani Družini) se oziramo na okoliščine, ki spremljajo njegov sodni proces.

Kako osebno doživljate številne obrate v svoji sodni zgodbi: ni kriv, je kriv, ni kriv ...?
Celotni sodni postopek doživljam in razumem kot hudo krivico in hudo institucionalno nasilje. Gre za fenomenologijo zla. Nimam nikakršnih težav podvreči se vsakovrstnim preverbam. Vendar ko človek dokaže svojo nedolžnost in argumentirano odbije vse očitke, ima pravico, da ga država s svojimi institucijami pusti pri miru. V mojem primeru bi že tožilstvo moralo odstopiti od pregona. Temu je pritrdila tudi sodba I. stopnje, da niti čas niti kraj domnevnega kaznivega dejanja nista definirana tako, da ne bi posegala v mojo pravico do učinkovite obrambe. Šlo je za očitek enkratnega kaznivega dejanja, tožilstvo pa je časovni okvir domnevnega kaznivega dejanja raztegnilo na sedem mesecev. Opisan kraj domnevnega kaznivega dejanja pa na tisti lokaciji sploh ne obstaja.
Ob tem je absurdno, da je do prijave prišlo na podlagi sanj, ki jih ni mogoče preveriti. Obsojati nekoga na podlagi predpostavke, ki je ni mogoče preveriti ali ki je že a priori ni mogoče izpodbijati, postavlja sodbo višjega sodišča na zelo trhle temelje. Obstajajo pa še druge nepravilnosti v sodbi višjega sodišča, ki pomenijo hudo kršitev pravice do poštenega sojenja, ki je varovana tako v naši ustavi kot tudi v 6. čl. Evropske konvencije o človekovih pravicah, kot opozarja moj odvetnik dr. Luigi Varanelli.
Sodba I. stopnje me je na podlagi dolgotrajnega in temeljitega postopka glavne obravnave spoznala za nedolžnega in me oprostila vseh obtožb na ta račun, saj je v sodbi izrecno zapisano, da sodišče ni našlo niti enega materialnega dokaza, ki bi podpiral obtožnico. Senat višjega sodišča je spremenil oprostilno sodbo v obsodilno, in to brez vsaj ene obravnave, pri čemer gre za kršenje načela neposrednosti in kontradiktornosti (5. odst. 392 čl. Zakona o kazenskem postopku). Sodba višjega sodišča je zato huda sodna zmota, kar je potrdil tudi senat vrhovnega sodišča, ki je to sodbo višjega sodišča že samo zaradi te napake razveljavil. Tako v tem trenutku v tej zadevi velja oprostilna sodba I. stopnje iz marca 2017.

Kaj je bil torej temeljni razlog, da je vrhovno sodišče razveljavilo obsodilno sodbo višjega sodišča?
Po presoji vrhovnega sodišča je sodišče druge stopnje kršilo načelo neposrednosti in kontradiktornosti. Vrhovno sodišče je zato sodbo pritožbenega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom. To je bil temeljni razlog za razveljavitev sodbe višjega sodišča, saj je šlo za grobo kršitev in kardinalno napako senata višjega sodišča. Torej ne gre za neko nepomembno postopkovno napako. Zakon je senat višjega sodišča zavezoval, da opravi dodatno obravnavo, če so sodniki hoteli spremeniti oprostilno sodbo v obsodilno. Kar se je zgodilo v tem primeru, je šlo za presedan v sodni praksi samostojne Slovenije. To pa ne pomeni, da obramba ni senatu očitala še drugih kršitev, saj so bile oddane kar tri pritožbe skupno na kar 60 straneh. V zadnjem odstavku sklepa vrhovnega sodišča piše: »Pritožniki v pritožbah sicer uveljavljajo še druge kršitve določb kazenskega postopka vendar pa, ker je Vrhovno sodišče sodbo že razveljavilo zaradi prej omenjene kršitve, drugih očitanih kršitev sodbi pritožbenega sodišča, ni presojalo.« Škoda, da senat vrhovnega sodišča ni obravnaval celotne pritožbe in presojalo celotno krivično sodbo višjega sodišča, saj bi v tem primeru zlahka prišel do spoznanja, da sem nedolžen in bi posledično izreklo oprostilno sodbo.

Vrhovno sodišče je torej obsodilno sodbo višjega sodišča razveljavilo zaradi katastrofalne procesne napake, ki se razumnim sodnikom pač ne bi smela zgoditi. Ali ni v takem ravnanju senata višjega sodišča mogoče videti celo nekaj zavlačevalno namernega?
Ne gre zgolj za zavlačevanje postopka, ampak za izrecno namero postopek pripeljati do tako želene obsodilne sodbe navzlic vsem argumentom obrambe. Obramba v teku glavne obravnave ni le krepila dvom, da se je domnevno kaznivo dejanje zgodilo, ampak je po principu obrnjenega dokaznega bremena dokazala, da se to sploh ni moglo zgoditi. Temu nedvomno pritrjuje tudi poligrafski test, ki sem ga opravil pri odličnem poligrafistu Andreju Juratovcu, ki je član APA in ima ameriško licenco za poligrafiranje. Na spletu lahko najdemo kar nekaj obširnih člankov o poligrafski tehniki in vsi so mnenja, da je bistvenega pomena, da tovrstno testiranje opravi strokovnjak za to področje. Andrej Juratovec nedvomno to je. Ob tem se potrjujejo besede nekdanjega ustavnega sodnika dr. Lovra Šturma, »da ne gre za resnico, ampak za interes«. Sam to razumevam kot ideološki boj in osnovni namen permanentno diskreditirati Katoliško cerkev in njene predstavnike (kristjanofobija in klerofobija). Dejstvo, da je poligrafist oktobra 2017 dobil grožnje zaradi opravljenega poligrafskega testiranja, je zastrašujoče. To pomeni utemeljen sum, da se v ozadju dogajajo lobiranja, nasveti, pritiski in celo grožnje z jasnim ciljem prej omenjenega interesa. Kar je pošastno in nedopustno, da se s tem primerom ukvarjajo ljudje, ki nimajo nikakršnih pristojnosti.

Ne zgolj mimogrede, v vašem primeru so »se zgodile« nenavadne koincidence: obsodilna sodba je bila objavljena v času pensilvanske zgodbe, njena razveljavitev v času vatikanske konference o spolnih zlorabah in obsodbe kardinala Pella …
Da vse to sovpada z dogodki, ki jim omenjate, samo povečuje medijsko odmevnost in izjemen interes vleči vzporednice med tovrstnimi pojavi v svetu in pri nas.

Kako presojate dosedanjo medijsko obravnavo vašega sodnega procesa?
Ko gre za katoliškega duhovnika, mainstream mediji ne poznajo domneve nedolžnosti. Od prvega trenutka sem se znašel s polnim imenom in priimkom ter vsemi drugimi osebnimi podatki na prvih straneh medijev z velikimi fotografijami in udarnimi naslovi. Samo za ilustracijo: pred nekaj tedni je slovenska javnost izvedela za kriminalista, zoper katerega imajo vrsto obremenilnih dokazov, celo izdajo podatkov, pomembnih za državno varnost. Vendar še danes slovenska javnost ne ve za njegovo ime in priimek. Vsakokrat, ko ga je pokazala kamera, si je zakrival obraz s kapuco.
Sam sem bil vedno pripravljen sodelovati z vsemi mediji in se nikdar nisem skrival. Če ima človek mirno vest, se mu ni treba pred nikomer skrivati. Dosedanje objave sem pogosto doživljal kot medijski linč v želji ustvarjati javno mnenje. Npr. ko je šlo za datum prednaroka, so mainstream mediji ta datum objavili prej, preden smo sam in moja zagovornika dobili vabilo. Zelo nenavadno je bilo, da so mainstream mediji pred začetkom glavne obravnave januarja 2016 objavili vse podrobnosti obtožnice s povsem isto dikcijo, ki je v obtožnici. Prav na podlagi tega dejstva smo na začetku glavne obravnave predlagali, naj bo obravnava odprta za javnost. Sodstvo žal našemu predlogu ni sledilo.
Ne dvomim, da si je marsikdo želel, da bi očitki o domnevnem kaznivem dejanju bili resnični. Vendar takšno navijaško novinarstvo, polno škodoželjnosti in privoščljivosti, pove več o piscih takšnih tekstov kot o meni. Mainstream mediji so pridno »suportirali« tožilstvo in sodstvo po principu najprej diskreditacija, nato likvidacija. Mediji torej niso bili nek korektiv ali pes čuvaj glede na morebitne nepravilnosti v službi zlorabe oblasti – tokrat sodne veje oblasti.
Ob tem je še ena podrobnost, ki ni zanemarljiva. Vsakokrat, ko so mediji pisali o tej zadevi, so del prispevka namenili tudi izpostavljanju vseh duhovnikov, ki so se v teh postopkih znašli že v preteklosti in so bili obsojeni ter so kazen že prestali. Tako so jim vsakič kršili temeljno človekovo pravico, da se po odsluženi kazni morejo resocializirati. Seveda pa je mogoče to razumeti tudi kot pritisk na sodišče, naj tudi v mojem primeru ravna enako.

Glede medijskega poročanja se kaže še ena posebnost, namreč precejšne razlike glede na faze vaše zgodbe: obširni članki v času sojenja, kratki ob oprostilni sodbi okrožnega sodišča, znova »udarni« ob obsodilni sodbi višjega sodišča, ob zdajšnji razveljavitvi vrhovnega sodišča precej »relativizirajoči«, češ, zgodila se je le procesna napaka …
Če primerjam medijski stampedo iz avgusta lani, ko so objavili obsodilno sodbo višjega sodišča, in zadnjo objavo o sklepu vrhovnega sodišča o razveljavitvi sodbe višjega sodišča, odkrijem različno strategijo, ki služi istemu cilju. Lani so zadrževali informacijo o obsodilni sodbi od 13. julija do 10. avgusta, torej zadnjega vikenda pred največjim Marijinim praznikom. V tem prepoznavam željo katoličanom zagreniti veliki šmaren. Ob tem je zanimiva podrobnost, da so vsi mainstream mediji to storili hkrati, kot en mož; nič ni naključno … Ob tem se pa niti en medij ni zmotil in objavil imena članov senata višjega sodišča (Stanka Živič, Tatjana Merčun in Milan Štrukelj), ki so javnost znani še zlasti iz primera dr. Novič in slovenskemu sodstvu niso v ponos.
Letos pa so mediji nemudoma pohiteli v boj za interpretacijo z namenom relativizirati sklep vrhovnega sodišča, češ da gre zgolj za neko postopkovno napako, ki je novi senat ne bo ponovil. Ob tem pa so zamolčali, da je senat višjega sodišča z obsodilno sodbo storil kardinalno napako, kljub temu da je zakon njegove člane zavezoval k povsem drugačnemu ravnanju in da je obramba v svoji pritožbi očitala še druge napake in nepravilnosti, ki pa jih senat vrhovnega sodišča sploh še ni obravnaval.

Kakšni bodo vaši nadaljnji koraki oziroma kakšni so načrti vaše obrambe?
Obramba bo izkoristila vsa redna in izredna pravna sredstva za ubranitev pravice in resnice.

Kako vašo sodno kalvarijo spremljajo sobratje v duhovništvu in vaši predstojniki?
To vprašanje je bolj namenjeno njim kot meni. Za tiste, s katerimi se srečam oz. srečujem, lahko rečem, da se zanimajo za postopek, me podpirajo in so del velike množice molivcev in molivk, ki molijo, da se bo končno izkazala resnica in pravica.

Javnosti je morda nekoliko manj znano, da je Cerkev na Slovenskem, da bi čim bolj omejila kakršno koli možnost spolnih zlorab mladoletnih ali pa neresničnih obtožb duhovnikov na ta račun, predpisala prepoved opravljanja pastoralne dejavnosti z mladoletnimi na samem. Kako presojate takšno ureditev?
Razumljivo je, da Cerkev na Slovenskem išče načine, da bi preprečili okoliščine, ki bi omogočile zlorabo oz. očitke o zlorabi. Pri tem se gotovo ozira tudi po primerih dobre prakse iz tujine. Gotovo pa so predsedniki škofovskih konferenc na vatikanski konferenci o spolnih zlorabah dobili nova striktna navodila. Sam ne pristajam na domnevo, da je sodobna družba morbidna (bolna) in da postajamo drug drugemu grožnja. Takšno razmišljanje je hud napad na občestvenost, ki je bistvo Cerkve. Menim, da je tovrstno izkrivljanje javne podobe o Cerkvi – kot da je pedofilija zgolj problem Katoliške cerkve – del globalne agende v boju proti Cerkvi in njenim predstavnikom. S sistematičnim in nenehnim diskreditiranjem Cerkve želijo Cerkvi in njenim predstavnikom odvzeti verodostojnost, saj se dogajajo tektonski premiki glede temeljnih vrednot, še zlasti ko gre za nedotakljivost človeškega življenja od spočetja do naravne smrti. Prav v zadnjem času so se pojavile glasne zahteve po »pravici« do evtanazije.

Zaradi postopka ste se leta 2013 umaknili z župnije. Kako ste si odtlej organizirali svoje življenje?
Ko sem spoznal, da ta postopek ne bo stvar nekaj mesecev ampak vsaj nekaj let (maja jih bo že sedem), sem se zavedal, da si moram svoje življenje organizirat na novo. V prvi vrsti sem želel, da nisem nikomur v breme, ampak da se lahko preživljam z delom svojih rok. Delo in novo okolje pa ima hkrati tudi terapevtske učinke, saj pogosto beseda nanese na različne teme in vprašanja, kar razumem kot svojevrsten apostolat. Obenem pa po potrebi pomagam na župniji brez duhovnika, in sicer samo glede bogoslužja. Tako je moje življenje kljub spremenjenim okoliščinam zanimivo in dinamično. Celoten postopek pomeni hud napad na mojo čast in dostojanstvo in je izjemno psihično naporno. Hvaležen sem vsem, ki me v tem neenakovrednem in dolgotrajnem boju podpirajo in mi zaupajo. Prav zaradi te preizkušnje sem srečal lepo število izjemnih ljudi, številne strokovnjake z mednarodnimi referencami iz različnih področij, ki so mi s svojim znanjem in nasveti v veliki meri pomagali, da sem se tekom postopka dobro branil in sem za njih izjemno hvaležen. Kot pravi apostol Pavel: »Kjer se je pomnožil greh, se je še bolj pomnožila milost.«