Nadaljevanje iz: Huda Jama, Spominski park Teharje, pokopališče Dobrava [11]

O pokopu umorjenih v Hudi jami 27. oktobra 2016 v Parku spominov na Dobravi pri Mariboru sem pisal v 13. novembra 2016 v Družina pod naslovom Razumeti zločin v Hudi jami. Vsebina je bila naslednja.

Pogrebna jama na pokopališču Dobrava pri Mariboru pred pokopom umorjenih v rudniku Huda jama. VIR: Ivo Žajdela

Pri Mariboru so najprej pokopali 778 umorjenih v Hudi jami

V četrtek, 27. oktobra 2016, je bil v spominskem parku na mariborskem pokopališču Dobrava pokop umorjenih leta 1945 v rudniku Huda jama. Po več kot sedmih letih so pokopali 778 ubitih, ki so jih v rudniku s kraja morišča iznesli leta 2009; preostale bodo iz prvega jaška iznesli v prihodnjih mesecih.

Najprej je v stolni cerkvi sv. Janeza Krstnika v Mariboru mariborski nadškof metropolit Alojzij Cvikl daroval mašo za ubite. Spomnil je, da so slovenski škofje pozdravili prizadevanja državnih ustanov in civilnodružbenih organizacij, da se končno zagotovi pokop vseh izvensodno umorjenih žrtev po drugi svetovni vojni. »Želja, da bi bile vse žrtve iz Hude jame pokopane v spominskem parku Teharje, je bila tudi želja nas, slovenskih škofov, saj mnogi sorodniki sprejemajo Teharje kot poseben kraj spomina na te žrtve. Vsi se s tem niso strinjali, tako se je za zadnji kraj počitka za vse te žrtve izbralo dobravsko pokopališče v Mariboru. Kot pastir mariborske nadškofije zato danes sprejemam vse žrtve iz Hude jame. Tako postajate dragi rajni bratje in sestre del občestva naše krajevne Cerkve. Tudi za vas bomo odslej na poseben način molili in se vas spominjali v bogoslužnih molitvah Cerkve, ko molimo za rajne.« Dejal je, da ko »gledamo na dogodke Hude jame in povojnih pobojev v svetlobi velikonočnega jutra, to ne pomeni, da bomo na vse to preprosto pozabili, kot da se to ne bi zgodilo. To je naša preteklost in naša zgodovina, dejstvo, ki ga moramo sprejeti.«

Pogreb umorjenih leta 1945 v rudniku Huda jama 27. oktobra 2016 v spominskem parku na mariborskem pokopališču Dobrava. FOTO: Ivo Žajdela

Da bo pokop ubitih omogočil njihovo poznejšo sledljivost

»Naloga, ki nam jo nalagajo te žrtve je, da v sebi in med nami krepimo sile dobrega ter se zavzemamo, delamo, živimo in se darujemo za resnico in za vrednote, ki svet, izhajajoč iz Boga, povezujejo in ga tako ohranjajo. Naredimo vse, kar je v naši moči, da se krivična in krvava dejanja polpretekle zgodovine nikoli več ne bi ponovila,« je dejal nadškof Cvikl ter izrazil upanje, da bo pokop posmrtnih ostankov teh ubitih omogočil njihovo poznejšo sledljivost in da bomo v prihodnosti o teh pokojnih izvedeli: kdo konkretno so ti ubiti, da jih bo nekoč mogoče z imeni in priimki ter drugimi podatki o njih pokopati v njihove domače družinske grobove.

Somaševali so apostolski nuncij Juliusz Janusz, celjski škof Stanislav Lipovšek, upokojeni mariborski nadškof Marjan Turnšek, upokojeni mariborski pomožni škof Jožef Smej, vojaški vikar Matej Jakopič, varaždinski škof Josip Mrzljak, upokojeni gospiško-senjski škof Mile Bogović, vojaški škof iz Zagreba Jure Bogdan in vojaški škof iz Sarajeva Tomo Vukšić ter drugi duhovniki.

V imenu sorodnikov umorjenih je govoril Peter Sušnik, predsednik Nove Slovenske zaveze. FOTO: Ivo Žajdela

Žrtve je pojem, ki ga praktično vsi uporabljajo za ubite, umorjene

Pred pokopom v parku spominov Dobrava je v imenu sorodnikov umorjenih govoril Peter Sušnik, predsednik Nove Slovenske zaveze. Dejal je, da nas samoumevno kot ljudi pretrese usoda 778 žrtev /žrtve je pojem, ki ga praktično vsi uporabljajo za ubite, umorjene, op. I. Ž./, odkritih 3. marca 2009 za enajstimi pregradami zapuščenega rudniškega rova sv. Barbare v Hudi Jami, in vprašal ali nas enako pretrese, da smo potrebovali sedem let, da samoumevno sprejmemo iznos in katoliški pogreb pokojnih?

»Razumevanje današnjega dogodka terja od nas premislek o vrednotah slovenskega naroda. Naš narod je razdeljen. Vir delitev niso človeška trupla, ki iz 600 in več prikritih morišč širom Slovenije prihajajo na površje. Vir delitev tudi niso tisti, ki ta morišča odkrivajo ali obeležujejo. Vir delitev je odnos do zločina, ki je te žrtve in ta morišča povzročil. Slovenski narod je razklan najprej zato, ker nekateri zločina ne vidijo in ne priznajo. Med tistimi, ki zločin prepoznavamo, je spet delitev v iskanju razlogov za zločin: nekateri jih iščejo pri žrtvah, drugi jih vidimo pri zločincih. Ker se radikalno razhajamo pri vrednotenju naše preteklosti, nismo zmožni skupaj gledati v prihodnost. Narod nima enotnega moralnega, etičnega in vrednostnega sistema, s katerim bi vrednotil zločin, zločince, žrtve ter posledice Hude jame. V tem se razlikujemo od drugih narodov, ki so sposobni enotne samokritike temnih senc v svoji zgodovini: Holokavst, apartheid, suženjstvo in podobni ekscesi so splošno prepoznani kot nezaslišani ter z občutkom krivde in sramote sprejeti kot trajen zgodovinski madež.«

Pogreb umorjenih leta 1945 v rudniku Huda jama 27. oktobra 2016 v spominskem parku na mariborskem pokopališču Dobrava. FOTO: Ivo Žajdela

Skozi taborišče na Teharjah so komunisti odpeljali na morišča in umorili pet bratov Kavčič. Štirje nečaki umorjenih iz družine Kavčič iz Šentjošta na pogrebu na Dobravi umorjenih leta 1945 v rudniku Huda jama. FOTO: Ivo Žajdela

Pravičnost in enakopravnost tudi v odnosu do narodove zgodovine

Govornik je spomnil, da je samostojna, demokratična in pravna država Slovenija, rojena pred četrt stoletja, prinesla pričakovanje, da bo na osnovi novih, deklariranih vrednot vzpostavila pravičnost in enakopravnost, tudi v odnosu do narodove zgodovine. Ker s tem odlaša, narašča razočaranje, saj novo državo državljani čedalje bolj dojemamo kot nadaljevanje vrednostnega sistema totalitarne predhodnice, ki smo ga s plebiscitom zavrgli. Slovenska država nikoli ni opredelila povojnih množičnih umorov kot sistematičnega kolektivnega zločina, ki ga je načrtovala, organizirala, izvedla in prikrila komunistična partija. Zato tudi odgovornost partije ali njenih voditeljev nikoli ni bila zahtevana.

Razumeti zločin v Hudi Jami pomeni razumeti slovensko zgodovino

Poudaril je, da razumeti zločin v Hudi Jami pomeni razumeti slovensko zgodovino 20. stoletja. »Žrtve v Hudi jami niso posledica nagonske krvoločnosti posameznikov ali osamljene vojaške skupine, ki bi jo opoj zmagoslavja zanesel. Huda jama ni bila izjema ali napaka – bila je premišljeno zasnovana, organizirano izvedena in kasneje skrbno prikrita, podobno kot druga prikrita povojna morišča.«

Dejal je, da slovenske države »sorodniki žrtev ne pričakujemo opravičila za zločin: ker ta država umora ni zagrešila, se ji tudi opravičevati ni treba. To pa ne pomeni, da sme država opustiti pregone tistih, ki so zločine storili, prikrili ali jih danes opravičujejo. Imamo več tisoč žrtev zločina, a niti enega zločinca. Odpor do raziskovanja in pregona, ki ga zaznavamo v delu državnih organov, ter cinizem in ironičnost, s katero se teh tem lotevajo nekateri mediji, nas napeljuje na vprašanje: je obsodba zločina v Hudi jami nepotrebna? Ali pa gre za strah pred razkritjem razsežnosti sokrivde za storjene zločine? Med nami so ljudje, ki javno razlagajo pogoje, pod katerimi se jim zdi Huda jama celo sprejemljiva, naš današnji obred pa zasmehujejo. Kje so meje svobode izražanja? Pri že omenjenih narodih z izkušnjo sramote v lastni zgodovini vidimo, da kaj takega ni niti spodobno niti dopustno.«

Pogreb umorjenih leta 1945 v rudniku Huda jama 27. oktobra 2016 v spominskem parku na mariborskem pokopališču Dobrava.  Ivanka Mivšek iz Rovt s spominskim križem umorjenih iz župnije Rovte, desno Bruna Esih iz Hrvaške. FOTO: Ivo Žajdela

Želeli bi, da bi nam država prišla nasproti

Peter Sušnik je spomnil tudi, da so sorodniki, prijatelji in znanci žrtev s težkim srcem prišli v Maribor. »Želeli bi si, da bi nam država prišla nasproti z večjim sočutjem in bi nas bolje vključila v postopke kot enakopravne partnerje že v času priprav ter razmisleka o postopkih, ki so privedli do današnje slovesnosti. Tako bi že na začetku povedali, da se nam zdi najbolj potrebna identifikacija pokojnih. Da se nam zdi pomembno prenesti pokojne čim bliže domačim krajem. Da smo razočarani, ker državnega spomenika Teharje v 25 letih nismo bili sposobni urediti v dostojno pokopališče žrtev revolucije.«

Izrekel je hvaležnost predsedniku države za njegovo prizadevnost pri tem prvem dejanju pietete. »V času odkritja Hude jame je bil predsednik vlade. Po 25 letih je prvi predsednik države, ki mu vest ni dopustila umika v levo politično korektnost. Prepričan sem, da ste na današnji pogreb prišli z iskreno željo, da s pogrebom pokojnih storimo korak nazaj k civilizaciji, od katere nas je oddaljilo barbarsko ravnanje z mrtvimi zadnjih 70 let. Dih nam jemlje spoznanje, da so med žrtvami ženske in otroci, ki med žrtvami terjajo še posebno sočutje. Vaša navzočnost izkazuje spoštljiv spomin na pokojne: poštene in nedolžne fante, ki so bili pripravljeni braniti svoj dom, narod in vero. Zaradi tega so in vedno bodo junaki.

Spoštovanih pokojnikov ne poznamo po imenu. Do danes ni bila identificirana niti ena izmed žrtev.« Peter Sušnik je prepričan, da bodo kmalu našli pravo znanstveno metodo, ki jim bo vrnila identiteto in jim omogočila vrnitev v objem domačega groba. »Žal pa ni znanstvene metode, s katero bi jim vrnili ugled, spoštovanje ali pripravili njihove krvnike, da bi obžalovali svoj zločin. Molimo in prosimo, da bi njihova nedolžna žrtev Sloveniji prinesla blagoslov.«

Pogreb umorjenih leta 1945 v rudniku Huda jama 27. oktobra 2016 v spominskem parku na mariborskem pokopališču Dobrava, govor predsednika republike Boruta Pahorja. FOTO: Jutarnji list

Ljudje bodo končno lahko vsaj pokopani, če niso smeli več živeti

Zbrane je nagovoril predsednik republike Borut Pahor, ki je spomnil, da smo v času, ne daljšem od polovice stoletja, Slovenci doživeli obe zgodovinski izkustvi: narodni razkol in narodno enotnost. »Sredi prejšnjega stoletja, v času druge svetovne vojne, ko so nas pobijali tujci, smo se pobijali še med seboj. Čas narodnoosvobodilnega boja proti okupatorju je bil tudi čas komunističnega in protikomunističnega, državljanskega boja. Ta se z vojno ni končal. Poboji premagane strani so se nadaljevali tudi neposredno po njej.

In imamo izkustvo narodne enotnosti. Brez nje ne bi bilo ustanovitve lastne države. Prav mogoče bi se brez enotnosti osamosvojitvena vojna končala drugače. Pa se ni. Iz tragične zgodovinske izkušnje smo se nekaj naučili. Prevladalo je zaupanje in sodelovanje. Skupaj smo se borili in skupaj smo zmagali.«

Govor predsednika republike Boruta Pahorja. FOTO: Ivo Žajdela

Borut Pahor: »Še zmeraj težko razumemo nedoumljive skrivnosti človeškega bitja, ki je od nekdaj zmoglo najplemenitejša, a tudi najstrašnejša dejanja. Razumemo pa, kaj so zgodovinske politične in moralne zmote, ki jih nikoli več ne smemo ponoviti, ne glede na naša različna politična, verska ali druga prepričanja. To nam daje moč in pogum, da smo danes tukaj. Razumemo človeško in državniško dolžnost, da civilizirano pokopljemo žrtve vojne in povojnih pobojev. Ljudje bodo končno lahko vsaj pokopani, če niso smeli več živeti.«

Pogreb umorjenih leta 1945 v rudniku Huda jama 27. oktobra 2016 v spominskem parku na mariborskem pokopališču Dobrava. Iz Hrvaške je prišla številčna delegacija, drugi z leve predsednik vlade Andrej Plenković, ob njem še predsednik sabora Božo Petrov, zunanji minister Davor Ivo Stier, prejšnji zunanji minister Miro Kovać in drugi. FOTO: Večernji list

Za krsto stali štirje nečaki petih umorjenih iz družine Kavčič iz Šentjošta

Pogrebno slovesnost na pokopališču Dobrava pri Mariboru je ob navzočnosti škofov in duhovnikov ter množice ljudi vodil nadškof Alojzij Cvikl. Skupaj z varaždinskim škofom Josipom Mrzljakom sta blagoslovila krsto. Poleg slovenskega predsednika Pahorja in številnih ljudi iz javnega življenja se ga je udeležila množična delegacija politikov s Hrvaške, ki so ji načelovali predsednik vlade Andrej Plenković, predsednik Sabora Božo Petrov, zunanji minister Davor Ivo Stier, prejšnji zunanji minister Miro Kovać in drugi.

Na Dobravi so za krsto stali štirje nečaki umorjenih iz družine Kavčič iz Šentjošta: Peter Kavčič, Matjaž Kavčič, Borut Kavčič in Janez Kavčič. Skozi taborišče na Teharjah so komunisti odpeljali na morišča in umorili pet bratov Kavčič: Jožeta Kavčiča (rodil se je leta 1921), Stanka Kavčiča (rodil se je leta 1922), Alojzija Kavčiča, rodil se je leta 1924, Valentina Kavčiča (rodil se je leta 1925) in Lovra Kavčiča (rodil se je leta 1926). S temi petimi brati je šel na Koroško tudi šesti brat Štefan Kavčič, ki pa se zaradi vnetja ušes ni pridružil skupinam, ki so jih odpeljali nazaj v Slovenijo. Tako je ostal živ in kasneje odšel v Argentino; zdaj je že pokojni.

Pred pokopom ljudje pred praznim grobom. FOTO: T. Regent / Delo

Mašo v mariborski stolnici in pogrebno slovesnost na Dobravi je vodil nadškof metropolit Alojzij Cvikl. FOTO: Ivo Žajdela

Pogrebno slovesnost na Dobravi je vodil nadškof metropolit Alojzij Cvikl. FOTO: T. Regent / Delo

Pogrebno slovesnost na Dobravi je vodil nadškof metropolit Alojzij Cvikl. FOTO: Ivo Žajdela

Izjava slovenskih škofov o pokopu izvensodno umorjenih žrtev medvojnega in povojnega nasilja, Družina, 4. 9. 2016Stane Granda, Umazane igre, Družina, 18. 9. 2016

Ivan Puc, Išče se dogovor o pokopu žrtev Hude Jame, Reporter, 5. 9. 2016Ivo Žajdela, Rovte, Družina, 9. 10. 2016

Bogomir Štefanič, Kaj bi bilo, Slovenski čas, 23. 10. 2016Ivan Puc, Pot brez vrnitve, Reporter, 24. 10. 2016

Ivo Žajdela, Teharski spomenik, Družina, 30. 10. 2016Vanessa Čokl, V Mariboru jutri tektonski premik, Večer, 26. 10. 2016

Vanessa Čokl, Grob žrtvam iz Hude jame, Večer, 28. 10. 2016Vanessa Čokl, Eden pa ima ime: Mehmedalija Alić, Večer, 29. 10. 2016

Ivo Žajdela, Razumeti zločin v Hudi jami, Družina, 13. 11. 2016Uroš Esih, Še 12 metrov do dna rova svete Barbare, Večer, 7. 3. 2017

2. decembra 2017 je bila na Brezjah maša zadušnica za umorjene v rudniku Huda jama, ki jo je daroval predsednik Slovenske škofovske konference Stanislav Zore, med pozdravom s predsednikom republike Borutom Pahorjem. FOTO: Ivo Žajdela

Na Brezjah maša za umorjene v rudniku Huda jama 

Leto kasneje, v 2. decembra 2017, je bila v slovenskem Marijinem narodnem svetišču Marije Pomagaj na Brezjah maša zadušnica za vse umorjene v rudniku Huda jama (iznesenih je bilo 1.416), ki jo je daroval ljubljanski nadškof metropolit in predsednik Slovenske škofovske konference Stanislav Zore. Pred mašo je nadškof na pokopališču Lipica pri Škofji Loki blagoslovil kostnico, kjer je depo vladne komisije za grobišča za hranjenje vzorcev za morebitne DNK analize; tam so spravljene tudi stegnenice umorjenih v Hudi jami. Pri blagoslovitvi kostnice in pri maši na Brezjah je bil navzoč tudi predsednik republike Borut Pahor, kot tudi predsednik vladne komisije za grobišča Jože Dežman.

Pri maši zadušnici na Brezjah za umorjene v rudniku Huda jama: predsednik Nove Slovenske zaveze Peter Sušnik, predsednik vladne komisije za grobišča Jože Dežman in predsednik republike Borut Pahor. FOTO: Ivo Žajdela

Teharje, najbolj samo po sebi razumljiv kraj, kjer naj bi pokopali ubite

Nadškof Stanislav Zore je dejal, da je Huda jama kraj zločina in simbolno mesto. Simbolno mesto zato, ker je bil rudniški rov zaprt z enajstimi pregradami. »Najdebelejša pregrada je bila iz 120 centimetrov debele plasti betona, armirana z desetimi železniškimi tračnicami. Kot da bi šlo za atomsko zaklonišče in da nikoli nihče ne sme priti do žrtev. Nekaj podobnega je na Teharjah, najbolj samo po sebi razumljivem kraju, kjer naj bi pokopali žrtve iz Hude jame in drugih krajev iz okolice, saj so bili pomorjeni pred pomorom v tem taborišču. Žrtve, ki so bile pomorjene na Teharjah, so pokopane dvanajst metrov pod deponijo odpadkov. Tisti, ki so morili, so te ljudi hoteli dosledno in absolutno odstraniti iz območja živih. Z enajstimi pregradami so jih fizično ločili od živih, s prisilnim molkom, ki je praktično vladal vse do padca režima, pa so jih skušali izbrisati tudi iz spomina.«

Pred mašo na Brezjah 2. decembra 2017 je nadškof Stanislav Zore na pokopališču Lipica pri Škofji Loki blagoslovil kostnico, kjer je depo vladne komisije za grobišča za hranjenje vzorcev za morebitne DNK analize; tam so spravljene tudi stegnenice umorjenih v Hudi jami. FOTO: Ivo Žajdela

Mučenec postane nesmrten

»Tisti, ki so ta dejanja ukazali, so mislili, da so jih s smrtjo utišali in da so utišali tudi tiste, ki bi mogli ohranjati spomin nanje,« je opozoril nadškof Zore in dodal: »Nič ni bolj naivnega. Nasprotnik je nevaren. Mučenec postane nesmrten. Nasprotnik je ranljiv, je samo človek. Mučenec je močan in obdan z avreolo tega, kar je moral pretrpeti. In ljudje režima so z vsemi nesmiselnimi pomori iz ljudi, ki so nasprotovali njihovi zamisli o ureditvi sveta, naredili mučence. Prst naše domovine je na več kot 600 krajih prepojena in pregnetena s krvjo mučencev – Slovencev in tolikih drugih, ki so umirali na naši zemlji zaradi želje po oblasti, ki se je ponujala kot ustvarjanje zemeljskega raja, v katerem pa ni bilo prostora za vse, ki so mislili drugače, kakor revolucionarna elita.«

Pri blagoslovitvi kostnice na pokopališču Lipica pri Škofji Loki je bil navzoč tudi predsednik republike Borut Pahor, predsednik vladne komisije za grobišča Jože Dežman med nagovorom. FOTO: Ivo Žajdela

Prizadevanje, da bi umorjene utišali, se še ni končalo

Nadškof je spomnil, da se prizadevanje, da bi umorjene utišali, še ni končalo. »Po eni strani njihovo življenje in smrt vedno znova označujejo z nalepko narodnega izdajstva. Po drugi strani s potrjevanjem legalnosti odločitev samozvanih sodišč, ki so brez prvih postopkov in dokazov mimogrede obsojala na smrt. A zločina ne more zakriti nobena nalepka in nobena odločba katere koli ustanove. Zločin ostaja zločin in s takimi dejanji tudi danes ljudje postajamo udeleženci zločina. Lahko bi celo rekli, da se s takim ravnanjem zločin nadaljuje v času in prihaja med nas.«

Na pokopališču Lipica pri Škofji Loki je tudi kostnica, kjer je depo vladne komisije za grobišča za hranjenje vzorcev za morebitne DNK analize. FOTO: Ivo Žajdela

Ko država išče kompromise, da bi resnico obšla

Pri maši je sodelovala Nova Slovenska zaveza in njen predsednik Peter Sušnik je v govoru dejal, da slovenska družba še ni sposobna, da bi se otresla svoje zgodovinske zmanipuliranosti in sprejela dejstvo, da ti ubiti niso izdajalci. »S hvaležnostjo sicer ugotavljamo, da so storjena nepovratna dejanja, ki naš državni in narodni odnos do mrtvih dvigujejo iz primitivnega barbarstva v civilizacijo. K tem dejanjem prištevamo tudi iznos 1.416 žrtev iz rova sv. Barbare. A hkrati je tragično, da v Ljubljani stoji spomenik, ki ničesar ne predstavlja, saj družba zapade v brezupno agonijo ob misli, da bi zapisali, da je namenjen tudi žrtvam revolucije. In tako raje ne zapišemo ničesar. Stoji sicer nedaleč proč veličasten spomenik revoluciji, a hkrati ni omembe, da je ta revolucija za seboj pustila opustošenje, žrtve, žalost, krivice in stotine morišč in grobišč ter rovov in jam polnih anonimnih trupel. Ko država išče kompromise, da bi resnico obšla, dela novo krivico pokojnim in njihovim trpečim svojcem. Mar ni bilo dovolj, da so bili pobiti, njihova smrt zamolčana in njihovo ime oblateno?«

Ivo Žajdela, Mučenec je močan, Družina, 10. 12. 2017Bogomir Štefanič, Hudi jami prihajamo do fizičnega dna, Družina, 12. 3. 2017

Katja Cingerle, Poslušni ljudje so hujši od politikov, Družina, 8. 10. 2017Konec v: Huda Jama, Spominski park Teharje, pokopališče Dobrava [13]

Depo s kostnico vladne komisije za grobišča na pokopališču Lipica pri Škofji Loki . FOTO: Ivo Žajdela

1/24