Huda Jama, Spominski park Teharje, pokopališče Dobrava [11]
Huda Jama, Spominski park Teharje, pokopališče Dobrava [11]
Nadaljevanje iz: Huda Jama, Spominski park Teharje, pokopališče Dobrava [10]
Nova Slovenska zaveza in župnijski urad Teharje sta v Spominskem parku Teharje 2. oktobra 2016 organizirala obletno spominsko slovesnost. Bila je v znamenju nove bolečine ob spoznanju, da bo »država« umorjene iz rudnika Huda jama pokopala v oddaljenem Mariboru.
Ko so umorjene izenačili s smetmi
Mašo je daroval celjski škof Stanislav Lipovšek, ki je spomnil, da se je tu zgodil dvojni zločin. »Prvi, najbolj grozljiv, ko so sem pripeljali in tu in na bližnjih moriščih pobijali nedolžne žrtve. Ko so njihova mrtva telesa polili z žlindro in prekrili s smetmi, se je zgodil drugi zločin, ker rajnim niso vzeli le življenja, ampak tudi njihovo človeško dostojanstvo, ko so jih izenačili s smetmi in odpadki. Tretji zločin bi se zgodil, če bi mi pozabili na te žrtve in ne storili vsega, kar je v naši moči, da se na tem in na še več kot 600 drugih znanih in neznanih moriščih po naši domovini izvrši človeško-civilizacijski ter tudi krščanski proces, ki je v tem, da bodo vse žrtve povojnih pobojev dobile svoje ime in grob. Ne v rudniških rovih, strelskih jarkih in v breznih, ampak na primerno dostopnem kraju, kjer jih bodo lahko obiskali sorodniki ter se z njimi človeku primerno in dostojno srečevali, zanje molili ter se od njih poslavljali.«
Nezadovoljni z obstoječim načrtom pokopa ubitih in urejanja grobišč
Škof je izrekel hvaležnost vladi in vsem pristojnim vladnim in nevladnim ustanovam, da se je z zakonom o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev, ki je bil sprejet julija 2015, vendarle začelo nekaj premikati v smeri spoštljivega urejanja grobišč, pokopa žrtev ter primernega obeležja za vse žrtve medvojnih in povojnih pobojev. Poudaril je tudi, da kakor »smo na eni strani hvaležni vsem, ki so pripomogli, da se te razmere vendarle začele urejati, tako moramo reči, da predstavniki katoliške Cerkve skupaj s sorodniki žrtev in z nekaterimi civilnimi nevladnimi ustanovami nismo zadovoljni z obstoječim načrtom pokopa žrtev in urejanja grobišč. Prepričani smo, da bomo z medsebojnim dogovorom uredili še nerešena vprašanja. Mnogi evropski narodi so to že storili. Tudi mi upamo in v ta namen še naprej molimo ter delamo skupaj z narodnimi in mednarodnimi ustanovami, da bomo tudi v odnosu do žrtev medvojnih in povojnih pobojev uresničili temeljne človekove pravice, ki so jih poznali že v antični dobi ter so v vseh časih znamenje resnična kulture in civilizacije.«
Če hočemo v polnosti živeti sedanjost in graditi prihodnost
Škof Stanislav Lipovšek je dejal, da dobro vemo, da je pot do sprave dolgotrajen in zahteven proces. »Treba bo še opraviti zahtevne zgodovinske raziskave o vzrokih in razlogih, ki so privedli do medvojnega in povojnega nasilja. Ni druge poti. Če hočemo v vsej polnosti živeti našo sedanjost in graditi prihodnost, se moramo pogumno soočiti in se spraviti z našo s preteklostjo. Kristjani, učenci Jezusa Kristusa, smo tu še na poseben način nagovorjeni, da to dogajanje spremljamo z molitvijo ter hodimo po stopinjah Jezusa Kristusa, ki nam s svojo besedo in s svojim zgledom govori, da se krščanstvo začne v ljubezni in odpuščanju, ki vključuje vse ljudi, prijatelje in sovražnike. To dogajanje je tudi osrednje sporočilo in vabilo svetega leta božjega usmiljenja, ki naj tudi po naši molitvi ter dobrem zgledu obrodi bogate sadove.«
Pozabili so na čustva žalujočih sorodnikov
Po maši je bil spominski program, med katerim je govoril predsednik Nove Slovenske zaveze Peter Sušnik. Dejal je, da je pred nami do zdaj najbolj resen in hkrati največji poskus države, da enega izmed največjih odkritih morišč uredi v skladu s civilizacijskimi normami zahodne krščanske kulture. »Sedem let po javnem odkritju rova sv. Barbare v Hudi jami pri Laškem je država lovila sapo in iskala pogum, da se s tem odkritjem sooči. Pri tem iskanju je državni aparat pozabil na ključno stvar: da je to naloga naroda in javnega dialoga. Reševalo se je tehnična vprašanja, pozabilo se je na čustva žalujočih sorodnikov.«
Arhitekt je na Teharjah predvidel tudi pokopno mesto
Pojasnil je, tudi kot od nedavnega član vladne komisije za ureditev morišč in grobišč, da je država sprejela načrt, po katerem bo množično morišče Huda jama v celoti raziskano, trupla pokojnikov (tudi iz jaškov) bodo iznešena, deležna ustrezne forenzične preiskave z namenom zagotovitve možne identifikacije ter posamično pokopana. Da bi se delo v jaških lahko začelo, je potrebno že najdene ubite iz rudnika pokopati.
»Kam?« se je vprašal. »Danes stojimo v Spominskem parku Teharje, nedokončanem spomeniku, ki mu je avtor predvidel tudi vlogo simboličnega pokopnega mesta. Žal ta spominski park za zdaj ni opredeljen kot pokopališče. Žal ta spominski park ni urejen kot grobnica ali kostnica. Žal tu teh, skoraj 800, žrtev iz rudnika Huda jama jutri ne moremo pokopati, saj kaj takega pravno ni mogoče.«
Zaveza države je, da bo uredila Spominski park Teharje
»Ali naj se z izkopom in pokopom žrtev čaka do ureditve Teharij? Protislovna ugibanja o identiteti žrtev in hkratno zagotovilo, da bo storjeno vse, kar forenzična stroka zna, da bodo trupla sledljiva, njihova identifikacija možna ter zavedanje, da smo kot katoličani dolžni mrtve pokopati, sta prevesili tehtnico na stran nadaljevanja del v rudniku Huda jama.
Zaveza države je, da bo uredila Spominski park Teharje in ob koncu izkopa žrtev tu omogočila pokop njihovih identifikacijskih vzorcev. Seveda smo nejeverni: vajeni smo prelomljenih obljub, drugorazrednosti, prezira. Toda naša dolžnost je državo držati za besedo in ji ne nasprotovati v izvedbi častnih dejanj. Nevarnost je, da v tem slutimo prevaro in v pogrebu pokojnikov politično potegavščino. Morda se bojimo, da gre za poslednji udarec po mrtvih in klofuto živim sorodnikom. Kaj pa, če ne? Kdo bo v tem primeru dal odgovor pred Gospodom, če bomo krivi za nepokopane tisoče?«
Razgrniti resnico in dokazati zločin nad mrtvimi
Sušnik je spomnil in poudaril, kar je že 25 let zapisano kot zaveza Nove Slovenske zaveze: razgrniti resnico in dokazati zločin nad mrtvimi; poiskati mrtve, jih krščansko pokopati in njihova imena zaznamovati. Dejal je, da so bili nekdaj za to, da ubite iz morišč prenesejo v domače grobove, kjer bi bilo to možno. »Prizadevamo si, da bi v državno zavest stopile vse žrtve, ki družinskega groba ne bodo našle. Ta zavest lahko pride do izraza s častnim pokopom v glavnem mestu ter ustreznem spomeniku žrtvam revolucije. Sprevrženi spomenik, ki zdaj nastaja v središču Ljubljane, nas od tega oddaljuje.«
Identifikacija ubitih se sploh ni delala
Predsednik Nove Slovenske zaveze Peter Sušnik je vsem, ki zaradi upanja ali prepričanja, da v rudniku Huda jama leži njihov ljubljeni in pogrešani sorodnik, ter se ne strinjajo z odločitvijo države, da izkopane neidentificirane ubite pokopljejo v Maribor, izrekel globoko obžalovanje, da kot civilna družba niso bili dovolj močni, da bi dosegli drugačno odločitev. Hkrati je izrazil svoje osebno prepričanje, da bo v danih razmerah to najhitrejša pot k potrditvi domnev, saj se bo lahko z identifikacijo ubitih začelo prej, kot če bi čakali na ureditev Teharij. »Pot do te identifikacije bi lahko bila še krajša, a v to bi se morala vključiti tudi Zveza borcev NOB in njihovi somišljeniki ter dokazati, da izrečene besede obžalovanja zločinov tudi resno mislijo: naj pozovejo svoje člane in podpornike k pričevanju, naj poiščejo evidence taborišč in zapornikov ter transportov, naj razkrijejo vse kar je zaradi zaveze molku zakrito.«
Pripis leta 2024. Govornik je omenil identifikacijo ubitih v rudniku Huda Jama. Toda ta se ne takrat, ne do danes, osem let kasneje, sploh ni delala. Ali ga je kdo zavedel?
3. oktobra 2016 so začeli s pokopom na Dobravi
In še: »Trupla iz slovenskih morišč bodo ta molk obsodila. Vsak izmed nas ima pred seboj odločitev glede udeležbe na predvidenih pogrebnih slovesnostih. Bodo razlogi za izostanek dovolj tehtni, da bo vest mirna? Prizori iz Hude jame, Krimske jame, Košnice, Konfina, in vseh naslednjih odkopanih slovenskih krajev groze, bodo mitologijo zadnjih 70 let omajali in pred družbo ter državne voditelje postavili jasno vprašanje: kje najdete razloge, da revolucije ne obsodite, saj je zločin tako očiten?«
S pogrebno slovesnostjo ob rudniku Huda jama v ponedeljek, 3. oktobra 2016, ob navzočnosti predsednika republike Boruta Pahorja in ministrice Anje Kopač Mrak jo je opravil škof Stanislav Lipovšek, se je začel prenos umorjenih v rudniku Huda jama na pokopališče Dobrava pri Mariboru.
Posmrtni ostanki iz Hude jame v Maribor, Delo, 11. 8. 2016Huda jama velik korak s pietetnega vidika, Delo, 27. 8. 2016
Žalna slovesnost in dostojen pokop, Delo, 4. 10. 2016Vanessa Čokl, Med odkritim in nedokončanim, Večer, 3. 3. 2016
Vanessa Čokl, Mrtvi iz Hude jame dobijo grob, Večer, 4. 10. 2016Peter Sušnik, Pogreb iz rudnika Huda jama, Družina, 25. 9. 2016
Ivo Žajdela, Ime in grob, Družina, 9. 10. 2016Oko 3000 vojnika i civila živi zazidani u Barbarinu rovu, Glas koncila, 13. 9. 2015
Nadaljevanje v: Nadaljevanje iz: Huda Jama, Spominski park Teharje, pokopališče Dobrava [12]