Nadaljevanje iz: Huda Jama, rudnik Barbara rov, grobišče [9]

Spomladi 2016 je izbruhnila problematika ter z njo razprava o tem, kje naj »država« pokoplje leta 1945 umorjene in iznesene iz rudnika Huda Jama. Vladna komisija za grobišča se je odločila, da jih bo pokopala na oddaljenem pokopališču Dobrava pri Mariboru.

Poigravanje z umorjenimi

Poglejmo, kako je to izgledalo leta 2016. V daljšem prispevku v reviji Demokracija sem 5. maja 2016 takole zapisal pod naslovom Poigravanje z umorjenimi. Če hočemo razumeti zdajšnje absurdno dogajanje o prekopu umorjenih iz grobišča v rudniku Huda Jama, moramo pogledati malo v zgodovino. »Zanimivo« je, da se t. i. povzročitelji zmede in težav pojavljajo na prizorišču tistih, ki se trudimo za raziskavo in ureditev grobov komunističnih zločinov že od začetka, to je hitro po demokratizaciji Slovenije oziroma leta 1990. Leta 1990 je skupina nekdanjih domobrancev ustanovila društvo Nova Slovenska zaveza. Glavna naloga društva je bila ohranjanje spomina na Slovence, ki so jih med drugo svetovno vojno in po njej umorili komunisti: z zbiranjem imen in osnovnih podatkov ubitih, postavljanjem spomenikov (t. i. farnih spominskih plošč), organiziranjem spominskih srečanj, zbiranjem pričevanj, analiziranjem dogodkov, izdajanjem revije Zaveza s pričevanji in komentarji.

Ne dolgo zatem, leta 1991, je manjša skupinica (člane bi težko naštel na prste ene roke) ustanovila Društvo za ureditev zamolčanih grobov. Njihov namen je bil, da »obeleži in zaznamuje grobišča in morišča« iz let 1941–1952. Predsednik društva je bil Franc Perme, med člani pa iz prvega obdobja lahko omenim le še brata Žitnik iz Grosuplja, iz zadnjega obdobja, ko je okoli leta 2005 društvo usihalo, pa Zdenka Zavadlava. Leta 2000 so v knjigi Slovenija 1941–1948–1952. Tudi mi smo umrli za domovino zapisali, da so postavili tri kapele, 18 obeležij in 58 farnih spominskih plošč.

Pomanjkljivo delo Permetovega društva

V času ustanovitve društva me je poiskal Franc Perme in me prosim, če mu lahko dam svoje podatke o zločinih komunistične revolucije, predvsem pa o grobiščih. Kar precej podatkov sem mu dal, ne da bi mi Perme povedal, da jih bo uporabil za en poseben namen. Podatke je kot svoje poslal na vrsto naslovov po svetu z dopisom, da njegovo društvo namerava postaviti na krajih komunističnih morišč znamenja (»ureditev zamolčanih grobov«). Verjetno je dobil nekaj denarja, saj je potem začel postavljati lesene križe ob grobiščih z zelo ponesrečenim napisom Tudi mi smo umrli za domovino. Torej »tudi mi«. Kot nekakšni pritepenci ob onih drugih, glavnih, ki naj bi umrli za domovino, to je komunistih in mnogih naivnih kalinih, ki so jim nasedli. Jasno je bilo, da bodo tisti leseni križi prej ali slej propadli. V svoji rojstni župniji Šent Jurij pri Grosupljem je sredi pokopališča postavil »farne spominske plošče« z imeni ljudi, ki so jih ubili partizani. Na spomeniku je en svetopisemski izrek in dva napisa, ki označujeta zapisana imena: Umorjeni in padli ter Žrtve vojne ter še: V spomin zapisana imena, katerim so nasilno vzeta jim bila življenja 1941–1945. Pri ubitih so zapisana le ime in priimek, ne pa tudi kraj, od kod so bili doma ter ne letnici rojstva in smrti. Nekdo, ki ne ve, komu je posvečen ta spomenik, ne bo vedel, kdo je te ljudi umoril. Tudi druge farne spominske plošče, ki jih je organiziralo Permetovo društvo, so podatkovno siromašne. Leseni križi so že zdavnaj strohneli. Kot da je hotel samo zapolniti prostor, ki bi ga sicer nekdo drug, vendar ta nekdo drug bolj kakovostno.

Permetov spomenik v Kočevskem rogu, ob grobišču Pod Krenom. FOTO: Ivo Žajdela

Avgustovski udar v Kočevskem rogu

Svojevrsten vrhunec je Permetovo društvo doseglo leta 2000, v času Bajukove vlade. Takrat jim je uspel »veliki met«. Poleti, verjetno avgusta, v največji vročini in ko je bila večina politikov na dopustu, so šli do nekega ministra s predlogom, da jim dodeli denar za postavitev večjega spomenika ob grobišču Pod Krenom v Kočevskem rogu. Pred tem so se Nova Slovenska zaveza in Cerkev skoraj deset let trudili, da bi država postavila kapelo ob roškem grobišču. Postopki so se vlekli v neskončnost. Zdaj pa je nek minister takoj dal denar za postavitev spomenika – seveda mimo prej omenjenih dolgotrajnih prizadevanj za kapelo. Ali je tisti minister sploh vedel za ta prizadevanja?

Permetov spomenik v Kočevskem rogu, ob grobišču Pod Krenom, z napisom V Rogu ležimo tako je veleval domovine ukaz. FOTO: Ivo Žajdela

V Rogu ležimo tako je veleval domovine ukaz

Permetovo društvo je potem v nekaj mesecih v Kočevskem rogu postavilo spomenik, ki sem ga sam takrat imenoval »silos«, ker je zgrajen v obliki silosa. Bilo je nekaj zgražanja nad to »akcijo« (malim državnim udarom) Permetovega društva, vendar ne preveč. Prevladala sta »ponižnost« in »dostojanstvo«. Poleg Permetove »državnega udara« je vsaj mene zbodel eden od napisov (parafraze iz antike) na stropu »silosa«, ki se glasi: V Rogu ležimo tako je veleval domovine ukaz zato nikdar ne pozabite nas. Ta napis torej obiskovalcem grobišča Pod Krenom sporoča, da so bili tam domobranci in drugi umorjeni, ker je tako »veleval domovine ukaz«. Kateri »ukaz« oziroma »ukaz« koga in katere »domovine«, je vsaj zame retorično vprašanje. Popoln cinizem torej. Ta napis ob roškem grobišču vztraja še po petnajst letih /in še leta 2024/.

Permetov spomenik v Kočevskem rogu, ob grobišču Pod Krenom, z napisom V Rogu ležimo tako je veleval domovine ukaz. FOTO: Ivo Žajdela

»Labodji spev« Franca Permeta o Vetrinju

Permetovo Društvo za ureditev zamolčanih grobov je potem vegetiralo le še po zaslugi oziroma pomoči Zdenka Zavadlava in njegove spremljevalke Vere Trampuž. Franc Perme pa je uprizoril mali »labodji spev«, ko je v Družini objavil besedilo (v pismih bralcev), v katerem je trdil, da so krivi za vračanje domobrancev iz taborišča Vetrinj njihovi voditelji, ki da so natančno vedeli, kam jih vračajo. Na te njegove trditve sem se odzval (spet le) jaz in jih popolnoma ovrgel. Ko sem pripravljal odgovor, sem prosil Janeza Gruma iz ZDA, velikega poznavalca ter priče dogajanj v Vetrinju in Celovcu maja 1945, kaj on meni o Permetovih trditvah. Odgovoril (potrdil) mi je, da niso resnične. Po tem, res absurdnem »labodjem spevu« je Franc Perme izginil s prizorišča.

Permetovo društvo je »prevzel« Roman Leljak

Permetovo Društvo za ureditev zamolčanih grobov je nedavno /napisano leta 2016/ prevzel Roman Leljak. Tudi on je nadaljeval s solo akcijami, ki so večkrat nasprotovale drugim in celo zdravemu razumu. Potem, ko je komisija vlade za ureditev grobišč leta 2009 odprla grobišče v rudniku Huda Jama, se je začel vmešavati v njeno delo, najprej z drobnimi pripombami, potem pa so te pred kakšnima dvema letoma /okoli leta 2014/ začele naraščati v večje, danes /2016/ že v hude očitke. Poleg tega, da je vodil Društvo za ureditev zamolčanih grobov je ustanovil še Društvo Huda Jama. V obeh društvih je bilo še nekaj posameznikov (podobno kot nekoč pri Permetu).

Društvo Romana Leljaka je leta 2015 uprizorilo absurd, ko je v razponu pol leta pred rudnikom Huda Jama organiziralo kar tri maše z maševanjem škofov: 13. junija 2015 (celjski škof dr. Stanislav Lipovšek), 26. septembra (celjski škof dr. Stanislav Lipovšek) in nato še 5. decembra (ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore, celjski škof dr. Stanislav Lipovšek, gospiško-senjski škof Mile Bogović, upokojeni graški škof Egon Kapellari), posnetek je iz 13. junija. FOTO: Jože Potrpin

Leljakovo izigravanje nevednih

Prvi večji absurd je Leljakovo društvo uprizorilo leta 2015, ko je v razponu pol leta pred rudnikom Huda Jama organiziralo kar tri maše z maševanjem škofov: 13. junija 2015 (celjski škof dr. Stanislav Lipovšek), 26. septembra (celjski škof dr. Stanislav Lipovšek) in nato še 5. decembra (ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore, celjski škof dr. Stanislav Lipovšek, gospiško-senjski škof Mile Bogović, upokojeni graški škof Egon Kapellari). Že druga maša (v tako kratkem času) je bila absurd, tretja pa sploh.

Na teh »mašnih« srečanjih je Roman Leljak razlagal, kako da se je s predsednikom države Borutom Pahorjem dogovoril, da bodo ubite v rudniku Huda Jama pokopali na mariborskem pokopališču Dobrava.

Roman Leljak na spominski prireditvi z mašo pred rudnikom Huda Jama 13. junija 2015, druga z desne je poslanka SDS Eva Irgl. FOTO: Demokracija

Leljakova in Ferenčeva oddaljena Dobrava

Do pred kratkim /2016/ Leljakove želje oz. predloga nisem (nismo) jemal(i) preveč resno, zdaj /april 2016/ pa smo naenkrat obveščeni (po ovinkih oz. po naključju, kot je to »običaj«), da bodo res pokopani na Dobravi. Na televiziji sem slišal izjavo člana vladne komisije za grobišča zgodovinarja dr. Mitje Ferenca, da je ta možnost edina hitro rešljiva (verjetno zaradi pridobivanja soglasij?). Dodal je še, da ubitih v Hudi Jami ne bodo polagali v kostnico, ampak jih bodo položili v posebej za ta namen zgrajen grob, ker imajo kosti še tkiva. Že po odprtju grobišča v rudniku Huda Jama je bila njegova ideja, da bi zgradili grobnico oziroma grob nekje blizu vhoda v rudnik. Zanimivo je bilo, da Spominski park Teharje s strani tistih, ki so o tem odločali, ni bil niti omenjen. Ni jasno, zakaj ne. Morda zaradi preveč zapletenih predhodnih soglasij raznih »služb«?

Morišče Huda Jama je bilo povezano s taboriščem na Teharjah

Ampak. Domobranci, ki so bili ubiti v Hudi Jami (šlo naj bi za Rupnikov bataljon), so bili tja pripeljani iz komunističnega uničevalnega taborišča na Teharjah. Huda Jama je torej (bila) neposredno povezana s Teharjami. Praktično vsi (domobranci) so bili doma z Dolenjske in Notranjske (in ne s Štajerske). Na Teharjah je država zgradila Spominski park Teharje. Sicer ni bil dokončan, saj manjka nekaj pomembnih elementov, kot so kostnica in muzej ali vsaj informacijska tabla, z opisom kaj se je tam leta 1945 dogajalo. Še posebej slednje tam manjka na zelo zgovoren način in je to samo še eden od velikih absurdov naše družbe.

Teharje so osrednji kraj spomina od leta 1990

Na Teharjah so vsako leto spominske slovesnosti za vse, ki so jih od tam odgnali ali odpeljali na morišča. Večinoma so domobrance vozili v Hudo Jamo, na Hrastniški hrib, vozili pa so jih celo do Mosteca pri Brežicah. Prva spominska slovesnost je bila v letu demokratizacije leta 1990 in potem vsako leto. Petindvajset jih je bilo do leta 2016. Tam se vsako leto zberejo ljudje večinoma z Dolenjske, Notranjske ter širšega območja Ljubljane, od koder so bili tudi tam zaprti domobranci in civilisti. Najprej so molitve, sledi jim maša z ustreznim škofovim nagovorom, po maši pa še kulturni program z enim ali več govori. Po odprtju grobišča v Hudi Jami leta 2009 so se potem nekateri odpeljali tudi tja, da so tam pomislili na umorjene, morda pomolili in prižgali svečo. Če ne veš, kje je rudnik Huda Jama, tja težko prideš, tudi parkiraš težko, še posebej ob večjem številu avtomobilov.

Teharje, eden od pomembnih krajev trpljenja

Zato je bilo po odprtju grobišča v Hudi Jami za tiste, ki se vsako leto na spominskih slovesnostih na Teharjah spominjajo sorodnikov oziroma nasploh ljudi, ki so leta 1945 morali skozi pekel Teharij, večina na morišča oziroma v smrt, logično, da bodo ubite v rudniku pokopali v Spominskem parku Teharje. Ne le zato, ker so jih od tam vozili v smrt, ampak tudi zato, ker je tam zgrajen razmeroma velik spominski park in ker so tam vsakoletne spominske slovesnosti.

Veliko krat sem bil del teh spominskih slovesnosti. Zato razumem ljudi, ki prihajajo tja in z njimi čutim. Prav vsi si močno želijo, da bi bili ljudje iz Hude Jame pokopani tam, blizu spomenika oziroma enega od pomembnih krajev trpljenja. Tako bi bile spominske slovesnosti še bolj občutene. Ob grobu bi lahko postali in prižgali svečo.

Obsežen »prazen« prostor v Spominskem parku Teharje. FOTO: Ivo Žajdela

Še bolj daleč stran, daleč od oči

Zdaj pa naj bi se s Teharij vozili razmeroma daleč proti severovzhodu, do Maribora oziroma pokopališča Dobrava. Čemu? Ali zaradi »želje« nekega posameznika in birokracije?

Ti ljudje so edini, ki se vsako leto, že 25 let, poklonijo v spomin umorjenim. Daleč pridejo. Ali naj jih zdaj še kaznujemo s tem, da jim njihove drage odpeljemo nekam tja daleč na severovzhod!

Zdaj je tudi lepa priložnost, da se Spominski park Teharje vsaj delno dokonča, saj se »drugače« verjetno nikoli ne bo. Če se bo zgradilo grobno polje in spominski park opremilo z zelo jasnimi napisi na informacijskih tablah, bo to že nekaj.

Potrebno je pogledati tudi v prihodnost. Kaj bo čez deset, dvajset, morda čez petdeset let? Ali se bodo ljudje, ki se spominjajo umorjenih v Hudi Jami, morali ves čas vozili na Teharje, na Hrastniški hrib, potem pa še daleč »tja gor« v Maribor?

Če bodo umorjeni ljudje iz grobišča v rudniku Huda Jama pokopani na pokopališču na Dobravi pri Mariboru, bo več ali manj tako: spet daleč stran, to je daleč od oči, kar pa lahko pomeni tudi daleč od srca.

Ofenziva leljakov se je stopnjevala

Marca 2016 je nova televizija Nova24TV poročala, kako so rudnik Huda Jama obkolila policijska vozila in kako so skrivoma iz rudnika izvažali v rudniku umorjene. Takoj se je izkazalo, da podatek ne drži. Samo televizija se je na svojem začetku zelo osmešila. Le kdo ji je podtaknil čisto laž?

12. aprila 2016 je Leljakovo Društvo Huda Jama izdalo izjavo za javnost, v njej pa zapisalo, da je vladna komisija za grobišča v odloku o prenosu ubitih v Hudi Jami na pokopališče Dobrava pri Mariboru sklenila, da se jih pred pokopom upepeli. Predsednik komisije Jože Dežman je to informacijo še isti dan zanikal kot neresnično. Res pa je, da so postkomunistični aparatčiki v vladi razmišljali tudi o tem – škandalu.

Isti dan, 12. aprila, je Leljakovo društvo na vlado naslovilo predlog, da imenuje novega predsednika vladne komisije za grobišča oziroma da zamenja predsednika Jožeta Dežmana. Za novega predsednika so predlagali Janeza Juhanta ali Francija Feltrina. Poleg tega pa še, da društvo sodeluje pri vseh postopkih urejanja grobišča v rudniku Huda Jama.

Pot tišine v Spominskem parku Teharje. Pot je arhitekt Mušič pridvignil nad tlemi, saj gre za osnovni teren, kjer so v taborišču trpeli ujetniki. FOTO: Ivo Žajdela

Nova Slovenska zaveza o kraju pokopa umorjenih

Predsednik Nove Slovenske zaveze Peter Sušnik je na spletni strani casnik.si 20. aprila 2016 objavil svoje poglede na pokop umorjenih iz grobišč (namesto besede žrtev, kar je v vsesplošni rabi, uporabljam bolj stvarno besedo umorjeni). Zapisal je, da »Teharje potrebujejo dokončanje v smislu dokončne ureditve parka, simbolične ureditve spomina na tamkajšnje taborišče in predvsem sanacijo okolja. Nedvomno bi to lahko bilo eno izmed možnih pogrebnih mest tistih, ki bodo identificirani kot teharski taboriščniki, a ne bi bilo prav, da to postane splošno slovensko pokopališče neznanih žrtev slovenskega holokavsta iz vseh grobišč in morišč.

Maribor je sicer lepo urejeno pokopališče, ima tudi urejeno kostnico za začasno spravilo posmrtnih ostankov pred izvedbo preiskav sodne medicine, a pokopati neznane slovenske žrtve tam je hkrati tudi klofuta vsem, ki iz Dolenjske in Notranjske ter ljubljanske pokrajine (to pa je domicil večine padlih /ubitih/ domobrancev) zvesto čakajo vrnitve svojih domačih.«

Ljubljana kraj, kjer naj bo skupni dokončni grob umorjenih

»V Novi Slovenski zavezi predlagamo, da je Ljubljana kraj, kjer naj se nahaja ta skupni dokončni grob vseh, ki bodo ostali neidentificirani ali brez groba pri domačih. Različne so lokacije, ki bi bile dostojne in možne: predlagali smo kar Trg republike, saj bi tako dopolnili prizorišče osamosvojitve (kjer je bila spuščena zastava z rdečo zvezdo, proti kateri so se žrtve borile), spomenik revolucije (ki nas spomni na ideologijo v imenu katere so bili pobiti) ter grobnico herojev (kamor so bili z državnimi častmi pretekle totalitarne države položeni njihovi dejanski ali politični krvniki).

Hkrati pa smo slišali tudi za druge predloge: Orlov vrh, kjer je že bilo urejeno domobransko pokopališče (po zmagi revolucije oskrunjeno in izničeno); Navje, kjer je Plečnik predvidel pokop slovenske elite; Žale, kjer so spomeniki in grobovi, ki sodijo v vseslovensko zavest; pa še kakšen predlog smo slišali, ki kaže, da Ljubljana ima prizorišča vredna častnega spomina.

Ljubljana je državna prestolnica in kot taka je dolžna sprejeti simbole državnosti. Med te pa je treba uvrstiti tudi pokojne žrtve komunistične revolucije, čeprav jih nekateri ne želijo priznati drugače kot sovražnike. Celo na washingtonskem Arlingtonu počivajo tudi pokojni vojaki nacistične Nemčije, fašistične Italije in imperialistične Japonske: civilizacija se pač kaže v odnosu do mrtvih. Mi pa smo še zelo daleč ...«

Obsežen »prazen« prostor v Spominskem parku Teharje (pot tišine, spominska slovesnost, 7. oktober 2007). FOTO: Ivo Žajdela

Nobenega razloga ni za oddaljeno Dobravo

Tako predsednik Nove Slovenske zaveze, kot najbolj legitimne predstavnice umorjenih v grobiščih. S temi mnenji se je mogoče strinjati. Najbolje bi bilo, če bi umorjene iz grobišč pokopali v Ljubljani, v slovenski prestolnici. Na Žalah je dovolj prostora. Toda ali bo postkomunistična birokracija v dveh ministrstvih vlade, ki sta zadolženi za ureditev grobišč, to omogočila? Pri političnih razmerjih v državi, kot jih imamo danes, in izgleda, da jih bomo imeli še nekaj časa, je za to malo možnosti. Razmere na desnici so politiki zavozili ...

Več možnosti je za Spominski park na Teharjah. Nekateri omenjajo, da bi tam bila najprej potrebna »ekološka sanacija«. Kako pa si to predstavljajo? Ali sploh vedo, o čem pišejo? Tam je okolje kolikor toliko urejeno, seveda glede na ekološke razmere, ki so se tam dogajale vrsto desetletij. Tam je bil zgrajen razmeroma lep spominski park. Umorjeni v rudniku Huda Jama so šli skozi komunistično koncentracijsko taborišče na Teharjah. Tam so mnogi trpeli in tam je država zgradila spominski park. Tja hodimo na spominske slovesnosti. Prav nobenega razloga, niti birokratskega, ni, da bi umorjene iz Hude Jame vozili v Maribor. »Rešitev« z mariborsko Dobravo je škandalozna.

Grobišče v rudniku Huda Jama

Še glede terminologije o grobišču Huda Jama. Gre za tri pojme: eno je rudnik Huda Jama (po kraju Huda Jama), drugo je rov, ki se imenuje po sv. Barbari, tretje pa je navpični jašek v rudniku, kjer je bilo zakopanih večina umorjenih. Sam uporabljam bolj splošen termin »grobišče v rudniku Huda Jama«, tudi zato, da se ve, kje geografsko je.

Ivo Žajdela, Daleč od oči, Družina, 17. 3. 2016Ivo Žajdela, Poigravanje z umorjenimi, Demokracija, 5. 5. 2016

Ivo Žajdela, Iz Hude jame na Teharje, Družina, 11. 9. 2016Nadaljevanje v: Huda Jama, Spominski park Teharje, pokopališče Dobrava [11]

1/9