Nadaljevanje iz: Huda Jama, rudnik Barbara rov, grobišče [8]

V Slovenskem času, mesečni prilogi Družine, sem 11. marca 2012 objavil komentar pod naslovom V deželi namišljenih svetov. Takole sem razmišljal.

Potem ko so rudarji po večmesečnih prebojih enajstih pregrad 3. marca 2009 prišli do grobišča globoko v rudniku Barbara rov v Hudi Jami, smo se Slovenci končno, po 64 letih, tudi vidno soočili z zločinom pošastnih razsežnosti, ki so ga povzročili komunisti oz. njihovi Oznovci in Knojevci, vse pa zakrili pod oznako »narodnoosvobodilni boj«. Danes seveda vemo, da je od tistega njihovega »NOB« ostalo bolj malo, če pa pogledamo neizmerne zločine komunistične revolucije, potem vidimo, da nič. Sami zločini, kamor koli pogledaš. Danes je gradiva o teh zločinih že toliko, da ga tudi profesionalni raziskovalci že težko obvladujejo (večinoma se mu celo izogibajo). Tisto, kar pa še vedno prodajajo pod oznako NOB, pa je prekrito z zločini.

13. junija 2015 so v Hudi Jami maševali trije škofje, celjski Stanislav Lipovšek (na sredini), hrvaški Milan Bogović in avstrijski. FOTO: Damir Borovčak

Jože Dežman – njegovo delo je vredno pravega človeka

Na kaj nas opozarja nekdanjo morišče in današnje grobišče v rudniku Huda Jama? Na veliko stvari in v tem kratkem besedilu se jih lahko dotaknem le nekaj. Danes smo že 67 let oddaljeni od teh komunističnih zločinov, 22 let pa živimo že v demokratični ureditvi. Ta dva podatka bi nam morala nekaj povedati, še posebej zadnji. Le redkim se lahko danes v Sloveniji zahvalimo, da zločini ne bodo ostali še naprej neodkriti, pa še ti delujejo na obrobju in ne v državnih ustanovah. Prav gotovo poimensko treba izpostaviti zgodovinarja Jožeta Dežmana, ki že nekaj let bije boj z mlini na veter, ki jih poganja ideologija privilegijev propadlega /zločinskega/ komunističnega režima. Veliko so mu metali polena pod noge. Toda njegovo delo je vredno pravega človeka. Tu so tudi vsi tisti, ki so pri projektu odkrivanja grobišč povojnih pomorov z njim sodelovali. Kar nekaj jih je. Tako kot se to za demokratično urejeno družbo spodobi: pojavljajo se vsaj posamezniki, ki delujejo na etični pogon; če že večina spi /životari/ v svojih ideoloških gnezdih.

13. junija 2015 so v Hudi Jami maševali trije škofje, celjski Stanislav Lipovšek, hrvaški Milan Bogović in avstrijski. FOTO: Jože Potrpin

Stroka je pri raziskoval novejše zgodovine povsem odpovedala

Pogosto slišimo, da pri nas slabo deluje sodstvo. To je seveda zelo res, toda zelo slabo deluje tudi večina drugih ustanov. Prav nič boljša od pravosodja nista niti zgodovinopisje, ne politika niti državna uprava, ki bi vsi skupaj morali delovati drugače, kot delujejo. Danes se govori tudi o prenapihnjenem finančnem balonu, s katerim smo živeli. Toda takšnih balonov je veliko tudi na drugih področjih: od sociale, zdravstva do področij humanizma. Pri slednjem naj omenim samo zgodovinsko stroko, ki je, še posebej tisti del, ki naj bi raziskoval slovensko novejšo zgodovino, povsem odpovedal. Pa ne le zaradi slabega dela, ampak še bolj zaradi vpliva ideologij. Prav absurdno je, da se nek raziskovalni inštitut, ki v svojem imenu nosi besedi novejša zgodovina in v katerem je zaposlenih trideset zgodovinarjev, že 22 let izogiba ključnih tem iz slovenske polpretekle zgodovine.

13. junija 2015 je v Hudi Jami mašo daroval celjski škof Stanislav Lipovšek. FOTO: Demokracija

Zasvojenost z levičarsko (komunistično) ideologijo

To in uporaba terminologije pri tistih besedilih, ki jih objavljajo, nam kažeta njihovo zasvojenost z levičarsko (komunistično) ideologijo. Ko pišejo o komunistih in partizanih, »lepo« naštevajo, ko pa omenjajo njihove politične nasprotnike in celo žrtve, pa uporabljajo večinoma slabšalne ter tendenciozne izraze. 22 let smo izven udbovskega režima, pa mnogi še vedno živijo v preživelem in zato nerealnem svetu preteklosti. Pa jih to, očitno zato, ker jih je veliko in se zato počutijo v svojem tropu varne, sploh nič ne skrbi. Potuho jim danes dajejo nekateri novodobni politiki, ki si mislijo /želijo/, da se država ne sme ukvarjati z zgodovino. Razen če ta ne slika namišljenih svetov.

Enako slabo je pri arhivih, kjer si nekateri še vedno jemljejo pravico presojati, kaj se sme raziskovati in česa se še naprej ne sme; pa tudi kdo kaj sme. Imen boljše da ne omenjam, ker bi nekateri zelo zardeli; tudi takšni, ki naj ne bi sodili na politično levico.

Spominska slovesnost 13. junija 2015 v Hudi Jami. FOTO: Jože Potrpin

Opozarjanje na to, kdo v resnici smo

22 let /do leta 2012; leta 2024 je enako, op. I. Ž./ je dolga doba in v njenem okvirju je že nekaj časa potekel čas za toleriranje napak. Nekaj časa pa smo že na tisti točki, ko treba reči bobu bob, kar bo na videz za nekatere boleče. Posebej za tiste, ki so ohranjali stare borčevske mite na račun državnega denarja. Tega pa je zelo veliko: od raziskovalnih ustanov do borčevskih privilegijev. Čeprav nas novodobna kriza vse opozarja na (o)mej(itv)e, pa marsikje pomaga, da vidimo stvari ne le realneje, ampak tudi jasneje.

Omenjeni čas nas mora nenehno opozarjati, da je nekatere stvari vedno potrebno postoriti. Naj je to pieteta, resnica, pravica ali dostojanstvo. Pustiti grobišče v rudniku Huda Jama na pol odprto – ob mnogih drugih nedotaknjenih grobiščih in zločinih – in ne dokončati dela, ki ga od nas zahteva človečnost, je vredno vsakdanjega opozarjanja na to, kdo v resnici smo.

Ivo Žajdela, V deželi namišljenih svetov, Slovenski čas, 1. 3. 2012

Spominska slovesnost 13. junija 2015 v Hudi Jami. FOTO: Damir Borovčak

Kot da nismo odkrili enega najbolj grozljivih morišč v novejši svetovni zgodovini

1. septembra 2012 sem gornje razmišljanje nadgradil. Zapisal sem, smo leta 2009, po pretresljivem odkritju množičnega grobišča globoko v rudniku Huda Jama, verjeli, da so se stvari glede preiskovanja problematike Huda Jama – predvsem po zaslugi dveh zgodovinarjev, Jožeta Dežmana in Mitje Ferenca – odločilno premaknile z mrtve točke ter da se bo poslej odkrivanje in urejanje ne le Hude Jame, temveč tudi ostalih grobišč medvojnih in povojnih pomorov samo še tako aktivno nadaljevalo.

Pa se ni. Po odkritju grobišča so izvedenci sodnomedicinske stroke iz rova iznesli posmrtne ostanke 427 ljudi. Kasneje so rudarji iz prvega jaška, ki je globok 45 metrov, na globini od 8 do 13,5 m iznesli posmrtne ostanke 369 oseb ženskega in moškega spola. /... Kasneje so iznesli še ostale iz prvega jaška, tako so v rudniku našli 1.416 umorjenih./ Iznesene ostanke v rudniku pomorjenih ljudi so začasno shranili v posebnem delu rudnika v zabojih, kjer pa zaradi prisotnosti zraka razpadajo. Bilo je nekaj polemičnih tonov, kje naj se uredi kostnica za ubite v Hudi Jami, vendar se je po letu 2010 vse v zvezi s Hudo Jamo ustavilo. Kot da nismo odkrili enega najbolj grozljivih morišč in grobišč v novejši svetovni zgodovini. Namreč, komaj bi v svetu našli podoben primer, da so ljudi množično morili globoko v rudniku in jih potem še tako »skrbno« prikrili z enajstimi pregradami.

Spominska slovesnost 13. junija 2015 v Hudi Jami, polaganje rož: Leljak in Hojs. FOTO: Jože Potrpin

Skoraj na vseh področjih življenja smo zelo zanikrni ljudje

Danes smo že 67 let oddaljeni od teh komunističnih zločinov, 22 let pa živimo že v demokratični ureditvi. Ta dva podatka bi nam morala nekaj povedati, še posebej zadnji. V zadnjih dveh letih je tudi Slovenijo zajela huda gospodarska kriza. Eden od stranskih »produktov« te krize je tudi, da so se razgalila tudi mnoga področja, za katera smo Slovenci mislili ali pa smo se samo delali, da jih urejamo na najboljši civilizacijski način. Še huje, izkazalo se je, da smo skoraj na vseh področjih življenja zelo zanikrni ljudje. Skoraj nič ni ostalo od toliko opevane pridnosti in urejenosti Slovencev. Polstoletni vpliv komunistične ideologije in udbaške politike ter aktivne balkanizacije dežele je očitno povzročil, da Slovenci danes – razen redkih izjem, ki se trudijo – nismo sposobni urejeno oziroma civilizacijsko živeti. Pravzaprav samo še životarimo in to na vseh področjih, od gospodarstva, financ, pravne države, medsebojnih odnosov, ekologije, družboslovja, humanistike, kulture, zgodovine, skratka kar koli pobliže pogledamo, moramo ugotoviti, da smo združba nadutežev in kruhoborcev. Odličnih ljudi pa je med nami zelo malo. Skoraj povsod po svetu so v zadnjih desetletjih, kjer so imeli v preteklosti množične zločine, grobišča odkrivali in jih urejevali.

Spominska slovesnost 13. junija 2015 v Hudi Jami, vencev in rož: Cukjati, Janša, Alenka Jeraj in Zver. FOTO: Jože Potrpin

Nobenih hudih jam nismo sposobni ne raziskati ne urediti

Tudi med našimi zgodovinarji jih ne morem na prste ene roke našteti, ki bi si zaslužili, da so pošteni, široki, prizadevni in pridni. Imamo inštitute, takšne in drugačne, kjer zaposleni raziskujejo »vse mogoče«, le najbolj bistvenih tem iz slovenske novejše zgodovine ne. Pri tem sploh nič ne dvomim zakaj je tako. Vsi namreč dobro vedo, kaj se je dogajalo v Sloveniji v treh obdobjih, med vojno in komunistično revolucijo med letoma 1941 in 1945, v obdobju komunističnega režima med letoma 1945 in 1990 ter po demokratizaciji Slovenije v času, kot izgleda, neskončne tranzicije po letu 1990.

Smo slabiči, saj nobenih hudih jam nismo sposobni ne raziskati ne urediti, ne premnogih okoli nas in v nas, prav tako ne tiste v kraju Huda Jama. Skrajni čas je, da se nehamo sprenevedati in da se sprijaznimo z resnico. Ta pa je med drugim tudi v tem, da se bomo morali poslej pošteno potruditi, vsi skupaj, predvsem pa seveda vsak posebej, da bomo sploh lahko opravičili svoj obstoj na tem svetu. Nekaj pa zagotovo velja: žrtve zločincev bodo vedno zmagovalci.

Spominska slovesnost 13. junija 2015 v Hudi Jami, vencev in rož: Janez Janša, Alenka Jeraj in France Cukjati. FOTO: Jože Potrpin

Štirje škofje pred grobiščem v rudniku Huda Jama

Potem pa so leta tekla. Svetliki so še naprej »zmagovali«. Bili so na oblasti, od tam so prepovedovali in Huda Jama je ostajala zaprta. V tistem slovenskem somraku je Društvo Huda Jama ob godu sv. Barbare, 5. decembra 2015, ob vhodu v rudnik Huda Jama, organiziralo mašo, ki jo je daroval ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore. Ob njem so somaševali celjski škof dr. Stanislav Lipovšek, gospiško-senjski škof Mile Bogović, upokojeni graški škof Egon Kapellari in duhovniki. To je bila že tretja maša to leto v Hudi Jami, pred tem 13. junija in 26. septembra. Nadškof Zore je dejal, da nam življenje svete Barbare ponuja pomenljive vzporednice za naše premišljevanje o dogodkih, ki so jim bili v pozni pomladi in zgodnjem poletju leta 1945 priča ti kraji in tolike druge odmaknjene lepote po naši domovini. »Najprej se lahko spomnimo rudarjev. Ti ljudje svoje delo opravljajo v temi. Spuščajo se pod zemljo, da ji iztrgajo energijo, ki so jo milijoni let spravili v njene globine, obenem pa vedno hrepenijo po tem, da bi se čim prej vrnili na površje, na sonce, na svež zrak. Čeprav delajo pod zemljo, so ljudje toplote in luči.«

5. decembra 2015 je Društvo Huda Jama ob vhodu v rudnik Huda Jama organiziralo mašo, ki jo je daroval ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore. Ob njem so somaševali celjski škof dr. Stanislav Lipovšek, gospiško-senjski škof Mile Bogović, upokojeni graški škof Egon Kapellari in duhovniki. Foto: Ivo Žajdela

Dela teme, zato so jih opravljali v temi

»Tisti pa, ki so njihove rove spremenili v morišče tisočev, so bežali pred svetlobo, pred lučjo dneva. Ne. Niso bili obzirni do ljudi, ki so živeli ob poti, ki je vodila iz taborišč do morišč. Niso se skrivali v temi, ker bi hoteli ljudem prihraniti groze polne poglede na tiste, ki so jih peljali ali gnali v smrt. Zanje velja beseda apostola Janeza: 'Kdor pa svojega brata sovraži, je v temi in hodi v temi in ne ve, kam gre, ker mu je tema zaslepila oči.' Zavedali so se, da so dela, ki jih opravljajo, dela teme in zato so jih opravljali v temi. Morda zaradi zmote, da zločin, ki je narejen v temi, ni tako v nebo vpijoč in ne leže s tolikšno težo na dušo.«

Nadškof Stanislav Zore je 5. decembra 2015 v Hudi Jami opozoril na pomen strahu. Foto: Cerjak

Zidov in pregrad pa niso postavljali samo v rudniškem rovu

A tema še ni bila dovolj, je nadaljeval nadškof Zore. »Kakor je oče zazidal svoje hčer Barbaro v stolp, so tudi otroci teme svoje žrtve zazidali. Enajst zidov, enajst pregrad, da bi dejanja za vedno ostala skrita. Ko so drugega za drugim postavljali zidove in pregrade, so mislili, da je z vsako steno dejanje bolj skrito, pokopano bolj globoko v neznano. Zidov in pregrad pa niso postavljali samo v rudniškem rovu. Pregrade in zidove so postavili tudi pred oči in pred usta ljudi. Toliki so v sebi nosili podobe in krike tistih noči, vendar so okoli njih sezidali tolikšno pregrado strahu, da so pogledi in usta molčala. Dolgih sedemdeset let, nekatera pa še vedno.« Nadškof je spomnil, da je pregrada strahu še vedno prevelika in preveč trdna, da bi si upali spregovoriti in se vprašal, »s kakšnim srcem stojimo danes tukaj mi? Smo tudi mi prestrašeni, je v nas gnev, morda klic k Bogu, naj se maščuje nad tistimi, ki so zakrivili vse to?«

Ivo Žajdela, Pregrade Hude jame, Družina, 13. 12. 2015Vanessa Čokl, Huda jama je še naprej huda, Večer, 4. 3. 2015

Tomislav Vuković, Oko 3000 vojnika i civila živi zazidani u Barbarinu rovu, Glas koncila, 13. 9. 2015Nadaljevanje v: Huda Jama, Spominski park Teharje, pokopališče Dobrava [10]

Spominski križi na spominski slovesnosti 5. decembra 2015 v Hudi Jami. Foto: Ivo Žajdela

1/13