Nadaljevanje iz: Huda Jama, rudnik Barbara rov, grobišče [7]

Uvod v knjigi Huda Jama. Skrito za enajstimi pregradami

V Muzeju novejše zgodovine Celje je bila 31. maja 2005 odprta razstava Prikrito in očem zakrito. Prikrita grobišča 60 let po koncu druge svetovne vojne. Bil je to čas, ko smo se spomnili 60. obletnice konca druge svetovne vojne, in bil je to čas, ko je minilo natanko 60 let od odhoda zadnjega transporta slovenskih domobrancev iz avstrijske Koroške v Jugoslavijo. Med številnimi panoji, ki so javnosti prvič prikazovali rezultate dotedanjega popisovanja prikritih grobišče, je bil opisan tudi rov Barbara. O njem je na panoju pisalo naslednje:

Ob odprtju razstave Prikrito in očem zakrito nam niti najbolj smele želje niso dajale upanje, da bi lahko kdaj koli raziskovali tudi rudniške jaške, ki so jih slovenski in jugoslovanski oblastniki v letu 1945 uporabljali za množične poboje.

Knjiga, ki je pred vami, je prikaz dela, ki smo ga pisci knjige in številni drugi opravili v Hudi Jami od začetka leta 2008, ko je bilo odločeno, da bomo jamo sondirali, pa vse do druge obletnice odkritja žrtev v rudniku.

Mitja Ferenc vodi po razstavi Prikrito in očem zakrito v Muzeju novejše zgodovine Celje na odprtju 31. maja 2005. FOTO: Ivo Žajdel

Mehmedalija Alić je vodil rudarska dela v rovu

V zadnjih letih so nas raziskave prikritih grobišč povojnih pobojev, predvsem pa raziskava pobojev v Hudi Jami tesno povezale. Mehmedalija Alić je od vsega začetka vodil rudarska dela v rovu. V rovu je bil vsak dan od prvih ogledov za pripravo elaborata možnega dostopa v rov, pa vse do konca izgradnje kostnice v rovu. Vmes je prispeval idejne tehnične rešitve za prodiranje skozi pregrade, dostop do jaškov, iznos trupel in vse s svojo ekipo tudi izvajal in nadziral. Po njegovi zaslugi so se številni elementi rova in jaška ohranili v kolikor je mogoče izvirni podobi. Alić, ki so mu v Srebrenici ubili večino sorodnikov, je v nekem intervjuju izjavil: »V Hudi Jami iščem kosti nekih drugih bratov, drugi na drugem koncu iščejo kosti mojih bratov.«

Pavel Jamnik na predstavitvi knjige Huda Jama. Skrito za enajstimi pregradami 31. maja 2011 v Cankarjevem domu v Ljubljani. FOTO: Tatjana Splichal

Pavel Jamnik je bil vodja policijske akcije Sprava

Pavel Jamnik je vodja policijske akcije Sprava. Čeprav v kazenskopravnem smislu akcija v več kot petnajstih letih, odkar je policija začela intenzivno raziskovati nezastarljiva kazniva dejanja, storjena po drugi svetovni vojni, ni pripeljala do sodnega postopka proti storilcem, pa je vendarle s številnimi podatki osvetlila ozadje množičnih prikritih grobišč. Predvsem je pomembno, da ta dejanja policija in tožilstvo preiskujeta in da se s tem odkriva in dokumentira, kaj se je dogajalo. Po odkritju ubitih se je začela obširna kriminalistična akcija iskanja še živečih morilcev ali prič pomora v Hudi Jami.

V tej knjigi je predstavljen tisti del zbranih ugotovitev, ki jih je glede na specifično policijsko delo že mogoče javno predstaviti. To je v veliki meri olajšalo dovoljenje generalnega direktorja policije iz leta 2002, ki je dovolil vpogled v dokumentacijo o povojnih pobojih in njihovo uporabo članom Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč. To je omogočilo, da so bili že v prejšnjih objavah javnosti lahko predstavljene nekatere za zgodovinopisje pomembne ugotovitve, ki bi sicer ostale nedostopne v policijskih in tožilskih arhivih.

Pavel Jamnik je poleg vodenja preiskave povojnih pobojev od leta 2002 tudi član Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč, kjer si je prizadeval predvsem za poenotenje postopkov različnih institucij, ki se ukvarjajo s povojnimi grobišči, in pripravil metodologijo izkopov in sondiranj, v kateri je natančno opredelil vlogo tako Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve kot resornega ministrstva, pa tudi vlogo pri prekopih in sondiranjih sodelujočih antropologov, arheologov, izvedencev sodne medicine ter predstavnikov policije. Metodologija je bila sprejeta in se je vsaj v mandatu komisije 2004–2008 tudi upoštevala.

Mitja Ferenc s knjigo Huda Jama. Skrito za enajstimi pregradami 31. maja 2011 v Cankarjevem domu v Ljubljani. FOTO: Tatjana Splichal

Mitja Ferenc je popisoval prikrita grobišča

Mitja Ferenc je bil od ustanovitve Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč njen član. Od leta 2000 je za komisijo popisoval prikrita grobišča in do danes jih je s sodelavci evidentiral 600, informacije o številnih drugih lokacijah pa še vedno prihajajo. Od leta 2006 pa do maja 2009 je vodil tudi raziskavo prikritih grobišč na terenu. Izsledke svojih raziskav je predstavil v že omenjeni razstavi, ki se je iz Celja selila v Ljubljano, Kočevje, Novo mesto, Maribor in Slovenj Gradec. Leta 2005 je napisal knjigo Prikrito in očem zakrito, leta 2007 pa v soavtorstvu Prikrita grobišča Hrvatov v Republiki Sloveniji. O tej tematiki je imel številna predavanja po Sloveniji in v tujini.

Javnosti informacij in slikovnega gradiva iz Hude Jame niso posredovati

Pisci pričujočih zapisov smo si zadali nalogo, da slovenski javnosti podrobneje predstavimo raziskovanje grobišča Barbara rov v Hudi Jami. V času večmesečnih raziskav, ko je padala pregrada za pregrado, javnosti o tem nismo obveščali. Tudi sami več mesecev namreč nismo mogli z gotovostjo vedeti, ali bo preiskava potrdila obstoj grobišča in bomo našli posmrtne ostanke številnih žrtev, o katerih se je širil ljudski glas, ali ne. Izkušenj s tovrstnimi grobišči ni bilo najti v svetovni literaturi. Ko so po odkritju žrtev kasneje preiskavo prevzeli pravosodni organi, pa javnosti podrobnih informacij in slikovnega gradiva iz Hude Jame ni bilo več mogoče posredovati. Zaradi preiskave kaznivega dejanja, ki po kazenskem zakoniku nikoli ne zastara, so imele dostop v rudnik le pooblaščene osebe. Vedenje javnosti o dogajanju v Hudi Jami meseca maja in junija 1945 je razen z nekaj fotografijami in kratkim video posnetkom ostalo skoraj tam, kjer je bilo pred odkritjem. Ker je namen preiskave povojnih pobojev predvsem seznaniti Slovence s tem, kaj se je v tem času dogajalo ter je bilo v prejšnjem političnem sistemu skrito in zakrivano, je knjiga, ki je pred vami, prvi poskus sistematične in celovite predstavitve raziskave morišča o Hudi Jami.

Nadškof Anton Stres in predsednik vlade Borut Pahor ob obisku grobišča v rudniku Huda Jama 24. julija 2010, zadaj celjski škof Stanislav Lipovšek ter minister za delo, družino in socialne zadeve Ivan Svetlik. Leta 2024 natančno vemo, da je takratni minister za delo, družino in socialne zadeve Ivan Svetlik (desno) hotel zapreti jamo in razpustiti komisijo. V veliki meri je to tudi dosegel, saj so morali z iznosom umorjenih v jašku prenehati. FOTO: Ivo Žajdela

Nadaljevanje izkopa je preprečil minister za delo Ivan Svetlik

Knjige smo se lotili predvsem zato, ker se zavedamo, da bo s časom in ustavitvijo del v rudniku marsikaj odšlo v pozabo. Po drugi strani pa smo bili tudi razočarani, saj smo poskušali storiti prav vse, kar je bilo v naši moči, da bi vse ubite iznesli iz rudnika in dostojno pokopali. Pri tem žal nismo bili uspešni. Tako je knjiga tudi prikaz našega poraza in hkrati protest proti odločitvam, ki so bile sprejete mimo stroke ter so povzročile tudi neodgovorne ukrepe. Vsi trije pisci /Mitja Ferenc, Pavel Jamnik in Mehmedalija Alić/ smo namreč mnenja, da je odločitev države o izgradnji kostnice v jami in ustavitev izkopa pomorjenih žrtev iz jaška napačna /izgradnjo kostnice v jami je predlagal Marko Štrovs, nadaljevanje izkopa pa je preprečil minister za delo Ivan Svetlik/. Morda bo ob dokončanju kostnice v rovu sorodnikom za nekaj časa omogočen dostop do vhoda kostnice ali do polic, na katerih so »zaboji« s posmrtnimi ostanki. A zaradi rudnika in pogojev obiskovanja tega (oprema, zračenje, vodstvo) bo to gotovo le začasno. Zato bo civilizacijska pravica žrtev, da bi imele dostojen grob, ki bi ga sorodniki lahko obiskovali in kjer bi lahko položili cvetje, prižgali svečo, spet zlorabljena /umorjene v Hudi Jami so nato pokopali na pokopališču Dobrava pri Mariboru, kamor sorodniki zaradi oddaljenosti ne hodijo, op. I. Ž./.

Morda bo kdaj kasneje »država« imela več poguma

Za mnoge bralce bodo zapisi v tej knjigi preveč polni podatkov, citatov in datumov. Glede na to, da sta minili že dve leti od odkritja ubitih v rovu in tri leta od začetka postopkov za raziskavo rova Barbara, smo bili mnenja, da je treba zbrati dostopno dokumentacijo ter jo prikazati z različnih zornih kotov. Raziskav v rudniku v bližnji prihodnosti ne bo več in obstaja bojazen, da se bo dokumentacija porazgubila po različnih ustanovah in bi jo kasnejši raziskovalci težko zbrali. Ker smo sodelovali pri raziskavi od vsega začetka in tudi soustvarjali gradivo, smo menili, da je naša dolžnost, da ga predstavimo. Morda bo kdaj kasneje država imela več poguma, več občutka in višjo stopnjo zavezanosti normam civilizacije, ki jih je postavila že Antigona in ki narekujejo, da je treba mrtve dostojno pokopati. Pa četudi ležijo v globinah rudniških jaškov.

Po 65 letih so s podrtjem pregrad in odstranitvijo materiala v zasutih rovih prišli do prvega umorjenega. Bilo je 27. februarja 2009. VIR: vladna komisija za grobišča

Po 65 letih so duše ubitih spustili na svobodo

Naj za konec uvoda in pred začetkom predstavitve vsega nam znanega o Hudi Jami opišemo še občutek, o katerem smo govorili pri eni izmed hoj od vhoda v rudnik do petsto metrov oddaljenega grobišča v nedrju hriba. Po 65 letih smo s podrtjem pregrad in odstranitvijo materiala v zasutih rovih prišli do trupel. Na neki simbolni, morda že nekoliko religiozno-filozofski ravni bi lahko rekli, da smo po vseh teh letih duše pobitih spustili na svobodo. Zdaj ko je že jasno, da ubiti ne bodo pokopani na pietetno urejenem grobišču, temveč bodo ostali v zabojčkih v rudniku, lahko rečemo, da duše pobitih spet porivamo nazaj v morišče in jih poskušamo ponovno zapreti. /Po nekaj letih so umorjene v rudniku le iznesli in jih pokopali na pokopališču, op. I. Ž./

»Dotaknili smo se vaših trupel. Sočustvujemo z vami!«

Brez dvoma je naše »srečevanje« z dušami v tem dolgem rovu od mesta poboja do izhoda oziroma za nas od vhoda do morišča pustilo v nas sledi. Sami pri sebi in tudi med seboj smo si že večkrat priznali, da smo se po vstopu v »zadnji krog« Dantejevega pekla spremenili. Naši pogledi na razumevanje življenja in sveta so postali drugačni. To je naš davek, ki smo ga plačali pri odkrivanju grobišča rov Barbara v Hudi Jami pri Laškem. Davek spoznanja, ki pa ga še najbolj opiše misel: »Dotaknili smo se vaših trupel. Sočustvujemo z vami!«

Po večmesečnem prebijanju pregrad in odstranitvijo materiala v zasutih rovih so po 65 letih prišli do umorjenih. VIR: vladna komisija za grobišča

Sklepni del knjige Huda Jama. Skrito za enajstimi pregradami

Slovenija je bila močno zaznamovana ne le z dogodki med drugo svetovno vojno, ampak tudi s krvavim obračunom, ki je sledil v prvih mesecih po njenem koncu. Po do zdaj znanih podatkih je bilo od maja 1946 do januarja 1946 na slovenskih tleh pomorjenih okoli 14.000 Slovencev, od teh nekaj več kot 1.100 civilistov in nekaj deset tisoč pripadnikov drugih jugoslovanskih narodov, ki so bili konec vojne na slovenskih tleh. Obračun vojnih zmagovalcev in novih oblastnikov s poraženci – in nato z razrednimi in političnimi dejanskimi ter namišljenimi nasprotniki – je bil posebej krut, saj so umore opravili brez sodnih postopkov, ubite pa nato še izbrisali iz javnega spomina. Množična grobišča, posamezni grobovi in ubiti v njih »niso obstajali«. Grobišča so bila po nalogu oblasti zravnana z zemljo, zakrita, uničena. Vsi umorjeni so veljali za izdajalce, ki jih je doletela zaslužena kazen.

Dostop do ubitih je preprečevala zidana pregrada

Štirinajst dni po zadnjih bojih v okolici Celja in Laškega se je konec maja in v prvih dneh junija 1945 v opuščenem rudniškem rovu v Hudi Jami zgodil množičen pomor. Med 600 popisanimi lokacijami prikritih grobišč je bil Barbarin rov v Hudi Jami evidentiran med prvimi, že leta 2000. Pisnih virov o poboju ni bilo. Le ljudje so vedeli povedati, da obstajata dva jaška in da je v njih celo dva tisoč ubitih – Slovencev in Hrvatov, vojakov in civilistov. To je bila po mnenju raziskovalcev takrat pretirana ocena števila ubitih, vendar dostop do jaškov, da bi lahko začeli s podrobnejšimi raziskavami, ni bil mogoč. Tristo metrov od vhoda v rov je namreč stala prva zidana pregrada.

Betonska in opečnata pregrada, ena od enajstih, s katero so komunisti za 64 let zapečatili nepopisno morijo ljudi globoko v rudniku Huda Jama. VIR: vladna komisija za grobišča

Najdebelejša pregrada iz armiranega betona je bila debela kar 1,2 metra

Po prvih zemeljskih raziskavah (sondiranjih) evidentiranih jam, protitankovskih jarkov in kraških brezen v letu 2006 so dozorele razmere tudi za raziskavo rudniškega jaška. 24. julija 2008 so rudniški reševalci prebili pregrado in naleteli na do vrha napolnjen rov z jalovino. Delo je bilo prekinjeno, že po nekaj tednih pa so delavci z ročnim izkopom in s samokolnicami začeli iznašati material v stranske rove. Dnevno so napredovali po dva metra in pol. Iznesli so 400 kubičnih metrov jalovine. Vmes so naleteli na kar enajst različnih pregrad. Najdebelejša, iz armiranega betona, je bila debela kar 1,2 m.

Preiskovalci so v začetku marca 2009 po preboju enajste pregrade v rovu za prvim jaškom zagledali množico ljudi, ki so jih tam pred 64 leti umorili komunisti. FOTO: Pavel Jamnik

3. marca 2009 so raziskovalci stali pred množico nerazpadlih trupel

Po skoraj osmih mesecih odstranjevanja ovir so 3. marca 2009 raziskovalci v rovu naleteli na ogromno belo gmoto, ki ji niso videli konca. Stali so pred množico še nerazpadlih trupel. Niso naleteli na prazne in posušene kosti, kakršne običajno ostanejo od človeka po 65 letih. Naleteli so na trupla, na katerih so bili vidni lasje, nohti, koža, uhlji. Bili so zlepljeni drug na drugega. Zaradi odsotnosti zraka trupla namreč niso razpadla. Izvedenci sodnomedicinske stroke so iz rova iznesli posmrtne ostanke 427 ljudi. Vsi so bili moškega spola, stari med 16 in 60 let. Pri večini so ugotovili strelne poškodbe, večinoma s streli v glavo, pri posameznih pa tudi tope poškodbe glave.

Skupaj je bilo v rudniku 1.416 ubitih

Kmalu je bil omogočen dostop tudi do prvega jaška. Za raziskovalce ni bilo nobenega dvoma, da bodo posmrtni ostanki žrtev tudi v jašku. Na stenah so še bili vidni lasje, ki so se nanje prilepili potem, ko so se trupla pri razpadanju stiskala in posedala. Jašek je globok 45 m in na prve žrtve so naleteli na osmih metrih od vhodne odprtine. Sodišče je odredilo, naj se zgolj na petih metrih globine ugotovi, koliko žrtev je v njih. Tako so rudarji na globini 8 do 13,5 m iznesli posmrtne ostanke 369 oseb ženskega in moškega spola. Glede na globino jaška in količino najdenih žrtev na odkopanem delu se predvideva, da se v jašku na globini 32 m, ki je še ostala neraziskana, nahajajo posmrtni ostanki še več kot 2.300 oseb. /Na koncu so iz prvega jaška iznesli nekaj manj kot tisoč ubitih, skupaj je bilo v rudniku 1.416 ubitih, od tega 427 v rovu za prvim jaškom, op. I. Ž./

V rudniku je morila 3. brigada slovenske divizije KNOJ

Na podlagi redkih najdenih predmetov je zelo verjetno, da so žrtve /ubiti, op. I. Ž./ pripadniki slovenskega domobranstva, pripadniki vojaških formacij NDH in tudi civilne osebe. Precej je bilo tudi sanitetnega obvezilnega materiala, embalaž za zdravila in ortopedskih pripomočkov, kar pomeni, da so bili med ubitimi tudi ranjenci.

Kriminalisti so našli nekaj oseb – Slovencev, ki so sodelovali ali bili priče pri moriji v rovu. Pripadali so 3. brigadi slovenske divizije KNOJ. Izpričali so, da so ujetnike v nočnih urah s tovornjaki pripeljali iz taborišča Teharje pri Celju. Tovornjaki so se ustavili nekaj sto metrov pred rudnikom, ujetnike so napotili v rov in jim pred moriščem ukazali, naj se slečejo do golega. Morali so poklekniti pred jašek, morilci so jim namerili v zatilje in jih po strelu zvrnili v jašek. Njihova oblačila in osebne dokumente so pobrali ter odnesli nazaj v taborišče, kjer so jih uničili. Ko je bil jašek poln, so murilci zadnje skupine ujetnikov ubili kar v rovu. Ena od prič pravi, da je vojak gnal po pet ali šest ujetnikov v rov. Tam so bili že mrtvi, zloženi kot polena drug na drugega in drug zraven drugega so se morali trije, ki so še čakali na smrt, s trebuhom uleči nanje. En vojak pa jih je postrelil.

Umorjeni iz prvega jaška v rudniku Huda Jama. VIR: vladna komisija za grobišča

Žrtve Hude Jame so zaradi svetlikov še enkrat postale žrtve

Raziskava Hude Jame se je leta 2010 končala. Vlada /minister Ivan Svetlik, op. I. Ž./ se je odločila, da tistih ubitih, ki so še ostali v jašku, delavci ne bodo več iznašali. Ostali bodo tam, v globini od 13,5 m do 48 m. Njihovega natančnega števila ne bomo nikoli izvedeli /kasneje se to vendarle ni zgodilo/. Tudi 796 ubitih, ki so jih sodnomedicinski izvedenci že pregledali, bo ostalo kar v rudniku. Oblast se namreč ni odločila za ureditev pokopališča v neposredni bližini vhoda v rudnik, pač pa je v jamskih prostorih uredila kostnico za 796 žrtev. S tem jih je zaprla v rudnik, sorodnikom in tistim, ki zgolj domnevajo, da so njihovi najbližji izginili prav v Barbarinem rovu, pa s tem preprečila še zadnje slovo.

Tako bodo žrtve Hude Jame še enkrat postale žrtve – tokrat demokratične države, ki se sicer besedno zavzema za spoštljiv odnos do žrtev druge svetovne vojne, a ga v resnici ne uveljavi. Neraziskana Huda Jama bo vedno odpirala vprašanja, omogočala špekulacije in manipulacije z ubitimi in za vedno ostala »huda«. Čez leto, dve ali tri se bodo sedanje lesene konstrukcije, ki so bile narejene za dostop do posmrtnih ostankov žrtev, podrle in naslednjim generacijam še bolj otežile izvedbo civilizacijskih opravil.

Svetliki takrat in še danes

Tako so zapisali avtorji, Mitja Ferenc, Pavel Jamnik in Mehmedalija Alić, leta 2011 v knjigi Huda Jama. Skrito za enajstimi pregradami. Tudi pesimistično, kar je bilo zaradi postkomunistične »politike« prikrivanja zločinov komunistov povsem razumljivo. Čez nekaj let so vendarle lahko iznesli še preostale umorjene v prvem jašku in vse leta 2016 pokopali na pokopališču Dobrava pri Mariboru. Desetletje in več neki drugi postkomunistični svetliki v Ljubljani krčevito nasprotujejo pokopu v Iški izkopanih Romov, ki so jih leta 1942 umorili partizani, ter domobrancev iz brezna pri Macesnovi gorici v Kočevskem rogu, ki jih je tam umorila Kardeljeva paravojska.

Mehmedalija Alić na predstavitvi knjige Huda Jama. Skrito za enajstimi pregradami 31. maja 2011 v Cankarjevem domu v Ljubljani. FOTO: Tatjana Splichal

Mehmedalija Alić in bosanska Srebrenica

1. junij 2011 je za Družino dal pričevanje Mehmedalija Alić, ki je vodil skupino rudarjev, ki so izkopavali grobišče v rudniku Huda Jama. Tako je povedal.

Sem vaški otrok, rojen 14. januarja 1962 ob reki Drini v bližini hidroelektrarne Peručac-Bajina Bašta, v občini Srebrenica. V tem delu Bosne so bile desetine manjših vasic posejane v neokrnjenem delu narave, v glavnem z večinskim Bošnjaškim prebivalstvom. Velikosrbski vpliv je bil v mojem okolju na nek način normalna in sprejeta stvar. V otroštvu smo na to bili navajeni in smo živeli srečno življenje, ker za boljšega nismo vedeli. Med drugo svetovno vojni je moj oče, star 16 ali 17 let, izgubil dva brata, oba so ubili četniki. Njegov oče, to je moj ded, je izginil med vojno in ostal je pogrešan do danes. V družini se je rodilo sedem otrok. Prva dva brata sta umrla še kot dojenčka, tretja sestra (roj. leta 1952) živi v naselju Janja pri Bijeljini. Mož in njen mlajši sin sta bila v srbskem ujetništvu. Danes je ta njen sin končal kot izgnanec na Floridi. Četrti otrok je sestra Zumra (roj. leta 1954), ki je povsem gluhonema. Tudi njen mož je bil gluhonem in so ga ubili; leta 2010 so ga pokopali v Potočarih. Peti otrok je bil brat Hajro (roj. leta 1959). Bil je oče treh otrok. Julija 1995 so ga ubili v Potočarih. Njegova dva sinova, hčerka in njihova mati od leta 2002 živijo v ZDA, v Virginiji.

Srbska morija v Bosni leta 1995

Nato sem bil rojen jaz, ki sem s dobrimi štirinajstimi leti prišel v rudarski šolski center v Zagorju, v Sloveniji. Poročen sem z Nihado, rojeno v Tuzli leta 1965. Imava tri otroke: Aliso (1985), Sanelo (1989) in sina Dina (2002).

Sedmi otrok je bil Sejdalija (rojen leta 1966), ki je bil prav tako popolnoma gluhonem. Z gluhonemo ženo Mujesiro sta imela enoletnega sina, ko so ga iztrgali iz maminega objema, preden je stopil na avtobus v Potočarih. Do danes je pogrešan. Njegovi ženi so ubili očeta, ki so ga našli in pokopali leta 2009. Te dni se ta moja gluhonema snaha mora izseliti z svojim 17-letnim sinom, mojim nečakom, iz objekta, zgrajenega za begunce. Kam? Moji ženi Nihadi so v bližini domače hiše ubili brata Mirhada (roj. leta 1961), ki je bil oče dveh otrok. Moji snahi, ženi od brata Hajre, so ubili oba brata julija 1995 in oba sta še vedno pogrešana. Moja mati je imela tri sestre in brata (skupaj so jim ubili dvanajst sinov). Mojih sovaščanov, sorodnikov Aliča, je bilo ubitih okoli trideset. Mojih sošolcev, generacije, ki je dosegla vrhunec v takratnem času na področju izobraževanja (govorim o diplomiranih inženirjih in profesorjih), skoraj ni več, saj so skoraj vse ubili. Lahko bi našteval še in še.

Mehmedalija Alić pred vhodom v rudnik morišče Huda Jama 2. marca 2009. VIR: Mehmedalija Alić

Huda Jama je moj prehudi projekt

Huda Jama je moj prehudi projekt. 31 januarja 2008 sem bil pri prvem ogledu Hude Jame. Prvo branje člankov in izjav ljudi, slovenskih emigrantov, razseljenih po svetu, je bilo enako, kot če bi bral pripovedi nas preživelih Srebreničanov. V meni se je takrat rodil neizmeren nagon, da prispevam nekaj dobrega za te ljudi, ki so 60 let trpeli. Jaz sem jim verjel. Verjel sem, da v Hudi Jami ne obstaja fizična pregrada, ki bi bila kos moji želji, da potolažim sorodnike žrtev in razočaram junaške zlobneže, ki so z okrvavljenimi medaljami pili kri navadnim smrtnikom, vse to pod okriljem bratstva in enotnosti. Mojega truda v Hudi Jami, moje more, moje duševne bolečine ne bo nihče nikoli razumel. Najlažja pot je bila odkritje zločina. Težja pot je bila poskrbeti, da se ne postavijo nove, hujše pregrade.

Danes sem jezen in žalosten

Cilj mi je bil iznesti vse ubite ven iz rudnika in jih primerno pokopati na primernem mestu. Sam rudnik pa ohraniti v stanju, da bi ga mlade intelektualne generacije lahko obiskovale in širile zdrav duh, ter da se nikoli in nikjer ne sme več ponoviti Huda Jama. Jamo mi je uspelo urediti do te mere, da ni več razloga za njeno zaprtje. Za iznos ubitih iz Hude Jame sem padel na izpitu. Danes sem jezen in žalosten. Sprašujem se ali sem storil prav, ko sem prebil fizično pregrado. Ko sem mislil, da sem rešil duše rudniške peklenske tesnobe se mi po dveletnem spremljanju razpadanja trupel v tej turobni jamski gnilobi porojeva vprašanje ali takšen odnos nas živih ni ponovno ubijanje žrtev.

Drugače naše duše v prihodnosti ne bodo našle miru

V temi, ko sem bil osamljen ob truplih in ko sem pobiral s tal razpadajoče dele, ki so padali z polic na tla, sem močno čutil, kot da me njihove duše prosijo, da jih pustim pri miru, naj dokončno ponovno izkrvavijo. Takšen občutek me je preganjal in me še danes preganja. Vse žrtve v Hudi Jami so pretrpele zlo na tem in onem svetu v preteklosti ter si zaslužijo grobove v sedanjosti. Drugače naše duše v prihodnosti ne bodo našle miru.

Dragi prijatelj, ne vem ali boste razumeli moje misli. Vzgojen sem bil v družini, kot velika večina mojih prijateljev iz otroštva, ki nosimo v sebi ogromno ljubezni in sočutja do človeka. Moj največji ponos so moji starši, ki so mi vcepil v dušo ljubezen, da ne sovražim. Poleg vsega, kar se mi je dogajalo, še vedno želim, da damo možnost najprej človeku, vse drugo naj bo športno navijanje.

Nadaljevanje v: Huda Jama, rudnik Barbara rov, grobišče [9]

1/24