Nadaljevanje iz: Huda Jama, rudnik Barbara rov, grobišče [6]

Na znanstvenem srečanju Študijskega centra za narodno spravo so predstavili znanstvene prispevke strokovnjakov z različnih področij (zgodovina, pravo, psihoterapija, kriminalistika, novi mediji) in koncept promocije slovenske Guernice, delo slikarke Margarite Marie Dolinar.

Na znanstvenem srečanju 3. marca 2011 v prostorih Študijskega centra za narodno spravo v Ljubljani so o Hudi Jami spregovorili: Andreja Valič, Matija Ogrin, Marko Štrovs, Jože Dežman in Katarina Kompan Erzar. FOTO: Ivo Žajdela

Zgrožena javnost je zahtevala odgovore

Najprej je pod naslovom Na dnu človeških usod spregovorila Andreja Valič, direktorica Študijskega centra za narodno spravo, ki je dejala, da je dogodek posvečen v spomin žrtvam Hude Jame in vseh drugih morišč na Slovenskem in v opomin državi Sloveniji, ki naj v dobro prihodnosti poravna svoj civilizacijski dolg do vseh umrlih vseh totalitarizmov v vseh pogledih. »Spomnimo se: odkritje Hude Jame je marca 2009 odjeknilo po vsem svetu, ljudje so z grozo zrli v posnetke trupel, ki jim je bilo še posmrtno odvzeto človeško dostojanstvo. Zgrožena javnost je zahtevala odgovore: kdo, kdaj, zakaj, kako, koliko ...? Ko je bil prvi šok mimo, je vse močneje prodiral v ospredje razmislek o vseh razsežnostih Hude Jame.« Zato je posebej izpostavila: vprašanje o krivcih in izvršiteljih zločina; politični volji, ki bi zmogla identifikacijo žrtev, dostojen pokop in spomenik; etiko in sposobnost civiliziranega odnosa do žrtev, nikoli sojenih in vendar neusmiljeno umorjenih ter vprašanje prava, ukazovalcev in izvršiteljev zločina, sposobnosti njihovega prepoznavanja ter privedbe pred roko pravice.

Na znanstvenem srečanju 3. marca 2011 v prostorih Študijskega centra za narodno spravo v Ljubljani so o Hudi Jami spregovorili: Mateja Čoh, Pavel Jamnik, Jim Kosem in Katarina Kompan Erzar. FOTO: Ivo Žajdela

Okostnjaki na Slovenskem vsak dan padajo iz omar

Po mnenju Valičeve je refleksij in neodgovorjenih vprašanj dve leti po odkritju Hude Jame mnogo, pravzaprav iz dneva v dan več. »Na Študijskem centru menimo, da je naša civilizacijska dolžnost, da poskušamo – iz različnih zornih kotov – iskati odgovore na ta vprašanja in tako prispevati k zdravljenju ene največjih slovenskih travm. Ne zato, ker bi želeli – kot nam očitajo dežurni komentatorji – ponovno izkopavati kosti in vleči okostnjake iz omare. Tega nam ni treba, saj kosti kar same silijo na dan, okostnjaki pa na Slovenskem vsakodnevno padajo iz omar. Zgovoren je podatek, ki govori o več kot šesto prikritih moriščih na slovenskem ozemlju, ki bi ga morda lahko poimenovali kar 'polja smrti'. Bog ve, kaj vse nam še odkrije prihodnost. Nenazadnje se je število morišč na Slovenskem pred petimi leti vrtelo tam okrog številke sto. Vse tiste, ki godrnjajo in vpijejo, naj preteklost vendar že enkrat prepustimo preteklosti, pa bi rada spomnila na staro in neštetokrat potrjeno modrost, ki pravi: Kdor ne pozna preteklosti, je obsojen na njeno ponavljanje.

Na znanstvenem srečanju 3. marca 2011 v prostorih Študijskega centra za narodno spravo v Ljubljani je o Hudi Jami spregovoril tudi Jože Dežman. FOTO: Ivo Žajdela

O krivdi in grehu ne morejo presojati morilci

Jože Dežman (Gorenjski muzej Kranj) je svojemu nastopu dal naslov Tabuizacija in detabuizacija. Poudaril je, da je razprava o Hudi Jami razprava o tem kaj je normalno in kaj nenormalno. Pritegnil je misli kolega Mitje Ferenca, ki je rekel, da »smo prišli do vrat svoje preteklosti, jih odprli, vstopili, zdaj pa ne moremo ven, da bi povedali, kaj smo videli«. O krivdi in grehu ne morejo presojati morilci in vse več je tistih, ki imajo moč in jim razkrivanje zločina ni v interesu, se je s Ferencem strinja. Dežman. »Tukaj je mentalitetni blok, ki pove, kam nas hoče nekdo usmerjati v tej družbi,« je opozoril Dežman in dodal, da je sprava zlorabljen pojem. Opozoril je na nujnost ureditve pokopa žrtev iz Hude Jame. Ta se sicer zdaj ureja, konec meseca bo urejeno pokopno mesto oziroma kostnica, kamor bodo aprila prenesli žrtve in takrat se bo slovenska javnost lahko opredeljevala do teh zadev, je še dodal.

Marko Štrovs na znanstvenem srečanju 3. marca 2011 v prostorih Študijskega centra za narodno spravo v Ljubljani je o Hudi Jami. FOTO: Ivo Žajdela

Politični birokrati po ministrstvih preprečevali delo v rudniku

Vodja sektorja za vojna grobišča pri ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve Marko Štrovs je svoj nagovor naslovil Hudi spomini na Hudo Jamo. Opozoril je, da od 600 evidentiranih lokacij prikritih grobišč ni niti ene take, za katero bi lahko rekli, da je urejeno vojno pokopališče žrtev komunističnega režima. Po njegovem mnenju se pri vojnih in prikritih grobiščih vseh žrtev revolucije v dvajsetih letih zaradi političnih nasprotovanj ni naredilo nič bistvenega. Spremenil se je način pogovora o tej problematiki, obnašanje oblastnikov pa je ostalo enako, kot pred demokratizacijo. Tudi pri Hudi Jami se je to jasno pokazalo. Opisal je, kako so politični birokrati po raznih ministrstvih preprečevali začetek del v rudniku Barbara in šele z iznajdljivostjo so lahko leta 2008 pričeli z deli. Organizirali so »reševalno akcijo«, prebili prvi zid pregrade, pričeli odvažati nasuti material iz rova, potem pa jim je glede načina financiranja del na pomoč priskočil Muzej za novejšo zgodovino, ki ga je vodil Jože Dežman.

Za grobišče v rovu Barbara se je po Štrovsovih besedah vedelo že dolgo časa. Vsi so vedeli, a vendar tega nihče uradno ni potrdil. Zdaj je drugače, država je potrdila, da je tam množično grobišče in nihče tega ne more več prikriti, da je v njem okoli 4.000 umorjenih ljudi /na koncu so jih v rudniku našli 1.416, op. I. Ž./.

Na znanstvenem srečanju 3. marca 2011 v prostorih Študijskega centra za narodno spravo v Ljubljani je o Hudi Jami spregovoril tudi Matija Ogrin. FOTO: Ivo Žajdela

Kompanova spoštuje ljudi, ki so »odigrali« slovensko Antigono

V nadaljevanju sta problematiko velikih zločinov, ki so se zgodili na Slovenskem, s stališča psihologije in družinske terapevtike (Družina v primežu generacij) ter s filozofske in etične perspektive (Temeljni problemi (družbene) morale na Slovenskem) osvetlila dr. Lia Katarina Kompan Erzar in dr. Bojan Žalec, oba z ljubljanske teološke fakultete. Kompanova je dejala, da spoštuje ljudi, ki so »odigrali« slovensko Antigono. Potem je spregovorila o problematiki travme in o obremenjenosti še naslednjih generacij tistih, ki so pri zločinih sodelovali. Poudarila je, da je potrebno o umorih spregovoriti in dati ubitim imena. Očiščenje krivde je nujno, pri ljudeh s travmo pa je potrebno svet postaviti na novo oz. najti nov smisel življenja. Prebrala je tudi prispevek dr. Tomaža Erzarja (Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani) o izgubljenem sočutju. V njem je avtor spregovoril o problematiki travme pri žrtvah in storilcih.

Bojan Žalec je temo o temeljnih problemih družbene morale na Slovenskem začel s citiranjem Martina Bubra, da »nočno moro obvladamo tako, da jo poimenujemo s pravim imenom«. V Sloveniji je maja in junija 1945 šlo za genocid, za sistematično uničenje ene skupine ljudi, po njegovem pa celo za klasicid in politicid.

Strokovno in pietetno z arheološko metodo

Pavel Jamnik (Ministrstvo za notranje zadeve) je predstavil fizične posege v prekrita grobišča. Dejal je, da morajo biti posegi v grobišča strokovni in pietetni do žrtev. Ti posegi so lahko sondiranja, s katerimi s čim manj škode potrdimo grobišče, ali prekopi grobišča. Pri prekopih se je zavzel za arheološko metodo, pri kateri se grobišče skrbno preišče, s čimer se poiščejo in shranijo vsi predmeti, ki bi lahko pomagali pri identifikaciji žrtev, prav tako tudi vsi skeleti. Omenil je problematiko, ki jo predstavljajo velika grobišča in pri tem omenil primer grobišča v protitankovskem jarku pri Mostecu pri Brežicah. Tam je policija pred kratkim preprečila izkop ubitih, saj izbrano podjetje ni zagotavljalo, da bo grobišče izkopano po arheološko primerljivi metodi.

Jim Kosem (Halfman Research & Design – consultant to Horizon Digital Economy Research/Univerza Nottingham) je predstavil Medijski projekt Spomenik, neke vrste »mobilni spomenik«, kar omogoča spletna tehnologija. Omogočal naj bi, da bo obiskovalec kraja zločina lahko izvedel tudi zgodbo tam umorjenih žrtev. Projekt naj bi se izvedel v Ruandi in Sloveniji.

Slikarka Margarita Maria Dolinar je pod naslovom Slovenska svetloba – dosežek sprave predstavila svojo umetnino »spomina in opomina«, ki jo je poimenovala Slovenska Guernica. Slika je svoje mesto dobila v baziliki na Brezjah (levo od vhoda).

Knjiga Huda Jama. Skrito za enajstimi pregradami, 280 strani, založba Družina, 2011.

Knjiga Huda Jama. Skrito za enajstimi pregradami

Založba Družina je 31. maja 2011 v Štihovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani pripravila pogovor ob izidu knjige z naslovom Huda Jama. Skrito za enajstimi pregradami. O komunističnem pomoru ujetnikov v rudniku v Hudi Jami se je vedelo že dolgo, vendar nič konkretnega. Le ljudje so vedeli povedati, da obstajata dva jaška in da je v njih celo dva tisoč ubitih.

Po prvih zemeljskih raziskavah (sondiranjih) evidentiranih jam, protitankovskih jarkov in kraških brezen v letu 2006 so za vladno komisijo za prikrita grobišča, katere jedro so sestavljali zgodovinarja Jože Dežman in Mitja Ferenc ter kriminalist Pavel Jamnik, dozorele razmere tudi za raziskavo rudniškega jaška. 24. julija 2008 so rudniški delavci prebili prvo pregrado in naleteli na do vrha napolnjen rov z jalovino. Delo je bilo prekinjeno, že po nekaj tednih pa so delavci z ročnim izkopom in s samokolnicami začeli iznašati material v stranske rove. Dnevno so napredovali po dva metra in pol. Iznesli so 400 kubičnih metrov jalovine. Vmes so naleteli na kar enajst različnih pregrad. Najdebelejša, iz armiranega betona, je bila debela 1,2 m. Po skoraj osmih mesecih odstranjevanja ovir so 3. marca 2009 raziskovalci v rovu naleteli na ogromno belo gmoto, ki ji niso videli konca. Stali so pred množico še nerazpadlih trupel. Niso naleteli na prazne in posušene kosti, kakršne običajno ostanejo od človeka po 65 letih. Naleteli so na trupla, na katerih so bili vidni lasje, nohti, koža, uhlji. Bili so zlepljeni drug z drugim. Zaradi odsotnosti zraka trupla namreč niso razpadla.

Knjigo Huda Jama. Skrito za enajstimi pregradami so 31. maja 2011 predstavili Jože Možina, Mitja Ferenc, Pavel Jamnik in Mehmedalija Alić. FOTO: Tatjana Splichal

Na prve ubite so naleteli na osmih metrih jaška

Izvedenci sodnomedicinske stroke so iz rova iznesli posmrtne ostanke 427 ljudi. Kmalu je bil omogočen dostop tudi do prvega jaška. Za raziskovalce ni bilo nobenega dvoma, da bodo posmrtni ostanki žrtev tudi v jašku. Na stenah so še bili vidni lasje, ki so se nanje prilepili potem, ko so se trupla pri razpadanju stiskala in posedala. Jašek je globok 45 m in na prve ubite so naleteli na osmih metrih od vhodne odprtine. Sodišče je odredilo, naj se zgolj na petih metrih globine ugotovi, koliko ubitih je v njih. Tako so rudarji na globini od 8 do 13,5 m iznesli posmrtne ostanke 369 oseb ženskega in moškega spola. Glede na globino jaška in količino najdenih žrtev na odkopanem delu predvidevajo, da so v jašku na globini 32 m, ki je še ostala neraziskana, posmrtni ostanki še več kot 2.300 oseb.

Pavel Jamnik na predstavitvi knjige Huda Jama. Skrito za enajstimi pregradami 31. maja 2011 v Cankarjevem domu v Ljubljani. FOTO: Tatjana Splichal

Celovita predstavitev raziskave morišča v rudniku v Hudi Jami

V knjigi Huda Jama. Skrito za enajstimi pregradami, ki jo podpisujejo Mitja Ferenc, Pavel Jamnik in Mehmedalija Alić, so vsi trije avtorji opisali svoja spoznanja ter pogled na enega najhujših zločinov po drugi svetovni vojni. Knjiga je prikaz dela, ki so ga pisci knjige in številni drugi opravili v Hudi Jami od začetka leta 2008, ko je bilo odločeno, da bodo jamo sondirali, pa vse do druge obletnice odkritja žrtev v rudniku.

Pisci besedil v knjigi so si zadali nalogo, da slovenski javnosti podrobneje predstavijo raziskovanje grobišča v rudniku v Hudi Jami. V času večmesečnih raziskav, ko je padala pregrada za pregrado, javnosti o tem niso obveščali. Tudi sami več mesecev niso mogli z gotovostjo vedeti, ali bo preiskava potrdila obstoj grobišča in bodo našli posmrtne ostanke številnih ubitih, o katerih se je širil ljudski glas, ali ne. Ko so po odkritju ubitih kasneje preiskavo prevzeli pravosodni organi, pa javnosti podrobnih informacij in slikovnega gradiva iz Hude Jame niso več posredovali. Ker je namen preiskave povojnih pobojev predvsem seznaniti Slovence s tem, kaj se je v tem času dogajalo in je bilo v prejšnjem političnem sistemu skrito ter zakrivano, je knjiga, ki je obogatena z okoli tristo fotografijami, prvi poskus sistematične in celovite predstavitve raziskave morišča v rudniku v Hudi Jami.

Mehmedalija Alić na predstavitvi knjige Huda Jama. Skrito za enajstimi pregradami 31. maja 2011 v Cankarjevem domu v Ljubljani. FOTO: Tatjana Splichal

Leta 2010 se je vlada odločila, da ubitih ne bodo več iznašali

Mehmedalija Alić je opisal rudarska dela prebijanja do kraja zločina v rudniku, ureditev rudnika za varno delo in iznašanje trupel. Pavel Jamnik je prikazal kriminalistično preiskavo v zvezi z genocidom v Hudi Jami. Zgodovinar dr. Mitja Ferenc pa je opisal zgodovino rudnika, dosedanjih pisanj o zločinu v Hudi Jami, priprave na »odpiranje« rudnika, potek prebijanj pregrad do kraja morišča, podal je opis morišča in iznosa trupel iz rova in dela prvega jaška, kritično pa je tudi ovrednotil odnos državnih organov do tako v nebo vpijoče problematike, kot je grobišče v rudniku Huda Jama. Raziskovanje Hude Jame se je namreč leta 2010 končalo. Vlada se je odločila, da tistih žrtev, ki so še ostale v jašku, delavci ne bodo več iznašali. Ostale bodo tam, v globini od 13,5 m do 48 m. Tudi 796 ubitih, ki so jih sodnomedicinski izvedenci že pregledali, bo ostalo kar v rudniku. Tako bodo ubiti v Hudi Jami še enkrat postali žrtve – tokrat demokratične države.

Leta 2024 natančno vemo, kdo je bila tista »vlada«: takratni minister za delo, družino in socialne zadeve Ivan Svetlik, ki je hotel zapreti jamo in razpustiti komisijo. V veliki meri je to tudi dosegel, saj so morali z iznosom umorjenih v jašku prenehati.

Mitja Ferenc na predstavitvi knjige Huda Jama. Skrito za enajstimi pregradami 31. maja 2011 v Cankarjevem domu v Ljubljani. FOTO: Tatjana Splichal

Ubiti v rudniku Huda Jama so bili spet zlorabljeni

Zgodovinar dr. Mitja Ferenc, tudi urednik knjige, je o njenem namenu povedal: »Knjige smo se lotili predvsem zato, ker se zavedamo, da bo s časom in ustavitvijo del v rudniku marsikaj odšlo v pozabo. Po drugi strani pa smo bili tudi razočarani, saj smo poskušali storiti prav vse, kar je bilo v naši moči, da bi vse ubite iznesli iz rudnika in dostojno pokopali. Pri tem, žal, nismo bili uspešni. Tako je knjiga tudi prikaz našega poraza ter hkrati protest proti odločitvam, ki so bile sprejete mimo stroke in so povzročile tudi neodgovorne ukrepe. Vsi trije pisci smo namreč mnenja, da je odločitev države o izgradnji kostnice v jami in ustavitev izkopa umorjenih iz jaška napačna. Morda bo ob dokončanju kostnice v rovu sorodnikom za nekaj časa omogočen dostop do vhoda kostnice ali do polic, na katerih so 'zaboji' s posmrtnimi ostanki. A zaradi rudnika in pogojev njegovega obiskovanja (oprema, zračenje, vodstvo) bo to gotovo le začasno. Zato bo civilizacijska pravica ubitih, da bi imele dostojen grob, ki bi ga sorodniki lahko obiskovali in kamor bi lahko položili cvetje, prižgali svečo, spet zlorabljena.«

Z Antigono je treba mrtve dostojno pokopati

Dr. Ferenc je sicer menil, da bodo zapisi v tej knjigi za mnoge bralce preveč polni podatkov, citatov in datumov. »Glede na to, da sta minili že dve leti od odkritja ubitih v rovu in tri leta od začetka postopkov za raziskavo rova Barbara, smo bili mnenja, da je treba zbrati dostopno dokumentacijo ter jo prikazati z različnih zornih kotov. Raziskav v rudniku v bližnji prihodnosti ne bo več in obstaja bojazen, da se bo dokumentacija porazgubila po različnih ustanovah ter bi jo kasnejši raziskovalci težko zbrali. Ker smo sodelovali pri raziskavi od vsega začetka in tudi soustvarjali gradivo, smo menili, da je naša dolžnost, da ga predstavimo. Morda bo kdaj kasneje država imela več poguma, več občutka in višjo stopnjo zavezanosti normam civilizacije, ki jih je postavila že Antigona in ki narekujejo, da je treba mrtve dostojno pokopati. Pa četudi ležijo v globinah rudniških jaškov.«

Mitja Ferenc s knjigo Huda Jama. Skrito za enajstimi pregradami 31. maja 2011 v Cankarjevem domu v Ljubljani. FOTO: Tatjana Splichal

Duše ubitih so spustili na svobodo

Dr. Mitja Ferenc je opisal tudi občutek, do katerega so preiskovalci po 65 letih s podrtjem pregrad in odstranitvijo materiala v zasutih rovih prišli do trupel. »Na neki simbolni, morda že nekoliko religiozno-filozofski ravni bi lahko rekli, da smo po vseh teh letih duše ubitih spustili na svobodo. Zdaj ko je že jasno, da ubiti ne bodo pokopani na pietetno urejenem grobišču, temveč bodo ostali v zabojčkih v rudniku, lahko rečemo, da duše ubitih spet porivamo nazaj v morišče in jih poskušamo znova zapreti.«

Kriminalist Pavel Jamnik, vodja kriminalistične preiskave zločina v Hudi Jami, je pojasnil, da so kriminalisti sicer zaslišali precej ljudi, vendar takšnih podatkov, da bi lahko koga kazensko ovadili, niso dobili. V knjigi je objavljeno njegovo obširnejše poročilo o kriminalistični preiskavi, tudi z nekaj drobnimi pričevanji ljudi, ki so bili priče pomora v Hudi Jami.

Mehmedalija Alić: »Moj prehudi projekt«

Mehmedalija Alić, rudar, ki je vodil dela v rudniku: »Huda Jama je moj prehudi projekt. 31. januarja 2008 sem bil pri prvem ogledu Hude Jame. Ko sem prvič bral članke in izjave ljudi, slovenskih emigrantov, razseljenih po svetu, je bilo enako, kot če bi bral pripovedi nas, preživelih Srebreničanov. V meni se je takrat rodil neizmeren nagon, da prispevam nekaj dobrega za te ljudi, ki so 60 let trpeli. Jaz sem jim verjel. Verjel sem, da v Hudi Jami ne obstaja fizična pregrada, ki bi bila kos moji želji, da potolažim sorodnike žrtev in razočaram junaške zlobneže, ki so z okrvavljenimi medaljami pili kri navadnim smrtnikom, vse to pod okriljem bratstva in enotnosti. Mojega truda v Hudi Jami, moje more, moje duševne bolečine ne bo nihče nikoli razumel. Najlažja pot je bila odkritje zločina. Težja pot je bila poskrbeti, da se ne postavijo nove, hujše pregrade. Moj cilj je bil iznesti vse žrtve iz rudnika in jih primerno pokopati na primernem mestu. Sam rudnik pa ohraniti v stanju, da bi ga mlade intelektualne generacije lahko obiskovale in širile zdrav duh, ker se nikoli in nikjer ne sme več ponoviti Huda Jama. Jamo mi je uspelo urediti do te mere, da ni več razloga za njeno zaprtje. Za iznos žrtev iz Hude Jame sem padel na izpitu. Danes sem jezen in žalosten.«

Jože Dežman in slikarka Margarita Maria Dolinar na predstavitvi knjige Huda Jama. Skrito za enajstimi pregradami 31. maja 2011 v Cankarjevem domu v Ljubljani. FOTO: Tatjana Splichal

Črna luknja globoko v vesti slovenske družbe

Na začetku predstavitve, ki jo je vodil novinar Jože Možina, so prikazali kratek dokumentarni film, ki je bil na zgoščenki dodan knjigi. Možina je uvodoma dejal, da so posnetki na filmu zbrane »vpeljali v zgodbo o nepopisni grozi, ki se je zgodila v Hudi Jami in se na neki način nadaljuje še danes«, in nadaljeval, da je Huda Jama »zaradi tega, kar se je tam dogajalo, zaradi okrutnosti, kako se je to dogajalo, in zaradi požrtvovalnosti načina, kako se je zločin razkril, črna luknja globoko v vesti slovenske države, slovenske družbe in slovenskega človeka. Črna luknja, v kateri ponikne še tako velik zločin, v kateri izginejo odgovorni zanj in v kateri ponikne tudi odgovornost te države do pietetne obravnave teh ter drugih tisočev nepokopanih v več kot 600 grobiščih na slovenskih tleh.«

Tamara Griesser Pečar in Jože Dežman na predstavitvi knjige Huda Jama. Skrito za enajstimi pregradami 31. maja 2011 v Cankarjevem domu v Ljubljani. FOTO: Tatjana Splichal

Izdaja knjige v zbirki Poročilo je za založbo Družina moralna dolžnost

Direktor Družine Tone Rode pa je dejal, da je Huda Jama največji pomor neoboroženih ljudi po drugi svetovni vojni in (se) vprašal, ali se sploh zavedamo tragike, ki nam jo kažejo prizori iz Hude Jame.

»Izdaja druge dokumentarne knjige v zbirki Poročilo je za založbo Družina moralna dolžnost. V to nas vsekakor zavezuje zavest družbene odgovornosti, to da, izhajajoč iz poslanstva družbe, prilično in neprilično stojimo za temeljnimi vrednotami naše civilizacije. V tem primeru pa nas k delu zavezuje še predvsem zaveza s tisto širno, skrito množico ljudi, ki je iz prve knjige, naredila, za slovenski trg nepojmljivo prodajno uspešnico zato, ker se zaveda, da za polnoletnost družbe ne potrebujemo mitov ne udarnih gesel, ne nostalgije po, z zahodnimi posojili nabavljenem Titoističnem mleku in medu, temveč čisto resnico, takšno, kakršna je.«

Pravica do življenja in do človeškega dostojanstva za vsakogar

»Resnica je huda. Za marsikoga prehuda, kakor je prehuda Huda jama. Dejstvo je, da se v svojih prizadevanjih za vzpostavitev tiste osnovne mere družbene normalnosti, ki izvira iz evropskih skupnih duhovnih korenin, nemalokrat čutimo osamljene. Javni mediji nas, v isti sapi ko poročajo o priporu Ratka Mladića v imenu evropskih skupnih vrednot, soočajo z nerazumljivo toleranco do nedopustnih izjav gospoda Iva Godniča. A čas je, da skupaj, kot družba, potegnemo črto in na stran skupnih imenovalcev postavimo tistih nekaj osnovnih nedotakljivih svetinj, med katere prva sodi pravica do življenja in do človeškega dostojanstva za vsakogar v družbi, a še toliko bolj med rojaki, Slovenec Slovencu, ne glede na izvor, veroizpoved, nazor ali prepričanje.«

Slovenija se mora rešiti travm in prekletstev preteklosti

»Delati moramo, da bo Slovenija rešena travm in prekletstev preteklosti. Korak za korakom moramo stopiti naproti diagnozi in počasnemu zdravljenju te največje rak rane naše družbe. Knjiga Huda Jama je pomembno delo v tej smeri. Avtorji Mitja Ferenc, Mehmedalija Alić ter Pavel Jamnik nas preko te knjige –, ki je kot dokumentiran potopis tragike iz rova Svete Barbare – opozarjajo, da družba, ki ni spravljena s svojo preteklostjo, ki grehe svojih izriva iz zavesti, da družba, ki noče pogledati resnici v oči, ampak se skriva za utvarami in namišljenimi podobami, ni dozorela za spopad s sedanjostjo, nima svetle prihodnosti, ni resnično odprta življenju.«

 Spominski park Teharje je država Slovenija z razlogom zgradila v spomin na vse, ki so tu trpeli, jih tu umorili ali jih od tu vozili v smrt na razna mesta. FOTO: Ivo Žajdela

Zgodovina nas ukoreninja v čas, nam daje smer in smisel

»Predstavitev knjige Huda Jama je priložnost za soočenje s temno stranjo naše preteklosti, priložnost za oživitev in razjasnitev spomina. V postmodernih časih se zdi spomin nekaj zastarelega, celo nelagodnega. Življenje nas vabi, naj živimo iz dneva v dan, od izkustva do izkustva, od užitka do užitka. A le spomin nam daje perspektivo, zgodovina nas ukoreninja v čas, nam daje smer in smisel. Kot pravi filozof dr. Milan Komar: 'Človek nima preteklosti, človek je preteklost. Kar kdo ima, to lahko zavrže, kar pa je, tega ne more zavreči, to lahko samo potlači.'«

Vse naj bi ostalo tako, kot je bilo

»Preko spomina vemo, kdo smo in kam gremo. Ne moremo in ne smemo obhajati dvajsete obletnice demokratizacije in osamosvojitve Republike Slovenije brez poskusa resničnega dialoškega preseganja delitev, a vsekakor ne brez predpogoja le tega: iskrenega soočenja z resnico, z našo resnično preteklostjo. Včasih se zdi, da se neka nevidna sila, samooklicana pred družbo celo kot preroška, po vseh močeh prizadeva, da bi vetrovi iz ledene dobe priklicali lepe stare čase v nostalgijo našemljenega enoumja. Vse naj bi ostalo tako, kot je bilo.«

Nadškof Anton Stres in predsednik vlade Borut Pahor ob obisku grobišča v rudniku Huda Jama 24. julija 2010, zadaj celjski škof Stanislav Lipovšek ter minister za delo, družino in socialne zadeve Ivan Svetlik. FOTO: Ivo Žajdela

Morali so spregovoriti mrtvi preko lastnih kosti

»Danes sem vse bolj prepričan, da so v ta vakuum, pred dvema letoma morali spregovoriti mrtvi preko lastnih kosti. Čeprav je dokumentiranih že več kot 600 grobišč po vsej Sloveniji, je kratko odmevnost doživela le Huda Jama. Sicer pa, ali se sploh zavedamo velikanske tragike, ki se skriva za tem imenom? Ko govorimo o povojnih, izvensodnih masovnih pobojih: Ali se zavedamo, da je šlo za največji pomor neoboroženih ljudi po drugi svetovni vojni v Evropi, za največji pomor neoboroženih prebivalcev Slovenije vseh časov, za največje morišče Hrvatov v njihovi zgodovini, za skupaj nad 100.000 pomorjenih, od tega več kot 15.000 Slovencev? Bivšim prijateljem rdeče diktature, sedanjim simpatizerjem revolucije oz. njenih privilegijev, politikom, ki se obračajo z vetrom, vsem, ki se sprenevedajo, predvsem pa vsej široki javnosti, ki ji ni vseeno, so kosti zakričale: v jami ležimo pobiti. In prišel je dan, ko smo se morali spomniti besed iz Svetega pisma: 'Če boste vi tiho bodo še kamni vpili.' Za kratek čas je preko medijev javnost spoznala resnico o pobojih, desetletja ovito v mrak laži. In politiki kontinuitete so bili primorani izreči besedo o grozodejstvih. In obelodanjen je bil zamolčani sad revolucionarnega boja: bratomorni zločin.«

Nadškof Anton Stres in predsednik vlade Borut Pahor ob obisku grobišča v rudniku Huda Jama 24. julija 2010, zadaj celjski škof Stanislav Lipovšek ter minister za delo, družino in socialne zadeve Ivan Svetlik. Leta 2024 natančno vemo, da je takratni minister za delo, družino in socialne zadeve Ivan Svetlik (desno) hotel zapreti jamo in razpustiti komisijo. V veliki meri je to tudi dosegel, saj so morali z iznosom umorjenih v jašku prenehati. FOTO: Ivo Žajdela

Vse manj manevrskega prostora pred dejstvi

Kljub raznovrstnim poskusom, da se ta glas utiša, je bil direktor Družine Tone Rode prepričan, da je tisto skrito slovensko javnost, človeka v mestu in podeželju, odkritje Hude Jame resnično pretreslo. »Bili smo priče dogodku, ki je pomenil obrat v javnem mnenju glede vrednotenja tega krutega trenutka slovenske zgodovine. Čeprav se nekateri še sprenevedajo, drugi relativizirajo, tretji molčijo, ostaja vse manj manevrskega prostora pred neizprosnim pričevanjem dejstev. Zato se v časih, ko se na videz spet temni na obzorju, ne smemo pustiti zavesti v malodušje. Iz Hude Jame ter iz nešteto drugih grobišč se oglaša vest, ki se je ne da utišati. Bog daj, da bi se ta proces pospešeno nadaljeval, da bi resnica zasijala v vsej svoji zapletenosti, žalosti in tragiki, za notranjo osvoboditev celotnega naroda in za sproščenost vseh njegovih življenjskih sil za svetlejšo, pravičnejšo prihodnost za vse naše otroke, brez nikakršnih, nikakršnih razlik.«

Ivo Žajdela, Huda Jama je dogodek svetovnih razsežnosti, Reporter, 14. 3. 2011Ivo Žajdela, In potem nema in gluha tišina, Družina, 13. 3. 2011Dve leti od odkritja, Demokracija, 10. 3. 2011Ivo Žajdela, Črna luknja v vesti slovenske države, Družina, 12. 6. 2011

Dela v Hudi Jami spet stojijo, Demokracija, 16. 6. 2011Roman Leljak, Huda Jama – bo kdo odgovarjal?, Demokracija, 9. 6. 2011

Nadaljevanje v: Huda Jama, rudnik Barbara rov, grobišče [8]

1/19