Nadaljevanje iz: Huda Jama, rudnik Barbara rov, grobišče [4]

Po zelo odmevni novinarski konferenci po odkritju umorjenih v rudniku Huda Jama v Muzeju novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani 5. marca 2009, je bil prvi večji javni dogodek o tej temi 8. decembra 2009 prav tako v Muzeju novejše zgodovine Slovenije, ko so odprli dve razstavi. Na prva so prikazali tisto leto odkrito množično grobišče povojnih pomorov v rudniku Barbara rov pri Hudi Jami, na drugi pa povojno preganjanje kmetov na Slovenskem.

8. decembra 2009 so v Muzeju novejše zgodovine Slovenije odprli dve razstavi. Na prva so prikazali tisto leto odkrito množično grobišče povojnih pomorov v rudniku Barbara rov pri Hudi Jami, na drugi pa povojno preganjanje kmetov na Slovenskem. FOTO: Ivo Žajdela

Huda Jama – možnosti muzejske prezentacije

Kot je povedal naslov prve razstave Huda Jama – možnosti muzejske prezentacije, so z njo poskušali prikazati nadvse hudo temo naše zgodovine: množično grobišče v rudniku Barbara rov v Hudi Jami pri Laškem. Prizori, s katerimi so se tam srečevali raziskovalci, tako način pomora več tisoč ljudi v rudniških jaških in v rovu, kot sam kraj pomora, odpirajo poleg širokega raziskovalnega in interpretacijskega polja tudi različne pristope k muzejski predstavitvi te problematike, so povedali. V muzeju so se odločili, da bodo prvo muzejsko predstavitev dosedanjih rezultatov raziskav v rudniku Huda Jama pospremili že tudi s prvo umetniško interpretacijo prizorov s tega množičnega grobišča, ki je nekaj posebnega tudi v svetovnem merilu. Nikjer na svetu se do zdaj ni zgodilo, da bi v rudniku umorili tako veliko število ljudi, kot so to storili slovenski komunisti leta 1945 v Hudi Jami.

Jože Dežman 8. decembra 2009 na odprtju dveh razstav v Muzeju novejše zgodovine Slovenije. Na prva so prikazali tisto leto odkrito množično grobišče povojnih pomorov v rudniku Barbara rov pri Hudi Jami, na drugi pa povojno preganjanje kmetov na Slovenskem. Nuncij, Pavel Jamnik in slikarka Margarita Maria Dolinar. FOTO: Ivo Žajdela

Huda Jama prvo množično morišče za taborišče na Teharjah

Leta 2009 sem v poročilu o razstavi zapisal: »Čeprav bo preiskovalno delo v rudniku trajalo še nekaj časa, saj je delo zelo zahtevno in obsežno, pa že nekaj časa vemo, da je bil rudnik pri Hudi Jami prvo množično morišče za komunistično koncentracijsko taborišče na Teharjah, kar pomeni, da so tam množično ubijali slovenske domobrance (ko so rudniške jaške napolnili, so z morijo nadaljevali na Hrastniškem hribu, pri Brežicah, pri Grižah in drugod). Morišče in grobišče v Hudi Jami zato odpira za Slovence posebej pomembno temo, ki se je bodo morale mnoge slovenske ustanove, od političnih do raziskovalnih, ter posamezniki, ki se bodo z njo kakor koli ukvarjali, lotevati z največjo mero natančnosti in pietete. Za mnoge teme sicer rečemo, da z njimi 'Slovenija nikoli več ne bo takšna, kot je bila', in morišče Huda Jama bo poslej med njimi pri samem vrhu.«

Na razstavi v Muzeju novejše zgodovine smo si lahko v treh prostorih ogledali fotografije, predmete, ki so jih med izkopom grobišča do takrat našli, ter slike, s katerimi je slikarka Margarita Maria Dolinar poskušala prizore iz Hude Jame prikazati na umetniški način. Kot je povedala na odprtju razstave, kjer je podrobno razložila svoj umetniški interpretativni pristop, se bo v bližnji prihodnosti lotila slikanja slovenske Guernice.

8. decembra 2009 so v Muzeju novejše zgodovine Slovenije odprli razstavo, na kateri so prikazali tisto leto odkrito množično grobišče povojnih pomorov v rudniku Barbara rov pri Hudi Jami. Nuncij, Pavel Jamnik in slikarka Margarita Maria Dolinar. FOTO: Ivo Žajdela

Eno leto po odkritju zločina v rudniku Huda Jama

3. marca 2010 sta Muzej novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani in Študijski center za narodno spravo v muzeju organizirala »srečanje ob prvi obletnici vstopa raziskovalcev na prizorišče zločina« v rudniku v Hudi Jami. Problematiko so predstavili štirje predavatelji, ki so ves čas aktivno sodelovali v projektu Huda Jama, Jože Dežman, Marko Štrovs, Mitja Ferenc in Pavel Jamnik.

Direktor Muzeja novejše zgodovine Slovenije Jože Dežman je predstavil nekatere medijske odzive (predvsem v tujini) na odkritje Hude Jame. Opozoril je na zaslišanje Milana Venišnika leta 1984, enega od poveljnikov koncentracijskega taborišča na Teharjah, ki je neposredno povezano z grobiščem v Hudi Jami. Venišnika so takrat zaslišali njegovi partijski šefi, saj so očitno hoteli izvedeti njegovo mnenje o povojnih pomorih. Venišnik je marsikaj povedal, med drugim je omenil tudi usodo teharskih žensk. Še isto leto, po zaslišanju, je naredil samomor.

3. marca 2010 sta Muzej novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani in Študijski center za narodno spravo v muzeju organizirala »srečanje ob prvi obletnici vstopa raziskovalcev na prizorišče zločina« v rudniku v Hudi Jami. Mateja Čoh, Jože Dežman in Marko Štrovs.

Grobišča ne smejo biti nedostojno neurejena

Marko Štrovs, vodja sektorja za vojna grobišča pri ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, je omenil lanskoletni /2009/ zastoj pri raziskavi grobišča pri Hudi Jami in dodal, da je potrebno letos /2010/ in prihodnje leto sistematično pregledati (sondirati) »vsa« grobišča, za kar da imajo tudi že določena denarna sredstva. »Vsak korak, ki je narejen, je v pozitivno smer,« pravi in dodaja: »V nobenem primeru grobišča ne smejo biti nedostojno neurejena.«

Pavel Jamnik, vodja kriminalistične akcije Sprava, ki skrbi za kriminalistično zbiranje podatkov o kaznivih dejanjih v primeru povojnih pomorov, je poudaril, da je minilo dvajset let od takrat, ko je leta 1989 tema povojnih pomorov »padla z neba«, in da v vsem tem času pri njihovi raziskavi ni bilo veliko narejeno. Še posebej je spomnil, da je odpovedala zgodovinska stroka. Dejal je tudi, da se eno leto po odkritju grobišča v rudniku pri Hudi Jami o njej ne ve nič več, kot se je vedelo ob odkritju. Hkrati je dodal, da so kriminalisti za potrebe odkrivanja dokazov o povzročiteljih kaznivega dejanja pridobili precej izjav prič, tudi od ljudi, ki so sodelovali pri pomoru v Hudi Jami, vendar teh podatkov ne smejo dati v javnost, ker da služijo kazenskemu postopku.

Pavel Jamnik, vodja kriminalistične akcije Sprava, ki je leta 2009 skrbel za kriminalistično zbiranje podatkov o kaznivih dejanjih v primeru povojnih pomorov, 3. marca 2010, ob prvi obletnici vstopa raziskovalcev na prizorišče zločina« v rudniku v Hudi Jami. FOTO: Ivo Žajdela

Mitja Ferenc: »Delo se je ustavilo«

Najbolj odmevno je bilo predavanje zgodovinarja dr. Mitje Ferenca, ki je vrsto let skrbel za evidentiranje grobišč. Obudimo spomin, kaj je dejal.

Že vrsto let se ukvarjam z raziskovanjem grobišč vojakov in civilistov iz časa druge svetovne vojne in neposredno po njej. Predvsem me zanimajo prikrita grobišča, torej tista, ki niso smela obstajati, ki so morala biti skrita, za katera javnost ni smela vedeti in od katerih so naše tajne službe Ozna, Udba in njene naslednice sorodnike brezsramno odganjale z mesta domnevnega zločina. Zadnjih nekaj let sem bil tudi vodja projekta evidentiranja in sondiranja prikritih grobišč. Popisali smo jih več kot petsto.

Na poti iskanja

Barbara rov v Hudi Jami smo evidentirali kot prikrito grobišče med prvimi že leta 2000 in nato zopet 2002. Dobil je zaporedno številko 4. Pisnih virov o poboju ni bilo. Le ljudje so vedeli povedati, da obstajata dva jaška in da je v njih celo dva tisoč žrtev – Slovencev in Hrvatov, vojakov in civilistov. To je bila po našem mnenju takrat pretirana ocena števila žrtev, vendar dostop do jaškov, da bi lahko začeli s podrobnejšimi raziskavami, ni bil mogoč. Odšli smo lahko le približno tristo metrov po rovu in kmalu naleteli na prvo pregrado. To je bilo za nas takrat konec poti in konec dela.

Zgodovinar dr. Mitja Ferenc, ki je vrsto let skrbel za evidentiranje grobišč, 3. marca 2010, ob prvi obletnici vstopa raziskovalcev na prizorišče zločina« v rudniku v Hudi Jami. FOTO: Ivo Žajdela

Slovenska Bistrica, brezno Konfin 1, protitankovski jarek pri Teznem

Na poti do Hude Jame je bilo ključnih nekaj razkritij, ki so se zgodile pred tem. Najprej zavzetost občanov Slovenske Bistrice in odkritje 431 žrtev v dveh zakloniščih leta 2001. To je omogočilo začetek resnega evidentiranja prikritih grobišč. Zatem leta 2006 raziskovanje miniranega kraškega brezna Konfin 1 na Kočevskem iz katerega so jamarji iznesli posmrtne ostanke 88 oseb.

Leto zatem smo potrdili, da je protitankovski jarek na Teznem pri Mariboru v dolžini 940 metrov (?!) napolnjen z žrtvami. Po matematičnem izračunu bi lahko bilo v jarku do 15.000 trupel s tem pa je tezenska dobrava, ki je kljub obljubam o ureditvi v spominski park še vedno goščava, s precejšnjo verjetnostjo najbolj množično grobišče pri nas.

24. julija 2008 smo se zbrali pred vhodom v rudnik

In tako smo leta 2008 v vladni komisiji za reševanje vprašanj prikritih grobišč prišli do odločitve raziskati tudi rudniška jaška v Hudi Jami. Potem ko so bili opravljeni najnujnejši birokratski postopki, smo se 24. julija 2008 pred vhodom v rudnik zbrali rudniški reševalci, rudarji, kriminalisti s tehniki, predsednik vladne komisije, vodja službe za vojna grobišča in sam kot vodja sondiranj. Prva naloga ki je čakala rudarje je bila prebijanje prve pregrade in nato še treh, ki naj bi preprečevale dostop do jaškov in žrtev v njih.

Najdebelejša pregrada je bila iz ilovice, armiranega betona in opeke

Razočaranje je sledilo kmalu, saj so reševalci po preboju prve pregrade naleteli na do vrha napolnjen rov z jalovino. Delo je bilo prekinjeno, že po nekaj tednih pa so delavci z ročnim izkopom in s samokolnicami začeli iznašali material v stranske rove. Dnevno so napredovali po dva metra in pol. Vmes smo naleteli na kar enajst (?!) različnih pregrad. Ob vsaki smo se nadejali, da bo za njo vendarle prost prehod proti jaškom. In ob vsaki smo se spraševali, le kaj hudega nas čaka da je bilo treba tako zakrivati? Najdebelejša pregrada iz ilovice, armiranega betona in opeke je bila prebita v februarju. Skupaj je merila skoraj pet metrov. Prepričani smo bili, da hodimo po poti po kateri bomo slej ko prej naleteli na žrtve.

3. marca 2010, leto po odkritju grobišča v rudniku pri Hudi Jami, so dr. Mitja Ferenc, Pavel Jamnik in Jože Dežman opozorili na številne težave. FOTO: Ivo Žajdela

Kakšen človek je odločil, da se ubiti skrijejo tako temeljito?

Ob vsakokratnem prebijanju pregrad ko smo čakali, da reševalci naredijo vrtine in izmerijo prisotnost plinov, smo se v stranskih rovih pogovarjali o tem kakšen človek je odločil, da se žrtve zakopljejo in skrijejo z nekaj stotinami kubičnih metrov jalovine, opeke, betona, železa, saj je bil vendar rov zapolnjen s takšno sistematičnostjo, kot da bi delali atomsko zaklonišče!

Zdaj vemo, da so življenjski sokovi nesrečnih žrtev pronicali skozi strop, zato so morali po poboju rudarji še dodatno betonsko zaščititi opečnati podporni zid, ki je bil okoli 100 metrov nižje od obstoječega Barbarinega rova. Vse zato, da zločin ne bi prišel v javnost.

Do zločinov v svetu jasno, do domačih pa molk

Beseda je nanesla tudi na to, kako se državni vrhovi različno odzivajo ob podobnih odkritjih množičnih zločinov. Primerjali smo Srebrenico in naša prikrita slovenska grobišča. V primeru Srebrenice so naša stališča jasna in enotna. Zločin je zločin, pa čeprav ga del srbske politike zagovarja ali opravičuje z velikosrbsko idejo. Povsem drugačno pa je slovensko mnenje o zločinih, ko v naših breznih, jamah, protitankovskih jarkih in rudnikih odkrivamo grobišča, ki več kot pol stoletja niso smela obstajati.

Betonska in opečnata pregrada, s katero so komunisti za 64 let zapečatili nepopisno morijo ljudi globoko v rudniku Huda Jama. Temna pika na opečnem zidu je vrtina, s katero so rudarji med izkopom sondirali stanje plina na drugi strani. FOTO: Pavel Jamnik

Slovenska morišča niso preteklost

Že bežen pregled odzivov pristojnih kaže na silno nelagodje ob takšnih odkritjih. Prizadevanja za to, da bi žrtve pomorov dobile pravico do spomina in do dostojnega zadnjega počivališča, se omalovažuje. Strokovno zavzeto delo se hitro politično popredalčka in okarakterizira. Namesto bolečine, tesnobe in premisleka, ki bi moral rezultirati v javni pomiritvi, se že po nekaj dneh »opogumljenci« odzivajo z vprašanji: »Le zakaj nas iskalci 'kosti' s tem ponovno obremenjujejo? Pustimo že enkrat preteklost in se ukvarjajmo s sedanjostjo in prihodnostjo!« Na raziskovalce pada očitek, da razdvajamo narod in da hočemo prevrednotiti zgodovino. A v smetišča spremenjena morišča, zabetonirani rudniki, zasuta in onesnažena kraška brezna, v katerih leže človeški ostanki, niso preteklost! So stvarnost, pred katero si vsaka demokratično izvoljena oblast v Sloveniji zatiska oči.

Betonska in opečnata pregrada, s katero so komunisti za 64 let zapečatili nepopisno morijo ljudi globoko v rudniku Huda Jama. Temna pika na opečnem zidu je vrtina, s katero so rudarji med izkopom sondirali stanje plina na drugi strani. VIR: vladna komisija za grobišča

Ko je Antigona pokopala svojega brata Polinejka

Vse naj bi rešila novela zakona o vojnih grobiščih s spremenjenim napisom na spomenikih, spomenikom sredi Ljubljane in kostnico na Teharjah. Kot da nas ni izučilo, da zgolj simbolna dejanja ne zadostujejo. Da z njimi ne bomo zmanjšali žalosti, skrbi, besa, bolečine sorodnikov, ki bi radi vsaj označene, ograjene grobove, kjer bodo lahko položili cvetje in prižgali sveče.

Zato se upravičeno pojavlja vprašanje, koliko so v slovenski družbi nasploh zasidrani civilizacijski standardi, ki veljajo že iz stare Grčije? Ki veljajo že od takrat, ko je Antigona pokopala svojega brata Polinejka, ki je veljal za napadalca Teb.

Betonska in opečnata pregrada, s katero so komunisti za 64 let zapečatili nepopisno morijo ljudi globoko v rudniku Huda Jama. Vrtini na opečnem zidu, s katero so rudarji med izkopom sondirali stanje plina na drugi strani. VIR: vladna komisija za grobišča

O krivdi in grehu ne morejo presojati morilci

Zdi se da mi še nismo tako daleč, kot je bila Antigona. Prepogosto je namreč slišati, da so žrtve že bile krive, če so jih pobili. Prepogosto slišimo, da so v prikritih grobiščih le izdajalci, sodelavci okupatorja, ki so si smrt zaslužili. Takšne poenostavitve so nesprejemljive iz več razlogov, predvsem pa zato, ker o krivdi in grehu ne morejo presojati morilci. Kriv je tisti, ki mu je bilo sojeno, in ki mu je bila krivda dokazana. Veliki večini žrtev v prikritih grobiščih ni bilo nikoli sojeno. Velika večina žrtev je bila pomorjena po formalnem koncu vojne na Slovenskem, torej po 15. maju 1945, ko bi orožje že moralo utihniti, in ko bi svojo moč morale dobiti ženevske konvencije, ki povsem določno govorijo o ravnanju z vojnimi ujetniki. A sla zmage in sla po maščevanju je nove vladarje povsem premagala. Svojim vojnim nasprotnikom in tudi tistim, ki to nikoli niso bili, pač pa jih je pri njih zmotila kakšna druga malenkost, so v nekaj tednih odvzeli življenje. Izginili so kot eni izmed desettisočev za katerimi se je izgubila vsaka sled v tistih majskih in junijskih dneh leta 1945. Za žrtvami tako niso ostale ne sodne odločbe, ne dokumenti, iz katerih bi bilo razvidno, kakšni so bili njihovi zadnji dnevi, ostali niso niti grobovi. Ljudje so preprosto izginili. Izginili so kot fizične osebe ter kot posamezniki z imenom in priimkom. Ostali so le v spominu sorodnikov, za katere pa ni bilo priporočljivo, da so o izginulih preveč spraševali.

 Preboj betonske in opečnate pregrade, s katero so komunisti za 64 let zapečatili nepopisno morijo ljudi globoko v rudniku Huda Jama. Za njo spet zasutje rova do naslednje pregrade. VIR: vladna komisija za grobišča

3. marca 2009 soočenje z zločinom

3. marca 2009, torej po skoraj osmih mesecih odstranjevanja ovir, ki so nas ločile od žrtev, smo končno stali pred njimi. Stali smo pred ogromno belo gmoto, ki ji nismo videli konca. Stali smo pred množico še nerazpadlih trupel. Na desetine jih je bilo, ki so bili ubiti v rovu in zabetonirani. Ko smo se mogli skloniti nižje, smo z grozo ugotovili, da nismo naleteli na prazne in posušene kosti, kakršne običajno ostanejo od človeka po 65 letih. Naleteli smo na trupla, ki se jih je še držala obleka, na katerih so bili vidni lasje, nohti, koža, uhlji. Bili so zlepljeni drug na drugega. Kot v skupinskem množičnem krču. Zaradi odsotnosti zraka trupla namreč niso razpadla. To kar smo videli, preprosto nismo znali poimenovati. Molk, tišina in premlevanje Zločina. Tudi v medijih je bolj kot novica, da smo naleteli na množično grobišče, odmevala pretresljivost fotografij, ki smo jih naredili v tistih nekaj minutah soočenja z belo gmoto. Iz njih je bilo bolj kot iz naših besed razvidno, da je šlo za barbarsko okrutnost, strahotno trpljenje žrtev, za množični poboj in za zaukazan molk, ki ga je obdajal. Vsaj za tisti večer lahko rečem, da je tudi Slovenijo zajela bela koprena, pod katero se je skrival šok, sočutje, nerazumevanje, veliko vprašanj in tudi velika radovednost, kaj bo še sledilo za tem.

Preboj betonske in opečnate pregrade v rudniku Huda Jama. V betonu vidne tračnice, ki so jih med prebojem odžagali. FOTO: Pavel Jamnik

Sprenevedanje vodilnih na oblasti

A šok je vzdrževal tišino le kratek čas. Kmalu se je začela politizacija. Tisti, ki so se prišli Hudi Jami poklonit prvi, so se vprašali, kje so drugi, kdo še ni prišel in kdo bi moral. Predsednik države je, ko so ga novinarji prvič vprašali o Hudi Jami, dejal, da danes o tej temi ne bo govoril, ker je prioriteta neka druga tema. Predsednik zveze borcev je govoril o storilcih, ki so prihajali iz drugih republik, in o podobnih dejanjih Anglo-američanov z nemškimi vojnimi ujetniki.

O žrtvah ni bilo skoraj nobene besede več. Bojazen, da bodo žrtve Zločina še enkrat zlorabljene za neumestne nastope nekaterih predstavnikov politične »elite« in za njihov medsebojni obračun, se je uresničila do te mere, da vprašanj, kam z žrtvami in kako jih izkopati, ni bilo več. Ministru za šolstvo (!) se je celo zazdelo, da smo Hudo Jamo odkrili zato, da bi vplivali na izide evropskih volitev, ki so bile šele čez štiri mesece.

Raziskovalci so za prvim jaškom v rovu zagledali množico ljudi, ki so jih tam pred 64 leti umorili komunisti. FOTO: Jože Jagrič

V rovu je bilo 427 moških posmrtnih ostankov

Med temi polemikami so se dela v Hudi Jami nadaljevala. Delo je prevzel preiskovalni sodnik. Delavci inštituta za sodno medicino so v rovu našteli 427 moških posmrtnih ostankov. Kriminalisti so našli nekaj oseb – Slovencev, ki so sodelovali pri moriji v rovu. Ljudje so začeli dajati nove informacije. Vedno bolj je bilo jasno, da so zločin v Hudi Jami izvedli tudi pripadniki slovenskih vojaških enot.

Po iznosu 427 ubitih iz rova je bil kmalu omogočen dostop tudi do prvega jaška. Vedeli smo, da bomo tudi tam naleteli na ubite, saj smo že na stenah jaška opazili lase, ki so, potem ko so se trupla sesedla, ostali prilepljeni na stene. Po odstranitvi nasutja je bila pred nami nova groza. Spet nerazpadla gmota! Stanje, v katerem so bile žrtve, je bilo tudi v jaških podobno. Na truplih je bilo še vse vidno in razpoznavno. Preiskovalni sodnik je odredil, naj se posmrtni ostanki iznesejo le v globini petih metrov. In v teh petih metrih je bilo 346 ubitih. Jašek pa je globok 48 metrov. Če togo matematično izračunamo, potem je lahko samo v prvem jašku smrt doletela okoli 3.000 ljudi. Tokrat ne gre le za moške. Med okostji so našli tudi dolge pletene kite. Strokovnjaki so potrdili, da je med pregledanim materialom iz jaška deset odstotkov žensk.

Raziskovalci so za prvim jaškom v rovu zagledali množico ljudi, ki so jih tam pred 64 leti umorili komunisti. FOTO: Jože Jagrič

Ustavitev zaradi (ne)varnosti?

Po iznosu ubitih iz petih metrov v prvem jašku so se rudarji lotili prehoda do drugega. Nekateri, ki so sodelovali pri pobojih, so kriminalistom povedali, da sta v rudniku dva jaška, da sta oba polna trupel in da je tista bela gmota, na katero smo najprej naleteli, pravzaprav ostanek. To so bili ubiti, za katere v jaških ni bilo več prostora. Ko so se rudarji prebijali do pričakovanih posmrtnih ostankov v drugem jašku, jim je po desetih metrih izkopavanj rudarska inšpektorica delo prepovedala. Zaustavitev je trajala pol leta. Zdaj čakamo, da bodo rudarji lahko poglobili jašek še za odobrenih deset metrov.

Raziskovalci so za prvim jaškom v rovu zagledali množico ljudi, ki so jih tam pred 64 leti umorili komunisti. FOTO: Jože Jagrič

Huda Jama je bila prehuda

V letu, ki je minilo od našega prvega soočenja z zločinom v Hudi Jami, se razkrivajo tudi vse posledice odkritja. Huda Jama je bila prehuda. Dela s prikritimi grobišči je /leva politika/ v popolnosti ustavila. Evidentiranje, to je terensko iskanje in kartografiranje lokacij prikritih grobišč, se ne izvaja več. Posledica je, da četudi izvemo za novo grobišče, ga ne moremo vpisati v bazo grobišč, saj se ta ne izpopolnjuje in dopolnjuje več.

Prav tako se v letu 2009 ni več sondiralo oziroma fizično potrjevalo evidentiranih grobišč. Za primerjavo naj povem, da smo pred tem kljub velikim težavam vseeno uspeli vsako leto sondirati okoli 50 lokacij. Kljub navodilom komisije, da se tista grobišča, ki so že bila potrjena, geodetsko odmerijo in v enem letu uredijo oziroma vsaj ogradijo, nič od tega ni bilo storjeno. Navodila, usmeritve, metodologija, poročila se ignorirajo.

Na probleme so bili večkrat opozorjeni v službi za vojna grobišča, pristojni minister za delo, družino in socialne zadeve in ministrica za kulturo. Obljubljali so, da se bo z raziskavami lahko nadaljevalo in celo nadoknadilo zamujeni čas. A ostalo je le pri obljubah.

Preiskovalci so v začetku marca 2009 po preboju enajste pregrade v rovu za prvim jaškom zagledali množico ljudi, ki so jih tam pred 64 leti umorili komunisti. Med njimi je bil umorjeni z rožnim vencem v čevlju. VIR: vladna komisija za grobišča

Kam z ubitimi v Hudi Jami?

Na vladni komisiji za reševanje vprašanj prikritih grobišč smo izvedeli, da v predlogih proračuna za leti 2010 in 2011 ni niti evra za Hudo Jamo. Zato je bilo na dvoličnost politike potrebno opozoriti ob dnevu mrtvih. Nato so bila namenjena Hudi Jami skromna sredstva, a le za letošnje leto /2010/.

Največja nerešena težava, ki je aktualna že eno leto, pa je, kam z ubitimi v Hudi Jami. Posmrtni ostanki so bili sodnomedicinsko pregledani in preneseni v nek drug rov v jami. Ker so prišli v stik z zrakom, so ostanki 773 ljudi začeli razpadati. Za njihov pokop ni urejeno še nič. Razmišljanja aktualne oblasti pa gredo v smeri, da bodo v Hudi Jami tudi ostali. Kaj bo z drugimi – še okoli 2.500 žrtvami samo v prvem jašku –, ki jih nismo še niti izkopali, niti prešteli, kaj šele da bi jih analizirala sodna medicina, še ni povsem jasno. A izjave pristojnih gredo v smeri, da bodo tam v jaških tudi ostali.

Slikarka Margarita Maria Dolinar je poskušala prizore iz Hude Jame prikazati na umetniški način. Čevelj z rožnim vencem.

Preveč je tistih, ki jim zgodovinska resnica ni v interesu

Bojim se da bodo od Hude Jame sčasoma vsi dvignili roke. Vse preveč je tistih, ki imajo moč, in ki jim nadaljevanje del in zgodovinska resnica nista v interesu. Nasprotniki razkrivanja zločina so pri nas blizu temu, da v družbi razprava o tem utihne, da se Zločina ne razgrne v vsej njegovi strašljivosti, in da ubite potem, ko smo se jih le delno dotaknili, še enkrat skrijemo v rudniške rove.

Kdo iz vrhov izvršne oblasti bo zastavil besedo, da se bodo ubiti izkopali in dostojno pokopali? Kdo od tistih, ki pri nas odloča, bo sorodnikom zagotovil nemoten prihod do grobišča in slovo od ubitih? Kako naj verjamemo v celovito rešitev grobišča Huda Jama, če pa oblast dve parceli pred vhodom v rov, ki sta bili že določeni, izbrani za grobno polje, ne more, noče, ne upa urediti za pokop. Ali se res nič ne da storiti? Saj imamo opraviti z najmanj 3.000 ubitimi v le enem jašku. Ali se sploh zavedamo, koliko življenj je to in ali jih zato spet poskušamo skriti v rovih, ki so očem javnosti zaprti, nedostopni?

Slikarka Margarita Maria Dolinar je poskušala prizore iz Hude Jame prikazati na umetniški način. Guernica.

Prišli smo do vrat naše preteklosti

Neraziskana Huda Jama bo vedno odpirala vprašanja, omogočala špekulacije in manipulacije in tako večno ostala »huda«. Čez leto, dve ali tri se bodo sedanje lesene konstrukcije, ki so bile narejene za varen dostop, podrle ali pa postale toliko nezanesljive, da jih bo inšpektorica spet uporabila kot razlog za prepoved gibanja v rudniku. Prišli smo do vrat naše preteklosti, jih odprli in vstopili. Zdaj pa ne moremo ven, da bi tistim, ki so zunaj, povedali, kaj je na tej strani. Huda Jama še vedno ni postala nauk za sedanjost in prihodnost. Za zdaj je le šok, velika posoda vprašanj in polje temačnega. Kot so vse vojne in pri nas očitno tudi povojni čas. Tema, groza in smrt.

Slikarka Margarita Maria Dolinar je poskušala prizore iz Hude Jame prikazati na umetniški način. Lobanja s prstanom.

Za Slovenijo velja, da imamo zločine brez zločincev

Zlo od dobrega mora ločiti vsaka družba zato, da lahko deluje. Zlo je v vsakem, še tako primitivnem okolju vedno sankcionirano. Zakaj? Zato, ker s sankcijo okolje pokaže in prepreči, da bi se to zlo še ponovilo. Obsodba zločinov in poprava krivic je pomembna tudi zato, da se družba ustavi, premisli, in da vsak posameznik v njej obračuna s svojo vestjo ter vlogo v tem Zločinu. Zločin je zločin. Zanj ni ne ideološkega, ne psihološkega, ne nacionalnega in ne osebnega opravičila. Že tako ali tako za Slovenijo velja, da imamo zločine brez zločincev. Za roko pravice so skriti, ničesar se ne spomnijo in nič ne vedo. Naš sodni sistem jim to omogoča in dopušča. Druga posebnost, in ta je zame bolj zaskrbljujoča, pa je, da imamo ubite brez grobov. In to 20 let po demokratičnih spremembah in 20 let po spravni slovesnosti v Kočevskem rogu.

Čudimo se dejstvu, da sta molk zločina in skritost grobov delovala skoraj 45 let v totalitarnem sistemu, ne čudimo pa se, zakaj po 20 letih demokracije nismo zmogli storiti več (ne moremo napredovati pri tej civilizacijski dolžnosti).

Tako je govoril dr. Mitja Ferenc 3. marca 2010 v Muzeju novejše zgodovine Slovenije na srečanju ob prvi obletnici vstopa raziskovalcev na prizorišče zločina v rudniku v Hudi Jami.

Ivo Žajdela, Tvoj glas je za vedno utihnil, Družina, 20. 12. 2009Ivo Žajdela, Najhujši zločin vseh časov, Demokracija, 17. 12. 2009

Bogdan Sajovic, Huda Jama postaja čedalje hujša, Demokracija, 11. 3. 2010Nadaljevanje v: Huda Jama, rudnik Barbara rov, grobišče [6]

Slikarka Margarita Maria Dolinar je poskušala prizore iz Hude Jame prikazati na umetniški način. Okostnjak.

1/16