Društvo za ureditev zamolčanih grobov je 7. septembra 1997 blizu vhoda v rudnik Huda Jama postavilo kapelo (detajl). FOTO: Ivo Žajdela

Nadaljevanje iz: Huda Jama, rudnik Barbara rov, grobišče [1]

Nadaljujem z opisom Romana Leljaka leta 1990 v knjigi Teharske žive rane (ZAT, Maribor, str. 99–106) »Ni mi bilo treba dolgo čakati na zaplet. Nesreča je hotela, da sem se ustavil prav pred hišo nekdanjega borca Starca. Prijazno sem ga pozdravil in vprašal za rudnik Barbara. Pa mi ni vrnil prijaznosti. Namesto, da bi mi bil odgovoril, je začel sam postavljati vprašanja. Možak je očitno znal zasliševati in je živel v prepričanju, da ima do tega pravico. Hotel je vedeti, od kod prihajam in za kateri časopis bi rad pisal. Zahteval je novinarsko izkaznico, in ker je nisem imel, se je zadovoljil z osebno. Obtožil me je, da sem emigrant, z njimi da imajo vedno več težav, jaz pa sem ustregel njegovim zahtevam, da bi mu dokazal, od kod sem, da bi ga omehčal in pripravil do besede.

Pa ni bilo nič. Prekaljeni borec Starc ni mogel razumeti, čemu se mladi danes zanimamo za izdajalce, ki so jih pobili po koncu vojne. Po njegovem naj bi bili to sami izobčenci, ki niso zaslužili drugačnega konca. Ugovarjal sem in ga vprašal, če so bili vsi, ki so jih usmrtili tu brez sodbe, narodni izdajalci, saj so bili med njimi tudi otroci. 'Takšno zmagoslavje po koncu vojne je bilo jalovo,' sem rekel, 'predvsem pa ni imelo nič skupnega z ljudstvom.' Te besede so ga razjezile, da mi je zagrozil: 'Dokler bomo borci še živi in dokler bomo delovali,' je dejal, 'nihče ne bo pisal o tem. In nihče ne bo zahteval komisij v skupščini, da bi raziskovale naše delo.' 'Nobene resnice se ne more razglašati za dokončne,' sem mu rekel. Potem sem šel.«

Kapela pred rudnikom Huda Jama, Križani kiparja Staneta Jarma. FOTO: Ivo Žajdela

Zgodba o petnajstletnem dekletu, ki ji je partizan izkopal oči

Pred rudnikom je Leljak srečal otroke, ki so mu pokazali pot do nekoga, ki je prišel tja med prvimi, že v šestdesetih letih. »Sprejel me je prijazno in me poslušal z razumevanjem. Rad mi je pripovedoval o preteklosti kraja, kolikor jo je poznal, vedel pa je le tisto, kar je slišal od drugih. Rekel je, da se veliko govori o prvih povojnih mesecih, posebno v vasi Huda Jama. 'Tukaj so partizani pobili mnogo ljudi,' je rekel. 'Pravijo, da so bili med njimi tudi otroci in ženske. Po vasi kroži krvava zgodba o petnajstletnem dekletu, ki se ji je uspelo rešiti iz globoke jame, v katero so jo bili pahnili. Imela pa je nesrečo, da se je zatekla k nekdanjemu partizanu. Pravijo, da ji je s krampom izkopal oči, jo odnesel k jašku in jo še živo vrgel nazaj v jamo. Oči naj bi ji izkopal zato, da ne bi še enkrat prišla ven. Za tega partizana pravijo, da se je pred dvema letoma obesil, da ga je doletela taka kazen.'«

Leljak se je oglasil še pri eni domačiji. »Pred vrati sem našel mater s hčerjo. O dogodkih po vojni nista vedeli ničesar. Mati je samo povedala, da se večkrat oglasi pri njih policija, ki zahteva od njih, da morajo zapisati vse registrske tablice avtomobilov, ki se ustavljajo tam, in jih takoj javljati na postajo milice. V ta namen so jim napeljali v hišo tudi telefon. Zanimanje za obiskovalce opravičujejo s skladiščem streliva, ki ga še hranijo v naselju.«

Kapela pred rudnikom Huda Jama, Križani kiparja Staneta Jarma. FOTO: Ivo Žajdela

Po poboju je iz jaška Barbara začelo neznosno smrdeti

Na koncu je Leljak objavil še pripoved domačina iz Hude Jame A. A., nekdanjega borca Knoja: »V prepad v jašku Barbara so vozili ljudi iz lagerja v Mariboru. Lager je bil tam, kjer stoji danes tovarna avtomobilov Maribor. Za časa vojne so imeli na tem prostoru Nemci tovarno za proizvodnjo letalskih delov. Po vojni so jo partizani preuredili v partizanski lager. V njem sem delal. Vozili pa so jih tudi iz lagerja na Teharjah. Tu je bilo pobitih največ ustašev, bogvedi kakšni ljudje so to vse bili. Verjetno jih je bilo veliko nedolžnih. Povem vam, da bo tukaj še enkrat tekla kri. Hrvati se bodo maščevali.

Žrtve so vozili s tovornjaki, ki so bili prekriti s ceradami. Tem vozilom so pravili ljudje nemške marice. Prebivalci so se zapirali v hiše. Res je, da je bilo med ujetniki veliko žena in otrok. Končno usodo jim je težko določiti. Verjetno so končali kot vsi drugi. Res pa je tudi, da je bilo nekaj otrok prisilno vzetih ujetnikom. Te so imeli potem v graščini v Dobrni. O tem ve veliko moja žena, ki je iz tistih krajev. Pripovedovala mi je, da so večkrat kuhali za tiste otroke in jim nosili hrano. Končna usoda teh otrok mi je neznana. Verjamem pa, da so bili posvojeni. Sicer pa se o tem bojim, ne želim govoriti.

Človek, ki naj bi odločilno posegal v dogajanje, je bil partizanski major Tone Riček, ki pa je pred leti umrl. On naj bi vodil deportacije ujetnikov v smrt. Dva ali tri mesece po poboju je iz jaška Barbara začelo neznosno smrdeti, zato so ga zabetonirali.«

Kapela pred rudnikom Huda Jama, desno zadaj vhod v rudnik in komunistično morišče (leta 2008). FOTO: Ivo Žajdela

Morda so tudi Teharje imele svoje Brezarjevo brezno

Pričevanja, ki jih je zbral Roman Leljak, so bila dolgo edini konkretnejši vir o dogajanju leta 1945 v rudniku Huda Jama. Avgusta 1990 je režiser Filip Robar Dorin snemal dokumentarec o povojnih pomorih, ki ga je kasneje naslovil Rog'n'rol ali Za resnični konec vojne. Hotel je priti do grobišča v rudniku Huda Jama, vendar mu ni uspelo, saj ga je ustavila zidna pregrada v rovu.

Potem pa se dolgih 18 let ni dogajalo nič. Vsaj na videz. Morda pa so tudi Teharje imele svoje Brezarjevo brezno, tako kot Škofovi zavodi v Šentvidu. Ko so konec maja 1945 s trupli napolnili Brezarjevo brezno pri Podutiku, blizu šentviškega taborišča, so povojne ujetnike začeli voziti v oddaljeni Kočevski rog, ki jih je lahko skril neomejeno število. Morda je bilo podobno s taboriščem Teharje? Ali so domobrance s Teharij najprej vozili ubijat v rudnik Huda Jama? Potem ko so oba rudniška jaška napolnili, pa na Hrastniški hrib? Tako smo se dolgo spraševali, tudi o dveh jaških v rudniku.

Jakob Ugovšek iz Gornjega Grada je pred Pučnikovo parlamentarno komisijo 9. maja 1994 jasno izpričal, da je kot šofer tovornjaka vozil domobrance iz uničevalnega taborišča Teharje do rudnika Huda Jama, kjer so jih partizani ubijali.

Pričanje Jakoba Ugovška pred Pučnikovo preiskovalno komisijo

Marca 2009, ob odkritju umorjenih v rudniku Huda Jama, sem izvedel tudi, da ima Pavel Jamnik zapisnik zaslišanja »šoferja tovornjaka«, ki je pred Pučnikovo preiskovalno komisijo povedal, da so v Hudo Jamo vozili tudi ujetnike s Teharij. Prosil sem ga zanj.

Če pogledamo, kdo je bil ta »šofer«, predvsem pa, kaj je povedal pred preiskovalno komisijo državnega zbora o raziskovanju povojnih množičnih pobojev, pravno dvomljivih procesov in drugih tovrstnih nepravilnosti, smo lahko dvakrat presenečeni. Najprej nad podatki, ki jih je povedal, potem pa tudi nad tem, kako smo te podatke po zaslišanju spregledali.

Kaj je 9. maja 1994 pred Pučnikovo komisijo povedal Jakob Ugovšek, rojen leta 1913 v Gornjem Gradu? Najprej to, da je že med vojno moral s svojim tovornjakom voziti za Nemce. Ob koncu vojne so ga partizani iz Zgornje Savinjske doline s tovornjakom poslali v Celje, kjer so ga »mobilizirali« v enoto Knoja. Po Savinjski dolini je s tovornjakom pobiral razni material. Neko noč pa mu je neki šofer zaupal, da je ponoči peljal »cel avto, ki so jih pobili«.

Nekega večera so Ugovška poklicali v celjski zapor Stari pisker. Poleg njegovega tovornjaka pa še nekoga drugega z avtobusom. Na obe vozili so naložili moške, ženske, starejše ter mlajše in odpeljala sta jih v Laško, pred železniško postajo. Tam so bili kraterji, ki so nastali ob eksplozijah bomb. Ujetnike sta zapeljala tik ob krater. Dva po dva so pobirali z avtomobila, vsakemu nekaj prebrali, nato pa so jih ustrelili in vrgli v jamo. Prepeljala sta okrog 50 ljudi, vsi so bili civilisti. Izvajalci pomora so bili Slovenci, je dodal Ugovšek.

 Jakob Ugovšek iz Gornjega Grada je 9. maja 1994 pred Pučnikovo parlamentarno komisijo pričeval o tem, kako je kot šofer tovornjaka moral voziti domobrance iz uničevalnega taborišča Teharje do rudnika Huda Jama, kjer so jih partizani ubijali.

S Teharij so ujetnike vozili v Hudo Jamo

Čez nekaj dni, bilo je junija 1945, je bil s skupino še nekaj šoferjev oziroma tovornjakov (štirih ali petih) poklican na Teharje. Ugovšek je vozil tovornjak, ki je imel zadaj pripeto še krajšo prikolico z visoko ograjo. Kot je povedal, so tam »nakladali vojake bele garde«. Naredili so več voženj, začeli so zvečer in končali pred jutrom. Peljali so jih do Laškega, tam zavili desno in proti Hudi Jami. Pod nizkim železniškim podvozom vlečna prikolica ni šla skozi. Spremljevalni vojaki so poskakali dol, njemu pa je vodja ukazal, naj spelje, tako da je polomilo vrhnji del prikolice. Žrtve so vozili pred rudnik (Barbarin rov pri Hudi Jami). Videl je »jamo« (vhod v rudnik) in dodal, da »so jih gnali naprej in od daleč sem slišal strele, ko so jih notri streljali«.

V enem večeru so naredili dve do tri vožnje. Na vprašanje, koliko noči je to trajalo, je Ugovšek odgovoril, da okoli »tri dni« ali »približno en teden«. Na koncu je nek oficir rekel: »kam jih bomo pa zdaj, zdaj bo pa polna jama«. Za tem so jih vozili »naprej od Laškega proti Zagorju«, kjer »so jih praznili in jaz sem slišal precej daleč gor, ko so jih streljali« (vozili so jih skozi Dol in do Brnice pred Hrastnikom, kjer so tovornjake praznili in žrtve gnali na Hrastniški hrib, kjer so jih ubijali pred globokimi razpokami, ki so nastale od sesedanja rudniških rovov).

Kapela pred rudnikom Huda Jama, desno zadaj vhod v rudnik in komunistično morišče (leta 2013). FOTO: Ivo Žajdela

»Naloženi kot drva«

V taborišču na Teharjah je Ugovšek tovornjak zapeljal pred barako. Ujetnike so vezali pred barako: »Vsakega ujetnika so zadaj zvezali s telefonsko žico in dva po dva sta bila tako zvezana zadaj z rokami«. »Nakladali« so jih na tovornjak, ki je bil brez klopi: »Kar tako zvezane, kot drva so jih porivali drug čez drugega tako, da niso bili prosti«. »Tako so drug na drugem sedeli. Slišal sem med vožnjo, ko so jih pretepali tisti stražarji.« Na vsakem tovornjaku je bilo nekaj stražarjev, ki so žrtve pretepali in jih celo silili, »da so peli domobranske pesmi«. Njegov tovornjak s prikolico je naenkrat prepeljal okoli 30 ljudi, saj so bili »naloženi kot drva«.

Kako je torej z pripovedjo Jakoba Ugovška: »Na koncu je nek oficir rekel: 'Kam jih bomo pa zdaj, zdaj bo pa polna jama'.« Ali so res oba jaška v rudniku Barbara pri Hudi Jami napolnili z domobranci, pripeljanimi iz koncentracijskega taborišča na Teharjah? Tako sem se vprašal marca 2009. Kasneje, po iznosu umorjenih iz rudnika, se je izkazalo, da so umorjene metali le v prvi jašek, drugi pa je bil prazen.

Ivo Žajdela, Ali so v rudniških jaških pomorjeni domobranci, Družina, 15. 3. 2009Gašper Blažič, Pričevanje šoferja tovornjaka, Demokracija, 19. 3. 2009

Nadaljevanje v: Huda Jama, rudnik Barbara rov, grobišče [3]

Kapela pred rudnikom Huda Jama, desno zadaj vhod v rudnik in komunistično morišče (leta 2023). FOTO: Ivo Žajdela

1/16