V nekaj nadaljevanjih bom povzel dogajanje v zvezi s komunističnim pomorom velike množice ljudi, povojnih ujetnikov, v rudniku Huda jama pri Laškem v začetku junija 1945, ki po kraju komunističnega pomora, globoko v rudniku, gotovo spada med najbolj osupljivo grozljiva morišča ljudi v novejši zgodovini v svetovnem merilu. Kje po svetu pa je kdo še moril toliko število ljudi tako globoko v rudniku, kjer bi uporabil celo navpični jašek za mesto poblaznelega zločina?

Huda Jama, vhod v rudnik Barbara rov leta 2003. FOTO: Zalka Arnšek

Dolgih 45 let se ne o grobišču ne o zločinu ni smelo govoriti

Za grobišče v rudniku Huda Jama (nekateri ga po poimenovanju rova imenujejo Barbara rov ali Barbarin rov, podpisani ga ves čas poimenujem po kraju, saj je za publiciranje to bolj primeren izraz, ker bralcu pove, kje, v katerem kraju je grobišče) se je vedelo ves čas po vojni. V trdem komunistično-udbovskem režimu, ki je deželo in narod oklepal s totalitarizmom, se dolgih 45 let ne o grobišču ne o zločinu ni smelo govoriti. Omenili so ga le v tisku v politični emigraciji po svetu. Šele leta 1990, po demokratizaciji, smo lahko svobodno spregovorili o komunističnih zločinih, ne da bi se pri tem bali, da nas bodo komunisti preganjali.

Huda Jama, vhod v rudnik Barbara rov leta 1997, pred odkritjem kraja morišča v njem leta 2009. 

Neuspešni poskus dostopa do grobišča leta 1990

Leta 1990 je publicist Roman Leljak v samozaložbi izdal knjigo Teharske žive rane (ZAT, Maribor), na straneh od 95 do 106 objavil tudi poglavje Laško – Huda jama, o grobišču v rudniku Huda Jama. Ko je filmski režiser Filip Robar Dorin leta 1990 snemal dokumentarni film o povojnih pobojih, na koncu mu je dal naslov Rog'n'rol ali Za resnični konec vojne, naju je z Leljakom prosil, če lahko sodelujeva pri Hudi Jami. 1. avgusta 1990 smo po posredovanju predsednika takratne skupščine občine Laško Miloša Veršeca vstopili v rudnik. To nam je omogočil rudniški delavec, saj je nad rudnikom bdelo rudarsko podjetje iz Laškega. Ta je imel s seboj kramp in kmalu se je pokazalo, zakaj. Prišli smo namreč v stranski rov, ki je bil zaprt z deskami, te je s krampom razdrl, da smo lahko nadaljevali naprej po rovu. Vendar daleč nismo prišli, saj nas je ustavil zid, ki je bil ometan. Na njem smo celo opazili v omet vpraskana dva manjša križa. Takrat je ta rudniški delavec, strokovnjak za rudarstvo, dejal, da bi naprej lahko prišli le, če odgovorni v rudniku to dovolijo. Pri tem bi morali upoštevati pravila, kot je, najprej vrtanje v pregradni zid, da skozi vrtino najprej izmerijo stanje s plinom, morda pa se je rov tudi posul. Ker bi režiser Robar moral počakati na razna dovoljenja, je od namena, da bi posnel tudi grobišče v rudniku, odstopil, film dokončal brez posnetkov v rudniku Huda Jama. Šele dogajanje leta 2008 in 2009, ko je vladna komisija pod vodstvom Jožeta Dežmana s pomočjo ekipe rudarjev prebijala pregrade, več jih je bilo tudi armiranobetonskih, se je pokazalo, da leta 1990 ne bi prišli daleč. O filmskem dogodku avgusta 1990 sem nato v časopisu Demokracija objavil zapis Kje so zakopane žrtve iz Teharij?

Ivo Žajdela, Kje so zakopane žrtve iz Teharij?, Demokracija, 14. 8. 1990Društvo za ureditev zamolčanih grobov je 7. septembra 1997 blizu vhoda v rudnik Huda Jama postavilo kapelo. Maša z blagoslovitvijo. FOTO: Ivo Žajdela

Šele organizacija vladne komisije za grobišča je omogočila raziskavo

O Hudi Jami sem nato pisal še enkrat, leta 1997, prav tako v Demokraciji, pod naslovom Grozljivo grobišče v rudniškem rovu. Leta 2003 in 2004 je upokojeni veterinar iz Celja Janez Črnej v Demokraciji objavil serijo prispevkov o grobiščih povojnih pomorov na območju Celja, kar je potem objavil v knjigi Grobišča na Štajerskem (samozaložba Ivo Žajdela, Ljubljana, 2009). Čeprav je zbral zelo veliko pričevanj in podatkov o komunistični moriji na Celjskem, se grobišča Hude Jame ni dotaknil, čeprav je bilo povezano z uničevalnim komunističnim taboriščem na Teharjah, ki je bilo v njegovih prispevkih v ospredju. To govori o tem, kako je bilo grobišče v rudniku Huda Jama zaradi svoje fizične nedostopnosti še vrsto let po demokratizaciji v vseh pogledih nedostopno. Šele Dežmanova vladna komisija je s svojo organiziranostjo lahko omogočila raziskavo tega v vseh pogledih velemorišča in velegrobišča, leta 2008 in 2009 ter še naslednja leta, dokler niso iznesli umorjenih tudi iz navpičnega jaška, kjer jih je bila glavnina.

Ivo Žajdela, Grozljivo grobišče v rudniškem rovu, Demokracija, 18. 9. 1997Društvo za ureditev zamolčanih grobov je 7. septembra 1997 blizu vhoda v rudnik Huda Jama postavilo kapelo. Maša z blagoslovitvijo. FOTO: Ivo Žajdela

Leljakovo iskanje sledi o morišču v rudniku

Huda Jama se nahaja zahodno od Laškega. Do rudnika pridemo tako, da malo pred Laškim zavijemo desno (s celjske strani) in se po dolini zapeljemo skozi Spodnjo Rečico proti Zgornji Rečici, kjer je znamenita Plečnikova cerkev sv. Antona. Na sredi poti pridemo v vas Huda Jama, tam pa nas smerokaz usmeri na levo. Do vhoda v rudnik Barbara – rov pridemo po krajšem vzponu. Petdeset metrov pred vhodom stoji novejša kapela, ki jo je leta 1997 postavilo Društvo za ureditev zamolčanih grobov. Kasneje so kapelo sovražniki resnice umazali in popisali s komunističnimi (zločinskimi) gesli.

V rudniku so premog nehali kopati leta 1942, po vojni pa je služil za množično grobišče in skladišče za rudnik Laško. Za množično grobišče v rudniku Huda Jama se je vedelo ves čas po vojni. Že leta 1989 in 1990, v času demokratizacije Slovenije, je buril domišljijo. Prvi, ki se je lotil zbiranja pričevanj o Hudi Jami, je bil Roman Leljak. To je bilo junija 1989, v času, ko je Slovenijo še obvladovala Udba. Takrat, in še veliko kasneje, si lahko kaj izvedel o dogajanju okoli množičnih morišč le tako, da si spraševal okoliško prebivalstvo. Tudi Roman Leljak se je zapeljal v Hudo Jamo in tam spraševal ljudi, ki jih je srečal naključno izven hiš. Za tiste razmere, ko so se ljudje še zelo bali, mu je vendarle uspelo nabrati nekaj pripovedi, ki jih je nato leta 1990 objavil v knjigi Teharske žive rane, prvi izvirni knjigi o povojnih pomorih, ki je izšla v Sloveniji.

Društvo za ureditev zamolčanih grobov je 7. septembra 1997 blizu vhoda v rudnik Huda Jama postavilo kapelo. Maša z blagoslovitvijo, ob govorcu desno, v svetlomodri obleki, je Stanislav Klep. FOTO: Ivo Žajdela

Med umorjenimi v rudniku Hrvati?

Prvo osebo, starejšega moškega, je Leljak srečal pred gostilno (str. 95–106). »Povedal mi je, da je bil tudi sam knap in da je delal v tem rudniku. Za rudnik Barbara je dejal, da je prav v rudniškem naselju nad vasjo Huda Jama. Tam, je dejal, še vedno živi nekaj knapovskih družin, največ pa je priseljencev z juga. Vas Huda Jama je bila med vojno izrazito partizanska, mnogi vaščani so bili v partizanih, po vojni pa pri Knoju. Podvomil je, da bom dobil želene podatke, ker da je ljudi strah in se bojijo govoriti o prvih povojnih mesecih. Rekel je, da so se še dolgo po teh črnih dneh širile po Rečici in Hudi Jami govorice, da se bodo Hrvati maščevali za poboj svojega rodu. 'Veste,' je dejal, 'da se je vse to dogajalo prav pri nas, je kriva železnica. Partizani so ustavili vlak na odprti progi, spravili z njega ubežnike, jih odpeljali v rudnik Barbara in pokončali. Niso jih streljali, po deset so jih povezali skupaj in jih pahnili v globino. Izpraznjene vlake pa so domačini oplenili.'«

Društvo za ureditev zamolčanih grobov je 7. septembra 1997 blizu vhoda v rudnik Huda Jama postavilo kapelo. »Neznanci« so jo kasneje ponesnažili s svojim strahom pred zločini, ki so jih storili nad Slovenci (posnetek iz leta 2003). FOTO: Zalka Arnšek

»Bolje, da se o tem ne govori, še manj pa piše«

Leljak je nadaljeval: »Zanesljivi vir podatkov so za zdaj le žive priče, zato sem jih iskal. Čeprav mi možak pred gostilno ni pustil dosti upanja, sem se odpeljal proti Hudi Jami. Najprej sem se ustavil pred osamljeno kmetijo, kjer je sedela pred hišo starejša ženska. Bila je vzravnana in samosvoja na prvi pogled. Nič nisem ovinkaril, kar naravnost sem jo vprašal po rudniku Barbara in o dogodkih v zvezi z njim takoj po vojni.

Ženska je rekla, da se ne strinja s tistim, kar se je dogajalo takrat, čeprav se je tudi sama udeležila vojne na partizanski strani. Naštela mi je nekaj imen: Alaufa, Brečka, Laha, Starca in Pavčka, ki so bili takrat v enotah Knoja in gotovo veliko vedo o dogodkih. Dodala pa je, da, kolikor ve, nihče od vaščanov ni bil udeležen neposredno pri pobijanju. Vsi našteti so bili v enotah Knoja v okolici Ljubljane, domov pa so se vrnili v septembru in oktobru leta 1945. Pri rudniku Barbara, je rekla, so pobijali konec maja in v začetku junija, v času brezvladja. Morali pa bi nekaj vedeti, ker so bili kasneje vključeni v prikrivanje zločinov, v razne politične akcije, ki naj bi preprečile morebitne govorice. Je pa dvomila, da bi bili pripravljeni govoriti. Da tudi sama nekaj ve, je rekla, a je po njenem mnenju bolje, da se o tem ne govori, še manj pa piše. Da je še prezgodaj, da ni pravi čas. Tudi za borčevsko organizacijo, ki da je v Hudi Jami zelo dejavna, je menila, da ne bo pustila blatiti partizanskih časov. V drugačnih okoliščinah bi sama povedala veliko več. Zahvalil sem se tudi za tisto malo, kolikor sem slišal, in odšel naprej. Verjel sem ji, da bom naletel na težave, saj so me že drugi opozarjali na Hudo Jamo.«

Nadaljevanje v: Huda Jama, rudnik Barbara rov, grobišče [2]

1/10