Hrvaški pater po nesreči poljskih romarjev: »Ne odidite od doma, preden se ne pobotate«
Hrvaški pater po nesreči poljskih romarjev: »Ne odidite od doma, preden se ne pobotate«
Avtobus je v soboto zgodaj zjutraj 60 kilometrov pred Zagrebom zapeljal z avtoceste in končal v obcestnem jarku, pri čemer je življenje izgubilo 12 potnikov, med njimi oba voznika. Dve osebi ostajata v kritičnem stanju, medtem ko je stanje ostalih poškodovanih stabilno. Na avtobusu je bilo sicer 42 romarjev in dva šoferja (vsi so bili poljski državljani), ki so se v petek zjutraj iz Varšave podali na romanje v Medžugorje.
Zagrebška karitas nemudoma priskočila na pomoč
Na tragedijo se je takoj odzvala Zagrebška nadškofijska karitas, ki po odločitvi zagrebškega nadškofa, kardinala Josipa Bozanića, daje na voljo možnost nastanitve družinskim članom umrlih romarjev. »Zagrebška karitas je svojcem romarjev, ki okrevajo po poškodbah, pripravljena zagotoviti nastanitev v svojih prostorih v Vukomercu in v Hiši mladih na Selski cesti ter drugo potrebno pomoč,« je pojasnila direktorica Karitas s. Jelena Lončar.
Ganljiv zapis patra Stjepana Ivana Horvata
Pri nedeljski opoldanski molitvi angelovega češčenja se je žrtev nesreče v molitvi spomnil tudi papež Frančišek, na Hrvaškem in širše pa je družbena omrežja preplavila ganljiva objava patra Stjepana Ivana Horvata, ki je ob fotografiji tragične nesreče zapisal:
»Nikdar ne odidite od doma, preden se ne pobotate, če ste v prepiru. Kajti morda je to trenutek, ko boste še zadnjič videli svoje najdražje in jih poslednjič objeli. Danes vse novice poročajo o nesreči poljskega avtobusa, ki je zletel s ceste, ducat ljudi je izgubilo življenje. Tega niso pričakovali niti načrtovali, ne oni ne njihove družine, a se je žal zgodilo. Večni mir in pokoj njihovim dušam, njihovim svojcem pa naj Bog da moč, da se soočijo z izgubo. Poskušajmo biti vedno, vsak dan, hvaležni za ljudi okrog sebe in za življenje, ki ga imamo, kjer je tako krhko in nenadomestljivo.«
Zgodba v poduk
P. Horvat je dodal še ilustrativno zgodbo, s katero je želel podkrepiti svoje misli. Zapisal je:
Ko se je nekega jutra Marija zbudila, se ji je zdelo, da sliši hrup iz dnevne sobe. Presenečena je zagledala soproga. Tega danes resnično ni pričakovala, saj je vedela, da je daleč v tujini, kjer je delal kot voznik tovornjaka. »Kje so tvoje stvari?« ga je vprašala. »Nisem jih vzel, prišel sem se le pogovorit.« Marija je bila šokirana, saj sta se nazadnje razšla v hudem prepiru, po katerem več dni nista govorila. »O čem bi rad govoril?« ga vprašala.
»Prišel sem ti povedat, da je bilo med nama veliko nesmiselnih in brezumnih razprav, želim pa, da veš, da te, ne glede na vse, ljubim. V zadnjih nekaj dneh sem te želel tisočkrat poklicati, pa sta bila moj ponos in moja trma premočna in mi tega nista dopustila. Če moreš, mi – prosim – oprosti.« Marije so se te besede močno dotaknile in mu je odprla srce: »Rada bi, da veš, da te zelo ljubim in sem ponosna nate zaradi vsega, kar narediš za našo družino.«
»Ti in najini otroci ste največji zaklad v mojem življenju,« ji je odvrnil mož in Marijo nežno poljubil na čelo: »Prosim, ne pozabi, da bom – ne glede na to, kaj se bo zgodilo – vedno tukaj zate. Iti moram, a pot, na katero odhajam, bo zelo dolga.« Marija se je malo ulegla, ko je zazvonil telefon. »Dober dan, sem dobil gospo Marijo?« »Da, pri telefonu, kdo kliče?« »Povedati vam moram, da je imel … vaš mož hudo nesrečo … Zelo mi je žal, toda umrl je.«
»To je nesporazum. Moj mož je doma, ravnokar sva se pogovarjala. Zagotovo ste se zmotili in poklicali napačno številko.« Marija je spustila slušalko, pregledala vso hišo in iskala moža v vsaki sobi, a ni ga bilo nikjer. Čutila je, kako ji bolečina drobi srce. Padla je na kolena sredi sobe. Spoznala je, da se njen mož ni vrnil domov. Kar se je zdelo tako resnično, so bile zgolj sanje, telefonski klic pa ni bil pomota.