Trubarjev in Dalmatinov koncept slovenske Cerkve, ki je presegal deželne meje, je zelo dobro razumel ljubljanski škof Tomaž Hren (1560‒1630), saj župnije njegove škofije (ki so bile skoraj izključno slovensko govoreče) niso ležale le na Kranjskem, temveč tudi na Koroškem in Štajerskem. Potem ko je škof okoli leta 1600 v imenu vladarja izpeljal rekatolizacijo Kranjske, se je lotil obnove katoliške vere med ljudstvom, za kar je pragmatično uporabil tudi sredstvo svojih nasprotnikov – slovensko knjigo. Kot za protestante je bil tudi zanj glavni cilj zmaga prave vere, ne zmaga ljudskega jezika. Za glavno knjižno delo katoliške obnove je določil slovenski lekcionar z naslovom Evangelia inu lystuvi. To je bil izbor besedil iz evangelijev in apostolskih pisem, namenjen branju ob standardnem latinskem bogoslužju, in sicer pred slovensko pridigo. Škof je priredbo dela zaupal jezuitu Janezu Čandku, sam pa je prevzel jezikovni pregled.

Hrenova izdaja lekcionarja