Podobno zgodbo verjetno doživljajo mnogi otroci, pa tudi odrasli. Dvanajstletna Ana je dobila za svoj deseti rojstni dan ljubkega hrčka in ves čas skrbela zanj z veliko pozornostjo. Bil ji je v veliko veselje in imela ga je zelo rada. Potem pa je zbolel in so ga odnesli v bolnišnico za živali, v upanju, da se bo pozdravil. Toda hrčka žal ni bilo več iz bolnišnice. Poginil je.

Ano je to zelo prizadelo, tako da je nekaj dni odklanjala celo hrano. Domači so se z njo veliko pogovarjali in to ji je zelo dobro delo. To je bila njena prva izguba živega bitja, ki ji je veliko pomenilo. Morda bo kdo zamahnil z roko, češ, saj je šlo samo za žival, ne za izgubo človeka. Sama takšne izkušnje sicer nimam, sem se pa potem ob ljudeh, ki so govorili o svojem žalovanju, naučila razumeti, kako ravno te prve življenjske izgube v otroštvu lahko človeku pomagajo, da se pozneje v življenju laže sooči z veliko večjimi izgubami, ko gre za smrt ljudi. Zato je prav, da vzamemo resno tudi žalovanje...