Na koncu Boke Kotorske, slikovitega zaliva, ki se zajeda globoko v obalo črnogorskega Primorja, je mesto Kotor, kjer je že nad tisoč let sedež katoliškega škofa. Škofija obstaja še danes, čeprav je katoliških vernikov v njej manj kot 10.000. Iz te škofije je bil doma sv. Leopold Mandič, rojen v mestu Hercegnovi, ki si je svetniško slavo prislužil kot izreden služabnik božjega usmiljenja in je večino svojih redovniških let preživel kot spovednik pri kapucinih v Padovi.

V kotorski škofiji je tekla zibelka tudi blaženi Hozani Kotorski. Njen rojstni kraj ni zanesljivo znan, vsekakor pa se je rodila nekje okoli Kotora. Luč sveta je zagledala 25. novembra 1493. Starši so bili pravoslavne vere in pri krstu so ji dali ime Kata (Katarina). Tako starši kot sosedje so občudovali bistroumnost, nedolžno veselost, blago srce in očarljivo prijaznost te deklice. Bila je pesniško nadarjena in je na paši najraje prepevala pesmi, ki jih je sama zlagala: o cvetkah, o nebu in soncu, najraje pa o ljubem, dobrem Bogu. Mati ji je pripovedovala, da Bog, ki je postal človek in je več kot trideset let živel na zemlji, še naprej živi med nami po podobo kruha. Poslej Kata ni nehala nadlegovati svoje mame: "Pokaži mi, kje je dom ljubega Boga, da ga poiščem in bom srečna ob njem!"

Ko ji je bilo štirinajst let, so ji domači dovolili, da se je preselila v Kotor. Osem let je živela pri mestnem svetovalcu kot služkinja. Znala je poprijeti za vsako delo, s svojo živahno pesmijo je napolnila vso hišo. Gospodar ji je omogočil, da se je naučila brati in pisati. Zelo rada je obiskovala bolnike, ki jih je hotela tolažiti in razvedriti. Ko ji je bilo dvaindvajset let, je zvedela, da je v Mantovi umrla pobožna vladarjeva svetovalka Hozana, ki se je proslavila z modrostjo in predvsem z dobrimi deli. Kata je sklenila, da ji postane podobna, čeprav nima svetnega bogastva. Stopila je v tretji red sv. Dominika in si prevzela ime Hozana. Poslovila se je tudi od drugega doma in si je sredi mesta Kotor priskrbela tesno celico, kjer je lahko nemoteno molila, sicer pa je čas uporabila za delo in za strežbo bolnikom.

Lotila se je vseh opravil iz velikodušne ljubezni do trpečih, svoje telo je krotila s trdim ležiščem in strogim postom. S strogostjo do sebe je združevala rahločutno ljubezen do ljudi, ki so se k njej zatekali v dušnih ali telesnih stiskah. Ko je potres leta 1521 porušil njeno celico, se je preselila k samostanu v cerkvi sv. Pavla. Tam je prebila še preostalih štiriinštirideset let življenja. Meščani so ji prinašali hrano, ona je zase obdržala le toliko, kolikor je najbolj nujno potrebovala, drugo je razdelila revežem in svojim ljubljenim bolnikom. Od blizu in daleč so prihajali k njej premožni in revni, katoličani in pravoslavni, sveta in pomoči potrebni in se ji priporočali v molitev.

Zadnja dva meseca življenja je silno trpela. Toda Hozana je bila ob tem srečna, ker ji je Jezus dal delež pri njegovem trpljenju. Vse je prenesla z veseljem, ker je bila uslišana njena mladostna želja: biti v bližini dobrega Boga. Bog jo je vzel s tega sveta k sebi 27. aprila 1565. Njeno nestrohnjeno telo počiva v stekleni krsti na stranskem oltarju Marijine cerkve v Kotoru. Njeno svetniško češčenje, ki je bilo med preprostim ljudstvom razširjeno vse od njene smrti, je Cerkev potrdila s tem, da jo je leta 1927 razglasila za blaženo pod imenom Hozana Kotorska.