Zavetnik: meščanov, krojačev, čevljarjev, kovačev in trgovcev

Atributi: Krojaško orodje

Sveti Homobonus, trgovec in čudodelnik

»Nomen est omen« je pregovor, ki za našega svetnika Homobonusa prav gotovo velja. Oče, ki mu je izbral to malce nenavadno ime, je v svoji pobožnosti želel, da bi bil njegov sin poln dobrih del, kar mu je, tudi po zaslugi domače vzgoje, popolnoma uspelo. Šol ni obiskoval, se je pa doma naučil branja, pisanja, računanja in še nekaterih drugih veščin, predvsem pa je ob svojih starših lahko občudoval, da je tudi trgovski poklic lahko lepo in plemenito poslanstvo, če ne izvira iz pohlepa po dobičku. In tega pri Homobonusu gotovo ni bilo. Ne vemo, kdaj je po očetu prevzel trgovino, tudi ne, kakšne službe ali časti je imel, vemo pa, da so ga someščani spoštovali in cenili predvsem zaradi njegove pobožnosti in dobrodelnosti. Pri svojem poslovanju se je zadovoljil le z zmernim dobičkom, toliko da je lahko vzdrževal svojo družino, vse drugo pa je porabil za dobrodelne namene in dela krščanskega usmiljenja. Skrbel je za revne meščane, njihove otroke, eno izmed njegovih značilnih del usmiljenja je bilo tudi to, da je mnogim revežem priskrbel dostojen pogreb. S pomočjo bogatih somišljenikov je gradil sirotišnice in bolnišnice, bolne in uboge pa je sprejemal tudi v svojo hišo. Veliko je dal na zakrament svete pokore kot učinkovito sredstvo na poti h krščanski popolnosti. Bil je poslušen svojemu spovedniku in rad je sprejemal v duhu tedanjega časa naloženo težko pokoro: post, molitev, vzdržnost in podobno. Izogibal se je posvetne in lahkomiselne družbe, oblačilo svojega stanu je zamenjal s preprosto volneno obleko kot zunanjim znamenjem, preprostega in asketskega življenja. Vsak dan je bil pri sveti maši in molitvenem bogoslužju in njegov življenjepis pravi, da se je stalno pogovarjal z Bogom. Naj je delal, klečal pred križem ali legal k počitku, so se njegove ustnice vedno premikale v molitvi. Umrl je tako, kot je živel: med sveto mašo, med molitvijo Slave. K večnemu počitku v domači cerkvi ga je pospremila vsa fara. Ker so se ob njegovem grobu začeli dogajati čudeži, je domači škof sprožil preiskavo in z rezultati seznanil papeža Inocenca III. Ta je, čeprav ni bil preveč naklonjen laikom, Homobonusa slabi dve leti po smrti že razglasil za svetnika.

Ime: Ime je zloženo iz dveh latinskih besed, homo »človek« in bonus »dober«, gre torej za »dobrega človeka«.

Rodil se je okoli leta 1150 v Cremoni v Italiji,
umrl pa 13. novembra 1197 prav tako v Cremoni.

Družina: Pripadal je rodu Tucigo, njegov oče je bil trgovec, a zelo veren človek, kar nakazuje tudi ime, ki ga je izbral otroku. Homobonus je bil poročen, ne vemo pa, ali je imel kaj otrok.

Zavetnik: meščanov, krojačev, čevljarjev, kovačev in trgovcev.

Upodobitve: Večinoma je upodobljen kot moški srednjih let, z brado ali brez nje. Večkrat ima kot atribute v roki krojaško orodje. Slike ga pogosto prikazujejo pri delitvi miloščine ali pri oblačenju otrok in revežev.

Beatifikacija: Bil je prvi laik preprostega rodu, razglašen za svetnika. Razglasil ga je papež Inocenc III. 12. januarja 1199.

Goduje: 13. novembra.