1. 150 let je minilo, odkar je Slomšek prišel v Maribor. Deset let je od njegove beatifikacije in deset let od drugega papeževega obiska v Sloveniji. Smo na vrhuncu bogatega Slomškovega leta in v neposredni pripravi na evharistični kongres, ko bomo obhajali Evharistijo, »sonce božje službe, jedro naše vere, srce pobožnosti, živi vir svetosti in vsake pomoči za dušo in telo«, kot bi dejal naš blaženi Slomšek.

Zamislimo se za trenutek, kaj vse se je zgodilo v teh dolgih 150 letih. Nastale so tri države: stara in nova Jugoslavija in Slovenija, na Petrovem sedežu se je zvrstilo šestnajst papežev, doživeli smo dve svetovni vojni in veliko lokalnih spopadov, bila sta dva koncila.

Po Slomškovi beatifikaciji je Cerkev v Sloveniji obhajala slovensko sinodo, kmalu za tem smo vstopili v sveto leto dva tisoč in z njim v tretje tisočletje. Ne nazadnje smo dobili tri nove škofije, novo metropolijo in nadškofijo ter šest novih škofov.

In s čim se sooča Cerkev v Sloveniji danes? Kaj govori Duh Cerkvi v Sloveniji danes, po današnji božji besedi? Po Slomškovem liku?
Poslušanje današnje božje besede in zrenje Slomškove duhovne istovetnosti nam govori o neverjetni skladnosti med tema dvema resničnostma. Zdi se, da vsi trije odlomki božje besede govorijo natanko o človeku kakršen je bil Slomšek. Motrenje Slomška in njegove duhovne poti in razvoja pa nas znova utrjuje prepričanju, da je bilo Slomškovo življenje živo utelešenje tega, kar smo poslušali v treh pravkar prebranih odlomkih.

2. Vse vrline, ki jih svetopisemski pisatelj Sirah pripisuje vrlim možem, z lahkoto najdemo v Slomšku kot izklesane. Prisluhnimo še enkrat nekaterim odlomkom iz prvega berila: bili so »svetovalci s svojo razumnostjo, vidci vseh reči s preroškim darom, voditelji narodov in knezi ljudstva s svojo bistroumnostjo«. Če bi Slomšek ne bil tak mož, bi leta 1859 ne prestavil sedeža lavantinske škofije iz Šent Andraža na Koroškem v Maribor, da bi dvesto tisočem Slovencev ohranil vero, kulturo in jezik. Bil je »moder govornik v svojih knjigah in predstojnik v svojih službah«. Če bi ne bilo tako, Slomšek ne bi ustanovil Mohorjeve družbe (najstarejše slovenske književne ustanove), ne bi ustanovil »bratovščine svetega Cirila in Metoda«, dijaškega semenišča, visoke bogoslovne šole in nedeljske šole, ne bi napisal tolikih pastirskih pisem, imel toliko misijonskih govorov in duhovnih vaj in ne bi opravil toliko pastoralnih obiskov po župnijah. Nadalje pravi Sirah »izumili so pesmi po pravilih, napisali modre izreke«. Če bi ne bilo tako, Slomškove pesmi ne bi ponarodele, in s številnimi spisi za mlade ne bi veljal za ustanovitelja mladinskega slovstva. In še pravi svetopisemski pisatelj Sirah: »bili so polni usmiljenja in njihova pravična dela se ne pozabijo«, če bi ne bilo tako, bi devetnajstega septembra leta devetindevetdeset slovenska zemlja ne bila deležna še enega papeževega obiska v tako kratkem času. Vse to se je zgodilo, dragi bratje in sestre, zaradi Slomškove svetosti. In zaradi te razglašene svetosti, zaradi beatifikacije, in upajmo, da kmalu tudi kanonizacije, bo Slomškov spomin, če rečemo s Sirahom »ostal na veke in njegova slava ne bo ugasnila«.

Ta skladnost med besedami Sirahove knjige in Slomškovim življenjem nam jasno kaže, kako se oseba, ki iskreno in v globini srca sprejme Božji glas, notranje spremeni. Ta božji glas postane v njej življenjsko vodilo in nehote postane tudi luč za druge. Sama po sebi postane zgled tiste nove evangelizacije, h kateri nas Cerkev tako močno spodbuja po drugem vatikanskem koncilu.

Prepričan sem, da ne pretiravam, če rečem, da se je nova evangelizacija v Sloveniji začela že s Slomškom. V pastirskem pismu z naslovom »Domača božja služba« v katerem je govoril o pomenu in lepoti družinske molitve, je natančno navedel, kakšne knjige naj ima doma poštena krščanska hiša, da se bo v njej krščanska vzgoja lahko začela in nadaljevala. »To so,« je dejal Slomšek, »pesmarica, molitvenik 'Dušna paša' za odrasle, 'Sveto opravilo' za otroke in razlaga cerkvenega leta.« In te knjige so tudi bile na razpolago. Ima danes vsaka slovenska krščanska družina doma takšne ali podobne knjige, da bi lažje postajala »domača cerkev«? V Slomškovi pastoralni karizmi, modrosti in gorečnosti, s katero se je loteval težavnih nalog Cerkve v viharnih časih devetnajstega stoletja so resnično bile navzoče tako prvine nove evangelizacije kot civilizacije ljubezni.

2. V drugem berilu nam je sveti Pavel govoril o tem, kako doživlja svoje skorajšnje slovo od tega sveta. Z lahkoto si predstavljamo ta Pavlov poslovilni zapis Timoteju na Slomškovih ustnicah. Tudi on je leta 1862 zaslutil, da je »čas njegove razveze blizu, da je dobojeval dober boj, da je dokončal tek in da je vero ohranil!« Kakor Pavla v oznanjevanju niso zaustavile prostrane geografske razsežnosti, ki jih je moral prehoditi, tako za Slomška ni bilo meja, ko je šlo za obstoj in razvoj slovenskega naroda. Posegel je dobesedno na vsa področja. Njegov prispevek je zaznamoval: vse pastoralno delo, versko izobraževanje, vzgojo, šolstvo, kulturo, jezik, socialo, zdravstvo, preventivo, pastoralno delovanje, ekumenizem ... Pečat Slomškove skrbi, intuicije in modrostnega doprinosa nosi skoraj vsa tedanja slovenska omika. Upravičeno ga smemo nagovarjati duhovni oče slovenskega naroda. Njegova ljubezen do lastnega naroda je bila izrazito celostna. S svojo pisno ali govorjeno besedo je hotel doseči zares vse: duhovnike in redovnike, meščane in kmete, družine in vzgojitelje, mlade in otroke, ostarele in bolne; tudi za berače je zapisal nasvete. Že samo za časa njegovega življenja je izšlo kar petdeset njegovih knjig s ponatisi. Ob vsem tem pa je bil goreč duhovnik in nadvse zavzet pastir svoje škofije.

Pa vendar, kako različna je bila pot do Kristusa za Slomška in za Pavla. Slomšku je bila ljubezen do Jezusa položena v zibelko, pil jo je z materinim mlekom. Pavel je bil farizej, član najbolj radikalne judovske stranke, ki vidi sovražnika v vsem, kar je kaj drugega kot postava in judovska tradicija. Toda ne Pavel ne Slomšek brez svobodnega notranjega pristanka na božje povabilo, ne bi postala to, kar sta postala: Pavel apostol narodov, Slomšek apostol Slovencev. Ker sta se odprla Bogu, je po njima dejansko mogel delati Bog sam. To je bila njuna svetost. Svetost, dobro, ki ga je Bog storil po Pavlu, smo obhajali preteklo leto v vsej vesoljni Cerkvi, in dobro, ki ga je Bog storil po Slomšku, obhajamo v jubilejnem letu Slomška. Pavel in Slomšek sta vsak v svojem času in v svojem okolju odlično odigrala vlogi, ki jima ju je zaupal Bog. Nista ju 'igrala' v dramaturškem smislu, odigrala sta ju na odru konkretnih in strahotno zahtevnih okoliščin njunega časa, in to z lastnim življenjem. Dragi bratje in sestre! Vsak izmed nas je poklican, da po zgledu Slomška postane v današnji družbi, v družini, šoli, na delovnem mestu, tisti vrli mož ali tista vrla žena, ki odpre Bogu svoje življenje do take mere, da bo po njegovih besedah in dejanjih lahko delal Bog sam.

3. Podoba o trti in mladikah, ki nam jo Jezus predstavi v evangeliju, je bila blaženemu škofu Slomšku še posebej pri srcu. V svojih nagovorih in pastoralnih odločitvah je vedno znova izhajal iz duhovnega bogastva, ki ga razodeva ta prilika, ki nas vedno znova vabi, da smo rodovitne mladike na trti, ki je Kristus. To pa danes ni vedno lahko.

Zaradi procesa globalizacije se Cerkev v Sloveniji sooča več ali manj z istimi problemi kot Cerkev po Evropi. Tudi v Sloveniji, dragi bratje in sestre, ste nenehno na razpotju med dobrim in zlim, med smrtjo in življenjem, med vero in nevero. Še posebej škofje in duhovniki ste morda zaskrbljeni, da kljub vsem pastoralnim naporom doživljate versko nazadovanje, da krščansko občestvo, še posebej mladi, podlega vplivom sekularizacije in potrošništva. Vse to rojeva praktični ateizem, ki se izgublja v moralnem in verskem pluralizmu, ki povzroča negotovost, strah pred prihodnostjo in žal tudi kulturo smrti.
Pasti prihodnje porabniške družbe je Slomšek uvidel že davno prej, ko je dejal: »Kdor ljudstvo zapravljati uči, naj bo na noši ali na mizi, ta zadovoljnost in stanovitno srečo mori svojim potomcem. K nepotrebnim rečem navajati ljudi, se pravi ljudem mošnjo prazniti, jih okrasti.« K nepotrebnim rečem ljudi navajati ni prav nič drugega kot to, kar dela današnja potrošniška in uživaška miselnost, ko nenehno, v realnem in virtualnem svetu, ustvarja v ljudeh nove in nove potrebe in jih nato z množico reklam in oglaševanja sili, da te potrebe zadovoljijo. Mi pa, če vsem tem trendom sledimo in jim verjamemo, se morda niti ne zavedamo, kako zelo smo ogoljufani in osiromašeni. Najprej za denar in čas. Nato pa še za lastno dostojanstvo, mir in srečo.
Pogoj, da nihče in noben medij v nas ne bo mogel ustvarjati lažnih potreb, je, da postanemo bolj žive mladike na trti, ki je Jezus in njegova Cerkev, in da se hranimo z njegovim telesom in krvjo vsaj pri vsaki nedeljski maši. Kdor resnično odpre vrata svojega srca Kristusu in sprejme povabilo, ki ga je neštetokrat ponovil Janez Pavel II. množicam na vseh koncih sveta: »Odprite vrata Kristusu!«, ta bo doživel tudi to, kar od prvega dne svojega pontifikata oznanja sedanji papež Benedikt šestnajsti:« Ne bojte se Kristusa. On vam ne vzame ničesar. Da pa vam vse! Slomškovo življenje, dragi bratje in sestre, dragi verni Slovenci in vsi iskreni iskalci Boga je eno samo povabilo in klic, da odprete vrata svojega življenja Kristusu. Če jih ne boste odprli Kristusu, obstaja nevarnost, da jih boste odprli čemu drugemu. Naj vam sveta Mati Božja, žena popolne poslušnosti in odprtosti pred Bogom, izprosi pogum in vero za to temeljno dejanje človeškega dostojanstva. Sprejeti Boga v svoje življenje. Ob tako velikem jubileju, kot ga danes praznujemo, se je vredno zamisliti ob tem temeljnem vprašanju, ki bi si ga moral postaviti vsak iskren iskalec resnice. Na tej poti iskanja resnice, ki je Kristus Gospod, prosimo in molimo: »Sveta vera bodi nam luč!« Amen.