Velikolaška dežela je znana kot zibelka slovenskih pisateljev, saj so se tam rodili Primož Trubar, Fran Levstik in Josip Stritar. A med zaobljenimi griči na zahodnem robu Dolenjske se skrivajo še druge zanimivosti. Pri Robu je najvišji dolenjski slap s slikovitim imenom Kobilji curek. Blizu njega pa lahko izurjeno oko opazi ostanke rimskega zidu, ki je bil del zapornega sistema Claustra Alpium Iuliarum.

V drugi polovici 2. stoletja so germanska plemena Kvadov in Markomanov preko slovenskega ozemlja vdrla v notranjost rimskega imperija. Ta vdor je pokazal, da je prehod na Apeninski polotok od severozahoda premalo zavarovan. Zato so Rimljani v 3. in 4. stoletju med Alpami in Kvarnerskim zalivom zgradili več obrambnih zidov, ki so skupaj s stražnimi stolpi, utrdbami in drugimi vojaškimi objekti sestavljali obsežen zaporni sistem.

ZAVEDANJE NEVARNOSTI

Od enega do dveh metrov široki zidovi, ki so bili po mnenju nekaterih arheologov visoki tudi več kot štiri metre, niso bili sklenjeni. Medtem ko so najlaže prehodna območja zapirali več kilometrov dolgi zidovi, ki so bili ponekod postavljeni celo v več vrstah, so bile drugje zapore dolge le nekaj sto metrov, na najteže prehodnih območjih pa jih sploh ni bilo. Namen graditeljev je bil očiten: z zapornim sistemom usmeriti promet proti dobro varovanim prehodom, ki so jih nadzorovali rimski legionarji. S tem je bil onemogočen vdor vojaških vozov in oblegovalnih naprav, sovražnik pa bi se ob morebitnem napadu moral spustiti v ozke doline, kjer bi se znašel v pasti. Zaporni si­stem seveda ni neprodušno zaprl vrat v osrčje rimskega imperija, jih je pa precej priprl.

ZAVEDANJE DEDIŠČINE

Po propadu rimskega imperija je zaporni sistem utonil v pozabo. Zidovi so se deloma porušili, kamenje, ki ga niso porabili za gradnjo cerkva in gradov, je prekrila zemlja, na kateri so sčasoma zrasla drevesa. Sredi 19. stoletja so ostanki zidov, stolpov in utrdb zbudili zanimanje duhovnika Petra Hitzingerja in za njim še mnogih drugih. Strokovnjaki so do danes pregledali velik del zapornega sistema Claustra Alpium Iuliarum, kljub temu pa domačini marsikje še zmeraj ne vedo, da se ob njihovih domačijah skriva največja gradbena dediščina rimske dobe na naših tleh.

Take nevednosti je bilo tudi v velikolaški deželi do nedavnega precej, s čimer pa se nekateri posamezniki niso hoteli sprijazniti. Zato so leta 1999 ustanovili projektno skupino ZID, iz katere je štiri leta pozneje zraslo društvo Claustra Alpium Iuliarum. To si prizadeva ohraniti ostanke rimskega zapornega zidu, ga približati javnosti ter omogočiti njegovo proučevanje in raziskovanje. Njegov predsednik, upokojeni seizmolog Manfred Deterding, je za zavzeto delovanje na področju ohranjanja kulturne in naravne dediščine leta 2010 dobil tudi občinsko priznanje.

POPOTNIK, POZDRAVLJEN!

Ob rimskih zapornih zidovih nastaja mednarodna pešpot, ki bo vodila čez Hrvaško, Slovenijo, Italijo in Avstrijo. Približno 16 kilometrov dolg odsek po občini Velike Lašče je že dolgo označen in opremljen z informativnimi tablami – tako dolgo, da so table na močnem soncu precej obledele in jih bodo v kratkem obnovili. Pešpot ob rimskih obrambnih zidovih – Claustra se na tem odseku povsem ujema z evropsko pešpotjo E-6. Označena je z belo-modrim pravokotnikom, na vsakih 1500 metrov pa stoji ob njej visok lesen steber.

»Rimljani so merili razdalje med kraji po korakih (določili so, da je korak rimskega vojaka v popolni bojni opremi dolg 75 cm) in na vsakih 1000 dvojnih korakov, kar znaša 1500 m, so postavili kamnit steber ali miljnik. Na njem je bila vklesana oddaljenost od izhodiščnega zlatega miljnika v Rimu oziroma kakega drugega pomembnega kraja v imperiju, ime vladajočega cesarja in krajevne danosti. Odločili smo se, da oživimo njihovo geografsko zapuščino in tako obogatimo pešpot 'Ob rimskih zapornih zidovih – Claustro' z zgodovinsko originalnostjo, ki nas v duhu popelje v čas rimske civilizacije naših krajev,« piše na eni od informativnih tabel.

NA ROBU BLOŠKE PLANOTE

Pešpot ob rimskih obrambnih zidovih prispe v občino Velike Lašče pri vasi Lužarji, pod katero izvira rečica Iška. Mene pa je Manfred Deterding popeljal še nekoliko južneje, do ceste med vasema Runarsko in Novi Pot. Ta je presekala rimski zid, zato v brežini nad njo jasno vidimo zloženo kamenje, ki se je posulo na notranjo stran.

Z Lužarjev gre pot do vasi Zgonče, kjer je naslednja informacijska tabla. Na njej je na kratko predstavljen način gradnje zidov. Vojaki so na predvideni trasi najprej posekali drevje. Slabši les so porabili za kurjavo, boljšega pa za odre na notranji strani zidov in za strehe stražnih stolpov. Potem so odstranili zgornjo plast zemlje, tla prekrili z malto in nanjo začeli zlagati večje kamne. Pri gradnji so izkoristili vse naravne danosti, ki so prispevale k mogočnejšemu videzu zidu. V njem so puščali tudi prazne prostore za skrite zaloge žita, vode in drugih potrebščin.

Vasica Zgonče leži na južnem pobočju kopastega hriba, na katerem je cerkev sv. Primoža in Felicijana. Hrib je zelo razgleden: z njega nam pogled odplava daleč čez okoliško gričevje vse tja do Hrvaške.

KJER ZID ZAVIJE

Malce severneje, torej v smeri proti Robu, se dviga 687 metrov visok Gradiški vrh, ki je največje arheološko najdišče v občini Velike Lašče. Zaporni zid na vrhu ostro zavije proti zahodu, se spusti v dolino Kobiljega curka in krene znova navkreber proti Rutarski planoti.
Po tej je raztresenih devet vasi. Med njimi je tudi Selo pri Robu, ki je z dobrimi osemsto metri nadmorske višine najvišje naselje v občini. Nasproti samotne domačije stoji naslednja informativna tabla. Ob njej vidimo nasip in vdolbino – ostanek stražnega stolpa. Na severnem koncu vasi, v zaselku Predgozd, je še ena zanimivost: edino križišče evropskih pešpoti E-6 in E-7.

DO STIČIŠČA ŠTIRIH OBČIN

Predzadnja postaja na naši poti je Krvava Peč, ki je najzahodnejša vas v občini velike Lašče. Nad hišami, ki dajejo zavetje manj kot dvajsetim prebivalcem (v začetku prejšnjega stoletja jih je bilo več kot 140), stoji na samem cerkev sv. Lenarta s pokopališčem. Izpred nje lepo vidimo pečine, po katerih je vas dobila ime. Čeznje so se – kot pravi legenda – v begu pred Turki pognala tri dekleta, ki so namesto sužnosti raje izbrale smrt. Menda imajo pečine še danes rdeč pridih. Pet minut hoda od cerkve je še ena razgledna točka. Tam se pod našimi nogami razgrne gozdnata soteska, ki jo je izdolbla Iška s svojimi pritoki. Nad njo se na zahodu dviga Vidovska planota, na kateri počiva vas Osredek.

Iz Krvave Peči se spustimo še do sotočja Iške in Zale, kjer je stičišče štirih občin: Cerknice, Brezovice, Iga in Velikih Lašč. To je v slovenskem prostoru velika redkost, prav takšna kot pešpot ob rimskih obrambnih zidovih. Po tej poti se lahko kadarkoli odpravite sami. Če imate raje družbo domačinov, pa se lahko v soboto, 27. septembra, udeležite pohoda od Krvave Peči do Vrbice, ki ga pripravlja društvo Claustra Alpium Iuliarum.

14. pohod na stičišče štirih občin v Vrbico v iški tesni se bo začel v soboto, 27. septembra, ob 8.30, v Krvavi Peči. Ob sotočju Iške in Zale se bodo pohodniki srečali ob 10. uri, potem pa bodo skupaj odšli na Rakitno, kjer bosta gostitelja, občina Brezovica in društvo Claustra Alpium Iuliarum, pripravila srečanje. Odhod avtobusa izpred OŠ Velike Lašče bo ob 7.45. Po prireditvi bo avtobus pohodnike z Rakitne odpeljal nazaj v Velike Lašče. Zaradi prevoza so prijave obvezne (na 031-397-377 – Manfred).