Prvo zaradi tega, ker so bile v meni tako ljubi francoski prestolnici, na katero me veže veliko lepih spominov, sem jih kot upokojenec prek javnih občil lahko spremljal ves čas, naj je bilo to v jutranjih urah, dopoldne ali popoldne ali pozno zvečer. Prav posebej, ko so nastopali naši športniki.

Druga opravila so, kot v času olimpijskih iger v starodavnih Atenah, počakala. Kako bi tudi mogel narediti drugače, ko so igrali naši odbojkarji in rokometaši, je plezala izjemna Janja Garnbret, so se v vodo podajali kanuisti in kajakaši, je metal disk Kristjan Čeh, se je kljub še ne dobro zaceljeni poškodbi lotila skoka s palico Tina Šutej, so stopili na tekmovališče naši judoisti in judoistke, so se na atletskih stezah v izločilnih bojih preizkušali večinoma z atleti temnejše polti naši tekači in tekačice? Čutil sem, da sem jih dolžan spremljati vsaj v mislih, jih od daleč podpirati, kdaj tudi moliti zanje. Nazadnje za naše rokometaše pred odločilno tekmo za bronasto medaljo 11. avgusta s Španijo.

Vse moje želje se niso uresničile. Je pa res, da so, kot pri drugih Slovencih in tudi samih športnikih, rasle z nastopi, željami in pričakovanji naših olimpijcev, celo pretiranim povzdigovanjem na olimpijsko nebo. Nazadnje se je izkazalo, da so bile tri medalje (zlati judoistki Andreji Leški in plezalki Janji Garnbret ter srebrna jadralcu Toniju Vodišku) tisto, kar so naši športniki ta čas zmožni. Res pa je, da so imeli nekateri, vsaj tisti na četrtem mestu, malo smole. Rokometaši so tako presegli same sebe in realna pričakovanja, odbojkarji so imeli smolo, da so naleteli na zanje vedno neugodne Poljake, potem ko so že premagali pozneje zlate Francoze. Čehovi prejšnji rezultati niso obetali kaj več, kot je nazadnje vrgel disk, Tina Šutej pa po vsej verjetnosti, tudi če bi skakala, ne bi zmogla preskočiti zmagovalne višine 4,90 metra. Blizu zlatu je bil v jadralnem razredu formule kite Vodišek, a ga je Avstrijec V. Bontus nazadnje gladko premagal; Toni napoveduje zlato medaljo na prihodnjih olimpijskih igrah v Los Angelesu. Posebej sta me navdušili neustrašna judoistka Primorka Andreja Leški (kako se je od začetka pogumno in odločno lotevala tekmic) in simpatična lepa Korošica Janja Garnbret (kljub solzam in nekaterim začetnim ponesrečenim poskusom na balvanih je zmogla premagati tekmice na najzahtevnejši plezalni steni), ki je bila v Parizu pod velikim pritiskom favoritinje. Pri atletiki pa so bili naši tekmovalci v primerjavi z drugimi brez pravih možnosti.

Sprejem slovenskih olimpijcev na Kongresnem trgu v Ljubljani. FOTO: Boštjan Podlogar

Všeč mi je bil včerajšnji večerni sprejem naših olimpijcev na Kongresnem trgu v Ljubljani. Posebej, ker so na oder najprej povabili manj uspešne na olimpijskih igrah, nazadnje pa nosilce medalj. Vsi, ki so prišli do besede, so potrjevali, kako velik dogodek, lahko bi rekli tudi priznanje in velika čast, so bili zanje nastopi na olimpijadi. V smislu gesla pionirja olimpijskih iger moderne dobe, francoskega barona Pierra de Coubertina: pomembno je sodelovati, ne zmagati. Seveda si vsak športnik želi slednjega, a zaveda se tudi možnosti za to in svojih telesnih ter duševnih zmogljivosti.

Kot Komendčanu mi je žal, da se olimpijskih iger ni udeležil ta čas najboljši kolesar na svetu – naš rojak Tadej Pogačar. Strinjam se s tem, čeprav je to neprimerljivo, kar je povedal tekmujoči kolesar Luka Mezgec: da je tekmovanje na olimpijskih igrah zanj pomembnejše kot udeležba na Tour de France. Posebej še v slovitem Parizu. Bog ve, kako bi bilo, če bi se Tadej spustil na olimpijsko cestno progo, kaj bi lahko na njej osvojil, ko je njegov veliki tekmec Remco Evenepoel kar dve zlati medalji? Odgovor ve le veter, bi rekel s slovitim pesnikom in pevcem Bobom Dylanom. Je bil pa naš Jan Tratnik celo osmi, mu ni dosti manjkalo do bronaste medalje.

Nazadnje ugotavljam, kar sem zapisal v prvem stavku; da mi je odleglo, ko je bilo konec olimpijskih iger. Najprej zaradi tega, ker ne bo v meni več tiste napetosti, ko sem navijal za naše olimpijce na posamičnih tekmah oz. moštvenih, se mi ne bo poviševal krvni tlak, bom laže spal, ker ne bom več premleval, zakaj rokometaš Borut Mačkovšek ni dosegel zadetka v izdihljajih tekme s Španci, odbojkarji niso bili kos sila tokrat zelo razpoloženim Poljakom. Potem ugotovitve večine Slovencev, da so olimpijski igre sicer veličasten, najpomembnejši športni dogodek vsake štiri leta, vendar so še pomembnejše stvari v življenju. To so izjavljali tudi slovenski olimpijci. Olimpijski izziv, uradno geslo iger: Hitreje, više, močneje (Citius, altius, fortius), pa ostaja za vsakogar izmed nas, ne le udeležence olimpijskih iger. V smislu ugotovitve Pierra de Coubertina: V življenju je bolj pomembno, da se srčno boriš, kot pa da zmagaš.

Slovenci smo, nazadnje, lahko ponosni, da je iz našega malega naroda v Parizu tekmovalo kar 90 športnikov, da smo po številu medalj na 34. mestu med državami udeleženkami, po številu prebivalcev pa celo na četrtem. Kaj hočemo še več?

Voila Paris! Čez štiri leta pa: See you again in Los Angeles.

Slovenskim olimpijskim športnikom pa, naj so bili zadovoljni ali ne s svojimi rezultati: Ljubo doma! Navijali smo za vas, smo vam hvaležni za vse, s čimer ste nas razveseljevali, sedaj pa vam privoščimo, da si najprej dobro odpočijete, nato pa do novih zvezd in utrinkov. Sinočnji so bili na nočnem nebu enkratni. Videl sem tri, zaželel sem si še četrtega, a ga ni bilo, mi ni bilo podarjeno in ugodeno. Kot tudi ni bilo številnim našim olimpijcem. Jim je pa bilo tisto, kar so povedali že na igrah in po vrnitvi v domovino. Ko so nekateri segli do zvezd, drugi pa malo niže. Tako, kot je v življenju: Per aspera ad astra (Preko trnjev do zvezd). Naši olimpijci so spregovorili o obojnem, kar je tudi prav. Tudi za nas, ki smo jih spremljali v njihovih športnih bojih s kavča ali kako drugače. Navsezadnje smo vsi, tudi športniki, samo ljudje, je ugotavljal najprej zelo razočarani, nato pa potolaženi kapetan rokometne ekipe Jure Dolenec. V Ljubljani: »da niso bili daleč od sanj«. S solzami sreče pa tudi hipne žalosti in razočaranja, s čimer se je pred vstopom v plezalno steno spoprijela tudi tako rekoč nepremagljiva Janja Garnbret. Nazadnje vseeno močno zaslužene prigarane sreče. Rokometaši pa so od svojih navijačev in občudovalcev dobili tolažilne medalje za tako želeno, a nedoseženo prvo mesto.

In še nekaj zelo pomembnega: olimpijada v Parizu je nas, Slovence, sicer tako razdeljene, vnovič združila v skupni želji po čim večjih uspehih naših športnikov in promociji naše države. Naj nas tudi čas po njej.