Šamar. Črnogorci so rokometni Sloveniji prisolili nepričakovano, a prav zato toliko bolj skelečo zaušnico, ki bo pustila dolgo trajajočo modrico. Številni največji uspehi slovenskega ekipnega športa, tako v reprezentančnih kot klubskih barvah, so bili v zgodovini stkani iz zmag proti večjim, uglednejšim in bogatejšim. To je, kot kaže, del našega značaja. Napadati iz sence, zasede, prihuliti se iz ozadja. Nepričakovano prehiteti. Presenetiti nekoga, ki je bil prepričan o uspehu, ki je v glavi pogosto že slavil zmago.

Na tokratnem evropskem prvenstvu v rokometu je bilo obrnjeno. Ne, Slovenija ni bila med glavnimi favoriti turnirja. Je pa zasedba, ki je bila v zadnjih petih letih tretja na svetu in četrta v Evropi. Ni slabo, še zdaleč ne. In je zasedba, katere majice z grbom na prsih nosijo igralci, ki nastopajo za renomirane evropske klube: Barcelono, Kiel, Veszprem … V svoji skupini je bila proti dvema tekmicama, Makedoniji in Črni gori, Slovenija v vlogi favorita.

Lojze Grčman je novinar Aleteie in rokometni komentator. FOTO: arhiv oddaje Reflektor

Proti Makedoncem se je izvila, proti Črnogorcem ne. Plen je postal plenilec, miš je postala maček, David je postal Goljat. In v tej vlogi so se na odločilni tekmi proti Črnogorcem Slovenci znašli porazno. Zasedba, ki se je otepala številnih težav s covidom, je zaigrala točno tako, kot bi morali Slovenci: srčno, bojevito, povezano, pogumno. Ekipa je spet pretehtala nad nesporno in nedvomno kakovostjo slovenskih igralcev, ki je niso znali pretvoriti v rezultat. Slovenci smo že od nekdaj dobri v rušenju. Za pametovanje se vselej še posebej usposobljene čutimo v slabih trenutkih.

Tedaj v zvezi z reprezentanco ne govorimo v prvi osebi množine kot ob uspehih. Pa vendar: po temeljiti analizi so ustrezne poteze nujne. Ekipa je dobra, na nekaterih mestih, na primer srednjem zunanjem in desnem krilu, celo odlična. Na slovenski klopi in celo zunaj reprezentance ostajajo igralci, za katere bi številne druge države skakale od veselja.

Kje je težava? Pogosto je najlažje zamenjati trenerja. A rezultatska parabola selektorja Ljubomirja Vranješa, nekoč prekaljenega švedskega reprezentanta in pred leti v trenerski vlogi s Flenburgom tudi evropskega klubskega prvaka, je obrnjena navzdol. Četrto mesto na evropskem prvenstvu 2020, deveto na svetovnem 2021, letos pa mu Slovenije ni uspelo popeljati niti med 12-erico v Evropi. Z ekipo, ki ni znatno pomlajena glede na denimo lansko postavo. Poškodba enega največjih sinov škofjeloškega rokometa in kapetana reprezentance Jureta Dolenca je zarezala v ekipo, a za rezultat ne bi smela biti odločilna. Igralci niso kar čez noč pozabili svojega športa. Vendar je trenutno skupina vrhunskih rokometašev le to, ne pa vrhunska ekipa. Od te ravni je daleč. Boleče daleč.