Tudi ob bistri Soči je vročina v poznem avgustu še neusmiljeno pripekala. Ni jih bilo malo, tako turistov kot domačinov, ki so se v tistih dneh še z veseljem predajali osvežitvi njenih hladnih valov. Jutranje meglice in porumeneli kostanjevi listi so dajali slutiti, da se vendarle že bliža jesen. 

Zgodnja jesen v Mostu na Soči, ki je skupaj z mnogimi primorskimi kraji v prvi polovici 20. stoletja doživel veliko tragičnih dogodkov. FOTO: Jana Jocif

Gostilna Vuga, ki stoji v središču Mosta na Soči in je bila cilj našega obiska, že kakšnih sedem let ne obratuje več. Imenitno pročelje stavbe, ki v kraju močno izstopa, pa buri domišljijo in zbuja radovednost, kaj vse so ti stari zidovi doživeli v svoji več kot dvestoletni zgodovini. Ob prijaznih sogovornikih so se kot različne plasti ometa v nekdanjih sobah za goste pred nami začele luščiti zgodbe treh generacij družine Vuga.

Sredi vojnih viher

»Tu je od nekdaj živela rodbina Vuga, ki je prišla iz Italije v 18. stoletju,« začne pripoved Barbara Vuga. To je bila najprej enonadstropna hiša, ki je imela gostilno in nekaj sob za goste. Vugovi so bili delovni ljudje in tudi veliki kmetje. Potem pa je prišla 1. svetovna vojna in jih močno prizadela, družino so izselili. 

Za nas je nono Milutin še danes velik simbol upornosti. Drevo iz moje slikanice Zgodba o drevesu je v resnici lipa, ki jo je prav nono zasadil po vrnitvi iz prve vojne.

»Naš nono Milutin je bil Maistrov borec, vojskoval se je na Rombonu in na ruski fronti v Galiciji. Bil je zelo zaveden Slovenec, načitan človek in kritik vseh treh režimov, ki jih je doživel. Po prvi vojni je družina živela v nenehnem strahu, kdaj ga bodo italijanski fašisti znova odpeljali v zapor. Doživel je vso tragiko prve polovice 20. stoletja, ki je te kraje močno zaznamovala. Za nas je nono Milutin še danes velik simbol upornosti. Drevo iz moje slikanice Zgodba o drevesu je v resnici lipa, ki jo je prav nono zasadil po vrnitvi iz prve vojne.«

Barbara Vuga od leta 2000 živi v Mehiki, kjer si je ustvarila družino. FOTO: Jana Jocif

Po prvi vojni je Milutin dobil odškodnino za škodo, s katero je hišo obnovil in ji dodal še drugo nadstropje. Poročil se je z Barbarino babico Olgo Urbančič iz znane kobariške gostilne Kotlar in ponovno sta začela z gostilno, ki je zaslovela daleč naokrog. Med vojnama so pri Vugu gostili tudi fine Tržačane in Goričane, na kar je bila nona Olga zelo ponosna. Nikoli jih ni imenovala turisti, ampak »letoviščarji«. To je bilo nekaj tako imenitnega, da je Barbarin oče Saša v otroštvu menda izjavil, da »ko bo velik, bo letoviščar,« v smehu razloži gostiteljica.

Ilustrator Marko Rop, ki zadnje tri leta živi in ustvarja v hiši Vuga, je na Mostu na Soči zadihal s polnimi pljuči. FOTO: Jana Jocif

Celoten članek si lahko preberete v reviji Praznična, jesen 2024. 
Sledite Praznični tudi na Facebooku in Instagramu.