FOTO: Jana Jocif. 


Vizualna umetnika sta pri devetindvajsetih storila to, o čemer sanjajo mnogi: pustila sta za sabo mestni hrušč in šla živet v enega bolj odmaknjenih krajev Slovenije.

Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Praznična (pomlad 2021). Revijo lahko prelistate TUKAJ.

V Novem Kotu sama obnavljata leseno hišo in se ukvarjata z regenerativnim kmetijstvom, pri tem pa odkrivata vrednost ročnega dela, naravnih materialov in starih znanj, ki jih povezujeta z novimi znanstvenimi dognanji in osebnimi spoznanji.

Ljubezen na prvi pogled

Po diplomi (Aljaž je geograf, Eva pa umetnostna zgodovinarka) kakšnih silnih obetov za zaposlitev ni bilo, želja po ustvarjanju pa je bila velika, zato sta se oba odločila za podiplomski študij v tujini.

Aljaž se je odpravil na Nizozemsko študirat fotografijo, Eva na Finsko vizualno kulturo, po dveh letih pa je sledila Aljažu in se mu pridružila pri njegovi strasti: ustvarjanju video projektov z okoljevarstveno tematiko.

Njun prvi, Ex Topia, ki sta ga pripravila v sodelovanju z Geografskim inštitutom Antona Melika ZRC SAZU, je predstavil izginjanje triglavskega ledenika.


FOTO: Jana Jocif.

Po petih letih v tujih mestih pa sta tudi sama ugotovila, da ju mestni način življenja duši. Eva je pogrešala gozd in gore, Aljaž si je želel živeti bolj trajnostno. Padla je odločitev, da se vrneta v Slovenijo.

In ko sta se nekoč odpeljala 55 km iz Ljubljane do Novega Kota in zagledala staro dotrajano hiško sredi dih jemajočega miru gozdnate planote, je bila to ljubezen na prvi pogled. Leta 2019 sta hišo kupila, skupaj z 1,2 hektarja okoliške zemlje, in jo začela sama obnavljati.

Dva študirana na vasi

Hiša je bila po vojni zgrajena iz lesa. Ekološko ozaveščena umetnika sta želela celotno obnovo prilagoditi tradicionalnim tehnikam in naravnim materialom, saj bi vsak neustrezen poseg porušil ravnovesje gradbene celote.

Pri obnovi sta tako uporabila izključno naravne materiale: les iz njunega gozda, lesno vlaknasto izolacijo in apnene omete. Zaradi omejenih finančnih sposobnosti in velike želje po novih znanjih sta sklenila, da bosta večino gradbeno-obnovitvenih del (razen strehe in oken) opravila sama. Pri tem sta bila zelo konkretna: Aljaž se je na primer za začetek naučil podirati smreke in ročno tesati trame.


FOTO: Jana Jocif.

Kar nemalo presenečeni so bili po večini starejši prebivalci Novega Kota, ko sta se v njihov kraj priselila dva mlada in se povrh vsega začela ukvarjati s tesanjem.

»Tesač mora biti nepismen. To sta pa dva študirana!« je hudomušno pripomnil gospod Anzeljc, a je bil kmalu tako navdušen nad zagnanim »vajencem«, da mu je podaril svojo najljubšo plenkačo. Aljaž je preteklo pomlad z njo stesal že 40 tramov.

Zadovoljstvo nad izdelkom lastnih rok

Njuna vztrajnost in neomajnost je obrodila sadove in hiša je danes že prav prijetno bivališče. V zraku je prijeten vonj po smrekovem lesu in peč toplo prasketa, ko se razgovorita o tem, kako so ju razmere kot pripadnika najbolj šolane generacije pravzaprav potisnile v to, da sta se spet zatekla k delu z rokami.

»Naše starše so usmerjali, naj se učijo, da jim ne bo treba toliko garati, oni pa nas prav tako. Stara znanja so opustili za družbeni napredek. Mlade generacije pa zdaj nimamo ne možnosti za zaposlitev, ne možnosti za rešitev stanovanjskega problema.«


FOTO: Jana Jocif.

A apatičnosti se Eva in Aljaž nista hotela prepustiti, zato sta stvari vzela dobesedno v svoje roke. »Prava mala zmaga je vsakič, ko nekaj narediš z lastnimi rokami,« pove Eva, kakšno veselje zdaj odkrivata v svojem vsakodnevnem bivanju in delu z naravo.

Naj bo to stesan tram, izdelana kuhinjska miza, spletena košara, paradižnik, pridelan kljub velikemu tveganju za zmrzal, ali vsakodnevna skrb za kokoši v kokošnjaku, ki sta ga tik ob hiši prav tako postavila sama.

Dragoceno povezovanje različnih znanj

Je morda torej čas, da se od možganov spet preusmerimo v svoje roke? Roke in možgani so potrebni, pravita mlada, ki k vsaki novi dejavnosti pristopita zelo študiozno. »Nikoli prej ne bi verjela, kakšno moč imajo tvoje roke,« pravi Eva.

»In nikoli prej si nisem predstavljala, da bom kdaj tako ponosna na svoje prej skrite sposobnosti, ki jih odkrivam, vse odkar sva začela prenavljati najino hišo in živeti v stiku z naravo. Tu se zdaj povezujejo znanja, o čemer na fakulteti lahko samo sanjamo. In samozavesti, da si se sam nečesa naučil, ti nihče ne more vzeti. Ti majhni trenutki naredijo ves smisel, ki si ga prej dolgo iskal.«


Življenje in delovanje Eve in Aljaža v Hiši Mandrova lahko spremljate tudi na Facebooku.

Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Praznična (pomlad 2021). Revijo lahko prelistate TUKAJ.