Ta svetnik, živel je v 6. stoletju, je znan predvsem po življenjepisu (Vita), ki ga je napisal neki Leon v 13. stoletju. V njem pa svetniku pripisuje zgodbe, ki so nastale mnogo pozneje in imajo legendarni značaj.

Hervejev oče je prišel iz Velike Britanije in ga je zaradi izobrazbe in pobožnosti sprejel kralj Hildebert na svoj dvor. Ko se je po štirih letih odpravljal nazaj v svojo domovino, se mu je prikazal angel in mu naročil, naj se poroči z dekletom, ki ga bo srečal na poti k vodnjaku. To se je zgodilo in oče se je poročil.

V zakonu se je rodil sin Hervej, toda bil je slep. Čez pet let je oče umrl. Mati vdova je svojega sina vzgajala v globoki krščanski veri. Že od mladih dni pa so njegovo življenje spremljala čudežna dejanja. Nekoč naj bi zapičil v zemljo kol in nenadoma je iz luknje pritekla obilna voda. Ko so ga nekateri otroci zaradi slepote zasmehovali, so bili kaznovani tako, da so zaostali v rasti.

Ko je Hervej odrastel, je še naprej ostal slep, toda število čudežnih dejanj se je povečalo. V življenjepisu je napisano, kako je na primer prisilil volka, ko je raztrgal njegovega osla, da je moral delati namesto njega. Napovedal je natančen dan materine in stričeve smrti. Večkrat je izgnal hudega duha iz obsedencev, napovedal je dan svoje smrti. Kljub vsem legendam pa velja zgodovinsko dejstvo, da je slepi Hervej res živel.

Umrl je v kraju Lanhouarneau v Bretanji. Ob pogrebu so navzoči škof in menihi slišali nebeške speve. Nad njegovim grobom so najprej sezidali mogočno cerkev. Zaradi normanskih napadov so njegove zemeljske ostanke pozneje prenesli v mesto Brest.

Častijo ga kot zavetnika bretonskih potujočih pevcev. Kakor ti jemljejo navdih iz temine, je tudi Hervej prejel dar videnj iz svoje slepote.