Nekaj dni ga na romanju spremlja John Laurenson, ki o njem pripravlja oddajo za britanski BBC, obenem pa za spletni portal Catholic Herald poroča o njuni poti.

Hervé je leta 2021 prehodil pot od svojega doma v francoski Bretanji do španskega romarskega središča Santiago de Compostela. Letos se je odpravil na novo romanje, znova do Santiaga, toda tokrat je začel v Rimu. 3.200 kilometrov. Z eno zdravo nogo, eno protezo in parom bergel.

Nekaj minut pred amputacijo sem obljubil sam sebi: če bom kdaj spet lahko normalno hodil, bom poromal do Santiaga.

Med potjo pojasnjuje svojemu romarskemu spremljevalcu: »Bil sem v vojski, služil sem v Libanonu. Imel sem teden dni dopusta in s skupino prijateljev smo odšli na Ciper, kjer smo najeli motorje in raziskovali državo. Na cesti me je zadel avto, ki je želel prehiteti kolono vozil. Zletel sem prek strehe avtomobila in trdo pristal na tleh. Nisem izgubil zavesti, kar je bilo morda še huje, saj je bila bolečina neznosna. Odpeljali so me v vojaško bolnišnico. V dveh letih sem imel dvanajst operacij. Medtem sem zapustil vojsko, ustanovil podjetje za urejanje okolice in se poročil. Toda na poškodovani nogi so se vedno znova pojavljale okužbe in leta 2018, ko so te dosegle že del noge nad kolenom, ni bilo druge rešitve, zato sem zaprosil za popolno amputacijo. Nekaj minut pred operacijo - ne vem, kako in zakaj se mi je porodila ta zamisel - sem obljubil sam sebi: če bom kdaj spet lahko normalno hodil, bom poromal do Santiaga.«

Ko sem bil sam v svoji sobi, sem si ogledal posnetek in se zlomil. Moja leva noga je bila kovinska cev in tako bo do konca življenja.

Po operaciji se je hitro naučil hoditi z umetno nogo, vendar se je najprej posvetil svojemu podjetju, da ne bi izgubil vira preživetja, njegovo zgodbo zapisuje John. Ko Hervé premišljuje o tistem obdobju, ugotavlja, da bi verjetno moral sprejeti ponujeno psihiatrično pomoč: »Amputiranemu človeku ni lahko. Del tebe je dejansko že v krsti!« pove z nasmehom na obrazu: »Ko se pogledaš v ogledalo, ni videti lepo. Nikoli nisem želel uporabljati besede 'invalid', vendar sem se natančno tako počutil. Ko sem dobil prvo protezo, me je fizioterapevtka Stéphanie posnela, da bi me spodbudila in rekla 'glej, Hervé, hodiš'. Ko sem bil sam v svoji sobi, sem si ogledal posnetek in se zlomil. Moja leva noga je bila kovinska cev in tako bo do konca življenja.«

Hervé je svojo izkušnjo opisal tudi v knjigi. FOTO: osebni arhiv

Poskus samomora

Njegove težave so se kopičile. Zadrževal jih je v sebi, da ne bi vznemirjal žene in štirih otrok. Oktobra 2019 je izgorel in poskušal narediti samomor. Našel ga je eden od njegovih sinov.

»Ko sem se zavedel, sem začutil neizmeren občutek sramu zaradi tega, kar sem storil, saj je to resnično vplivalo na mojo družino,« pojasnjuje. Po nekaj mesecih v psihiatrični bolnišnici ter ob veliki podpori žene in otrok se je spomnil svoje obljube. In se odpravil v Kompostelo. »Camino me je rešil,« je prepričan: »To je bilo moje vstajenje.«

Zdrava Marija je najlepša od vseh molitev.

Ko se odpravi na pot, vsako jutro moli rožni venec. »Zdrava Marija, milosti polna - teh nekaj besed je tako močnih,« pravi: »Polna milosti, ki jo premore in ki nam jo podarja. Zdrava Marija je najlepša od vseh molitev.«

Ko je hodil po Caminu, se mu je življenje nenadoma zdelo neverjetno enostavno: hrup in zmeda sta se preprosto razpršila, on pa je videl dobroto in lepoto sveta okoli sebe: recimo v drobnih dejanjih prijaznosti do soljudi in prijaznosti, ki je je bil sam deležen, pa v vnovičnem odkrivanju svojih petih čutov. Kot da bi ga romanje izpeljalo iz nekakšne dolgotrajne koronske osamitve duše.

Med romarji ni razlik

Camino je nekakšen izenačevalec, vsi romarji so enaki. »Razredne razlike izginejo,« pojasni Hervé. To drži. Sopotnik John je potreboval kar nekaj časa, preden je ugotovil, da je Hervé plemiškega rodu, vikont. »Vsi nosimo nahrbtnike in imamo ožuljena stopala,« pravi, čeprav ima sam, se namuzne, slednjih 50 odstotkov manj kot drugi. Nekdaj je rad obsojal ljudi. Zdaj tega ne počne več.

Predvsem ga je Camino naučil, da se je odprl. Da zaupa. Čeprav je za to potreboval precej časa.

»Ali si žalosten zaradi svoje proteze?« ga je vprašala ženska. »Ne,« je odvrnil, »žalosten sem, ker sem poskušal narediti samomor.«

»Na Caminu so ljudje pogosto prihajali k meni in mi zaupali svoje težave. Ko so me videli hoditi z umetno nogo in videli, da mi je težko, jim je bilo lažje. Zame pa je bilo kar zahtevno: ko so mi povedali o svojih težavah, smo naredili 'selfi' in to je bilo to. Oni so odšli, jaz pa jim nisem zaupal svojih stisk. V resnici si tega niti nisem želel. Nisem hotel govoriti. Bil sem preponosen. In malce me je bilo sram. Nisem našel moči, da bi odložil to breme, ki me je tako težilo.«

Nato pa se je pojavil angel. Morda je bila samo ženska … Nekoliko pozneje je sedel na klopi in se smilil samemu sebi, ona pa je prišla in sedla poleg njega. »Ali si žalosten zaradi svoje proteze?« ga je vprašala. »Ne,« je odvrnil, »žalosten sem, ker sem poskušal narediti samomor.« Romarki je zaupal svojo zgodbo in nenadoma, pojasni za konec, se je počutil povsem svobodnega.